Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Južna stena Štruce (2464 m)

sobota, 6. september 1930, ob 22:34, Boris Štupar, ogledov: 2182

Maks Iglič: Ko sem včasih brodil po plazinah pod Štruco in Skuto, so me vabile k sebi bele ploščate stene, gladke in svetle kakor marmor.

Ne vem za lepši kotiček, nego je letá pod Skuto proti Bistrici. Če prvikrat dospeš vanj, te odbijajo groba melišča. Če pa si v lepem dnevu prehodil in prebrskal za kamenitimi grobljami pod trmastimi stenami, ti posijejo bele skale in zeleni gozdovi kakor solnce v meglečih dneh. Ogreješ se ob spominu; nemirno ti je in najraje bi šel kar nazaj gori in bi iznova vnovič hodil po skrivnostnih tleh. Meni je že tako: kadar pridem z gora v dolino, se mi zdijo planine dvakrat lepše ko prej.
V tem kotu ne mika samo skala, tudi njena imena so domača. Gorjanec gleda gore iz leta v leto; imena zanje mu pridejo sama od sebe in ostanejo, ker boljša biti ne morejo. V razdrapanih čereh vidi svojo Brano, onkraj kamenito Planjavo; gamsi nam uhajajo iz Hudega Konca po Kogu [Koglu] v Gamsov Skret; na Podeh pod Skuto je lepo in skrivnostno; tod rase kamen iz tal v oblake. –
Na Okrešlju sem (prve dni septembra 1930) omenil Francetu Štruco. Pa sva sklenila, da jo ugrizneva. S prvimi zarjami smo odrinili. Prijetno je bilo počivati pod Slemenom v rosni travi. Vse je tako svetlo, da človek sam ne ve, zakaj je vesel. Visoko v stenah je požvižgal gams, nad našimi glavami pa kamenje. Urno smo se predejali na drug konec, gamsi pa so nam kazali zastonj filmske prizore tekanja.
S poti smo šli pod jugozapadno steno Skute, v kateri je velika jama, obrnjena proti solncu in porasla z mahom. Zmenili smo se, da naju tod čaka Evica; s Francetom pa sva preprečkala plazine ter splezala na plošče pod Štruco kakor na oltarne stopnice. Na južno plat je Štruca gladka; ima pa dve zarezi: povprečno v zapadni ploskvi in podolžno s slepim odcepom v južni steni. Ta je oprta na Velike Pode z ogromno kamenito nogo.
Značilnost Štruce kakor Skute so gladke plošče. To so vzbokle, čez dvesto metrov dolge šipaste skale z žlebiči, ravnimi, kakor da bi jih potegnil z merilom. Plošče je izoblikoval led, žlebiče pa vrezuje sedaj voda.
Splezala sva preko žlebinastih skal prav pod podolžno zajedo. Po ploščah se pleza z užitkom. Plezalke prijemajo ko dereze v snegu; le z žlebiči je sitneje, ker moraš paziti na nogo, da se ti kam ne zatakne. Zajeda pa ne sega do žlebinastih skal; konča se z dvajsetmetrskim pragom. Jel sem plezati čezenj. Oprimki so živi; radovednost me je kar gnala, kakšna je zajeda. Z roba praga pa nisem mogel takoj vanjo, ker je preozka. K sreči je ob zajedi toliko obrobka, da se da plezati. Nižje je pa vse gladko in nemožno. Šele s trebušastih skal sem mogel v zajedo, ki nima para v naših skalah. Nje odprtina gleda proti Skuti; stvoril jo je zgib zgornjega sklada plošč nad spodnjim. V zajedi je veliko zagvozdenih skal in stebričastih kapnikov, ki so kakor nalašč za zavarovanje v sicer popolnoma gladkem svetu. Odvežeš se ter vržeš vrv okoli stebriča in se zopet navežeš. Manj zamudno je, če imaš pri roki zanko, na katero se pripneš s karabinerjem. Ležé se da v zajedi ponekod prav uspešno gvozditi.
