Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Severna stena Kranjske Rinke (2441 m)

petek, 5. september 1930, ob 22:27, Boris Štupar, ogledov: 1919

Maks Iglič: V ranem septembrskem jutru 1930. me je zbudil plezalni tovariš Verbič1 v pastirski bajti. Gosta, mokra megla je še povečavala neprijetni občutek vlažnosti in trohnobe okajenih tramov. Megla se je skoraj dotikala prodov v Mrzlem Dolu in macesni so se izgubljali v sivoti. »Težko, če bo za plezanje!« je izpregovoril France.

Zdelo se mi je, da me bo stena v tretje nagnala. – Prvikrat se mi je nekako razodela, ko sem se globoko iz Jezerskega zastrmel vanjo, gorečo nad temačnimi kotli. V drugo se je zastrla z meglami do gozdov, ko je visela pod oblaki žalost in je macesen dišal po mrtvaškem. Tudi v tretje torej ni kazalo bolje. Vendar sva krenila proti Jezerskemu sedlu. Na poti se je skozi meglene razpoke posvetil blesteč vrh, pa so ga megle hitro zagrnile kakor prikazen. Zaslutila sva lepo jutro. V meni je dozorela stena, trdna volja me je prevzela ... Moram gori! Kmalu so se pod nama cefrali megleni prameni. Svetloba je prepajala stene in celo temne žlebove, belo morje ter valovala nazaj v nebo. Bil je dan neizmerne lepote, zanos v duši.
Z Jezerskega sedla sva stopila pod stenami Križa na sneg ob vznožju Rinke. Sneg ima značilni razpoki. Vstopila sva v spodnjo in, po zelo sitnem prehodu, na ploščade v steni. Imel sem resničen občutek morja, ko sem pogledal preko zelenega roba snežne špranje v kodrasto, valujočo meglo. Bridki hlad naju je gnal v steno.
Snežni žleb preide v kamenitega v desnem kotu stene. Plezala sva raje preko žlebovega grebena, strmega in gladko odsekanega, na prod, do belega stolpa na koncu žleba. Tu sva zgradila možica. Megla se je naslonila na Vodine ter se mirno solnčila. Iz Jezerskega je pritajeno plavalo zvonjenje med meglami, kakor utopljeni zvon. Izpod stolpa sva splezala na ploščato, dolgo polico, ki drži nad nepreplezljivimi, od plazov izglajenimi skalami poševno navzgor. Polica se končuje nad nekim žlebičem sredi stene. Tod sva zgradila zaradi mraza možica. Do sem je stena težka. Povsod zglajene skale in v lepo vodeče police, razen najine.
S police sva prešla v drugo tretjino. V splošnem je ta del stene lahek in ne nudi plezalcu nič posebnega. Pogostni so pragovi, nekateri neprehodni. Tako sva priplezala do zadnje tretjine, ki je skrajno težka. Previsi prerežejo steno v njeni širini; na desni prehajajo v navpične vrhovne stene, na levi pa v brezna med Rinko in Križem. Najprej sva plezala na levo; ker pa je stena skrajno krušljiva, povrhu tega pa tudi ne bi preplezala res prave severne stene direktno, sva šla nazaj na desno. Previsom bi se lahko izognila v drugi tretjini z umikom na severozapadni greben; tega nisva hotela. Dokler se je dalo, sva prečila pod previsi. Smer traverze vodi pod značilnim kaminskim oknom. Nad kaminom se zdi teren lepši. Dobro, da se nisva dala zapeljati; nad kaminom so, kakor sva pozneje više gori videla, sami gladki previsi.
