Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Starce z umiranjem pod leso žrtvovali za preživetje mladih

09.10.2012


Iz doline ne pride nikoli nič dobrega

Primorske novice (01.08.12)- Klavdija Figelj: Knjiga Brginci je zgodovinska povest, v kateri Rudi Šimac, po rodu iz Breginja, obuja tragično zgodbo o preživetju v hribovski vasi ob koncu srednjega veka. “Zgodba ni lepa in tudi prijetna ni, a sem se kljub temu odločil, da jo zapišem, ker sem zdaj še eden redkih, ki vem zanjo.”
NOVA GORICA> “Zgodbo sem zapisal po spominu, ki prek številnih generacij seže vse do srednjega veka. Meni jo je povedal stric, njemu pa teta Katra iz Šincovga dora,” pove avtor knjige Rudolf - Rudi Šimac, ki ga poznamo kot vnetega pripovedovalca in zapisovalca zgodovinskih povesti Breginjskega kota, tega najzahodnejšega koščka slovenske zemlje.
Med temi naj omenimo Legendo o sveti Heleni in sveti Marjeti, v kateri obuja brginsko oziroma breginjsko pripoved o porazu Turkov pri Kobaridu ter Kako se je začelo na Soči 1915 in končalo 1918, v katero poveže brginske in druge pripovedi o prvi svetovni vojni.
Brginci je obsežna povest (190 strani velikega formata) o hudih preizkušnjah, ki so jih morali preživeti prebivalci hribovske vasi, tedaj na vzhodnem robu Beneške republike. Gre predvsem za vprašanje lakote in to v času, preden so iz novega sveta k nam prinesli koruzo in krompir. Tisti krompir, ki ga je morala Marija Terezija kasneje z bajoneti “uvesti” na njive prebivalcev, saj so ga, kot vse podzemno, imeli za hudičevo delo.
Lakoto so hribovci večkrat preživeli, le da se je ta drama največkrat odvijala znotraj posamezne družine. Običajno so si starci sodili sami, da bi rešili lačna usta otrok. Odtavali so v gozd in zmrznili ali pa se pognali v prepad. “Zato to ni zgolj povest, ampak prastar spomin o načinu umiranja, hkrati pa je to tudi filozofsko vprašanje razmejitve med življenjem in smrtjo,” je prepričan Šimac.
“Ljudsko izročilo je vedno skopo,” pravi, zato ga je sam dopolnil, “a v okviru povedanega in v okviru zgodovinskega izročila.” Šimac namreč pravi, da so bile te zgodbe še zelo žive v njegovih otroških letih ter da je kot otrok še doživel staro vas Breginj in občutil stare razmere, način življenja in dela, razmerja moči.
Zgodba iz Breginjskega kota bi se, kot sklene avtor, lahko zgodila v kateri od vasi alpskega loka, saj je bil opisan potek dogodkov značilen za ves gorski svet.

Ob osnovni zgodbi pa izvemo še marsikaj zanimivega o dogajanju v tistih časih, beremo na primer o lovu na jelena, o suši, o grofih in županih, o beneških dožih, pa o Ciganih, ki so vsako jesen prihajali v Breginj, po o glumačih, ... predvsem pa o Brgincih, o njih trdem značaju in izklesani omiki, ki so verjeli, “da iz doline ne pride nikoli nič dobrega,” in o neustrašnih mladih materah.

Knjigo, ki jo je avtor samozaložil, oblikoval pa Pavel Medvešček, spremljajo odlične ilustracije Rudija Skočirja, ki bogato pripoved iz Breginjskega kota naredijo še bolj živo.

Klavdija Figelj

sreda, 10. oktober 2012, ob 10:29, Boris Kumer, ogledov: 4598

Dnevnik - : Rudi Šimac, danes upokojenec, sicer pa ekonomist, direktor številnih podjetij in nekdanji novogoriški župan, je napisal pretresljivo zgodovinsko povest o preživetju Brginci

Preden sta se uveljavili novi poljščini koruza in krompir, ki so ju pomorci prinesli iz novega sveta, je bilo v gorskih vaseh v alpskem loku vsakoletno vprašanje, kako preživeti zimo. Lakoti so se pridružili še suša, hude zime, kuga in vojne. Vse gorje, združeno v eno samo veliko nesrečo, je večkrat pustošilo tudi po naši zemlji in hribovci so pogosto preživljali obdobja lakote.