Za prvim stebričem sem zavaroval tovariša na omenjeni način. Kmalu me je doplezal. Od tod sva plezala pa zajedi za več dolžin vrvi. Približno v sredi se zajeda zapet zoži ter pride tudi najtežavnejši del; treba je ven v plošče. Prečil sem za pet metrov do dveh vzporednih žlebičev. Oprimki so takšni, ko oni v traverzi severne stene Kranjske Rinke. Čisto majhni so, komaj da jih opaziš. Po žlebičih pa se da izborno gvozditi. Globoki so za štiri prste, primerni, da vtakneš notri pest in se potegneš gori. Z nogami se pa zaustavljaš. Tako sem čisto komodno obplezal ožino v zajedi. Težavna pa je bila prečka na levo nazaj v zajedo. Na levi je človek neroden in ni nič zabavno prebiranje oprimkov v zraku. Mesto samo na sebi pa je zelo zanimivo.
Zgvozdila sva zopet nazaj v zajedo in plezala od tod, deloma v zajedi, nekaj pa po obrobku do nove zanimivosti. Zajedo zapro bloki; možna sta dva izhoda: ali po ploščah ali pa skozi tunel v zajedi. Tunel je moker in vlažen. Rajši sva se vzpenjala po ploščah in nato zopet nazaj nad bloke. Teren postaja lažji. Zajeda se širi tako, da se da v njej pokoncu »plozati«, kakor pravijo pastirji. Kmalu se razširi v pravo kraško jamo s kapniči. Skale so vse rjave in mastne od prsti in vlaga neprijetno dehti iz vseh kotov. V zgornjem kancu jame je krasen, za par dlani širok vrtiček svetlozelenega mahu, ki gleda kakor očesce sredi pustih, temnih barv.
Slikovit je pogled iz jame. V ozek pas sinjega neba se zarezuje gladki stolp Skutine stene, pod njim pa plošče, bele, ko sneg se blesteče v solncu. Izredno lepa skalna scenerija!
Tam sva naredila možica. V višini dvorane se nehajo plošče, kakor bi odrezal kos kruha. Nad njih robom so lahke skale in kamenje na levi, na desni pa gladka skala v obliki roga, prav dobro vidnega iz Bistrice. Čisto bel je, podolž pa se režeta vanj dva žlebiča; če jih hitro pogledaš, se zdi, kakor da je čez rog obešena dvojna vrv. Iz dvorane sva zavila pod rogom na vrh Štruce.
Tam sva se s Francetom ločila; med pležo nama je Evica brezžično sporočila iz jame, da nama prinese nahrbtnik na vrh Skute. Ker pa je bila prvikrat na Podeh in da ne bi kam izgrešila, ji je šel France nasproti; jaz pa naj bi oba počakal na Skuti. Nisem dolgo čakal, ko pride drugo telefonično poročilo, naj pridem doli. Ucvrl sem jo v plezalkah po poti pod Štruco, potem pa po svoji bližnjici čez Pode pod Sleme. Sedaj smo se pa na »ravnem« izgrešili. Pot pelje prav nečedno proti Dolgi Steni, nato pa nazaj pod Dolgi Hrbet na Štruco in dalje. Onadva sta bila nekje proti Kokrskemu sedlu. Vpili in klicali smo si, pa je bilo vse zastonj. Vsak je robantil na svojem koncu, glasovi pa so se mešali. Zato sem ju počakal pod Slemenom, kjer smo se dobili pozno v večer. Na Podeh manjka orientacijskih tablic.
Čisto v noči smo tavali v [Turski] Žleb. Medtem se je že pripravilo k nevihti. Bliskavica nam je razsvetljevala Žleb. Pod Szalayjevim grebenom, ki se je kakor črna pošast vzpenjal med bliske, smo zagledali zelene oči Doma na Okrešlju, kamor smo došli vsi zbiti in utrujeni. Muzika nebeških elementov nas je uspavala.

PV 1931, str. 88-90, Maks Iglič, Južna stena Štruce (2464 m);
6. septembra 1930 plezala Maks Iglič in France Verbic (PV 1930, 240 reg., PV 1931, 88-90 čl., Naš alpinizem 247 opis, Stene in grebeni 214); pripravil France Malešič.
 

Oznake: PrV, PV
eXTReMe Tracker