France me je zavaroval za skalnim robom z vrvjo. Splezal sem poševno navzgor po steni. Oprimki niso tod večji za nohet in je stena še vijugasta. Plezal sem urno, ker človek ne vzdrži dolgo na takem terenu. Priplezal sem do skale, zrasle s steno; med njima je razpoka. Vtaknil sem podlehti vanjo ter vise nekoliko počil. Od razpoke sem splezal po enakšnih oprimkih ko pred zajedo na decimetrsko polico. Previdno sem se vzravnal. Bil pa sem v tej zračni poziciji kakor svetnik v tronu: okoli, povsod vse gladko. Nisem mogel zabiti klina za samozavarovanje.
Moja naloga je bila, spraviti Verbičev nahrbtnik na polico; njega teža bi ga gotovo vrgla z oprimkov. Ko bi imela s seboj nadomestno vrv, bi šlo gladko; tako pa sva reševala položaj kakor uganko. Potegnil sem k sebi še neporabljeno vrv, se razvezal ter na moj konec vrvi navezal kamen in karabiner, v katerega sem vtaknil začetek polovične vrvi. To sem napel in moj konec vrvi s karabinerjem in kamnom je bil prisiljen zaradi težnosti, da je spolzel k Verbiču. Bil sem mnogo višje ko France. Na konec s karabinerjem je nato navezal nahrbtnik. Najlažje je bilo, da bi jaz s pomočjo karabinerja po napeti polovici potegoval z drugo polovico vrvi k sebi nahrbtnik. Ker pa tega zaradi labilnosti na tako malem prostoru nisem mogel, sem velel Verbiču, naj spusti nahrbtnik, da bo prosto zanihal, potem ga že bom spravil na polico. Teža nihaja me je pošteno povlekla. Ni mi bilo preveč prijetno pri srcu, ko sem začutil pričakovani potegljaj. Tovariša tu ne bi mogel zavarovati. Ko sem vlekel nahrbtnik gori, se je zatikal med skale ter mi na vso moč nagajal. Koncem vseh koncev sem ga vendarle z ne preveč lepimi pozdravi spravil k sebi, ga razvezal in sebe navrvil na moj konec vrvi.
S police sem splezal v steno, prav tako ko pred polico, nato pa preko gladkega praga skrajno nevarno za skalni rob žlebiča, ki se izobliči nad pragom. Ko me je doplezal France, sva nadaljevala. Nad pragom se strmina položi za nekaj stopinj, je pa še vedno prava stena. Deloma je šlo po žlebiču, deloma po skalah navzgor, dokler nisva splezala na vrhovni grebenček in čezenj na vrh.
S tovarišico Evico sva se bila zmenila, da naju pride čakat ali na Savinjsko sedlo ali pa na vrh Rinke. Slišala sva že globoko spodaj vriske; prihajali pa so od tako različnih smeri, da nisva vedela, ali je spodaj ali na vrhu. Na Rinki pa nama je pravila, da je naju slišala včasih čisto blizu, nekaj metrov pod robom, drugič pa tako daleč, kakor da sva še na vznožju stene. Res, Rinka si dovoljuje prav svojevrstne šale!
Počitek na solnčnem vrhu naju je poživil. Medtem je sever posušil belo morje. V zraku je zadišalo po jeseni. Pozno do večera smo ostali na vrhu; kar neradi smo se ločili. Saj se človek zaveda, da je le malo tako lepih, solnčnih, mirnih dni v življenju.
Prvenstvena smer je v kratkem tale: snežna spodnja špranja – desni greben žleba, beli stolp, ploščata polica. S police v sredini stene navzgor do previsov. – Traverza pod previsi desno pod kaminastim oknom. Pošev čez navpično steno (zajeda, polica, prag). Žlebič – skala – vrhovni greben – vrh.
Višina stene, po obliki podobne enakokrakemu trikotniku, meri 400 m. Pleže 6 ur.

1France Verbic (ne Verbič!), zdravnik in alpinist iz Ljubljane, zaposlen v Celju.
PV 1931, str. 10-12, Maks Iglič, Severna stena Kranjske Rinke (2441 m);
5. septembra 1930 plezala Maks Iglič in France Verbic (PV 1931, 10-12 čl., Naš alpinizem 282 opis, Stene in grebeni 213); pripravil France Malešič.

Oznake: PrV, PV
eXTReMe Tracker