Le redki pa vedo, da so se znotraj posameznih družin dogajale tudi prave drame. Sestradani ljudje so se na hitro odločili in potegnili črto med življenjem in smrtjo. Starke in starci so odtavali v gozd in zmrznili v ostrem mrazu ali pa se pognali v prepad. Takšno odločitev so sprejeli zaradi lakote, da bi na ta način vsaj deloma napolnili lačna usta svojih otrok.

"Danes, ko živi človek v izobilju in meče kruh v smetnjake, si težko predstavlja, kako je bilo z lakoto v srednjem veku. Takrat je imela slovenska mati zelo malo možnosti na razpolago. Za konzerviranje hrane se je posluževala tehnologije sušenja in prekajevanja. Pozimi pa, če so ubili žival, so lahko računali na to, da bo meso zmrznilo in da ga bodo dalj časa jedli. Vprašanje preživetja zime je bilo vsak dan na dnevnem redu," pojasnjuje Rudi Šimac, avtor zgodovinske povesti o preživetju hribovskih vasi v srednjem veku z naslovom Brginci (torej prebivalci Breginja).

Preživetje v hribovskih vaseh

Tega vprašanja do zdaj slovenska književnost ni obdelala, je prepričan Šimac, ki nadaljuje: "Vprašanje preživetja sem prikazal na resničnih dogodkih v gorski vasi Breginj ali Brgin. Gre za najzahodnejšo vas v Sloveniji, v času opisanih dogodkov pa je bila na vzhodni meji Beneške republike. Danes leži na severnem Primorskem, njeno narečje pa spada med terska narečja."

Ena izmed zgodb, ki bralca v Šimčevi knjigi najbolj pretrese, je zagotovo tista z naslovom Pod leso. Med drugim je zapisal: "Pogreb živih se je začel navsezgodaj. Najprej so odnesli tiste, ki so bili brez zavesti in se niso mogli braniti. Vsi so vedeli, da jim ni več pomoči. Takih so se ponavadi naveličali tudi domači in so po tihem čakali, kdaj bodo umrli, da bi se rešili družinske nadloge. Hudo se je začelo takrat, ko so prišli na vrsto tisti, ki so bili pri polni zavesti in zdrave pameti, le hoditi niso mogli. Še najtežja je bila odločitev za tiste, ki so še do včeraj pomagali mladim staršem čuvati otroke in so jim zjutraj zakurili ogenj na ognjišču, da niso vstajali v mrzle prostore..."

"Kot sem raziskal, gre za prastaro navado, stari slovenski način umiranja. Vselej je šlo za sodelovanje družine. Eden najstarejših prebivalcev vasi Homec v Breginjskem kotu Vinko Kuntih, sicer moj dober prijatelj in odličen bančni analitik, mi je pred časom še enkrat potrdil, da so imeli tudi v njihovi vasi takšna 'umirališča'," pove Šimac.

Temna plat lastne zgodovine

Ko se je izpostavilo vprašanje, ali bodo otroci preživeli, so obnemogle starce položili v koš, spleten iz šibja, in jih na ramenih odnesli na polje. Tam so jih pokrili z leso (pleten koš) in zakurili ogenj, da jih ni zeblo. Dajali so jim jesti in piti. Tudi stražo so imeli, da jih ne bi raztrgali volkovi, tako da so v bistvu umrli po naravni poti," pripoveduje Šimac, izredno zanimiv sogovornik, ki silno rad opleta z metaforami. Vedno govori počasi in s predahi. Če mu uide kakšna beseda, si vzame trenutek za premislek.

"Prvič so mi stari Brginci to povedali, ko sem hodil še na gimnazijo v Idrijo in sem prišel domov na počitnice pomagat očetu kositi. Sicer so neradi govorili o tem. To je bila namreč temna plat lastne zgodovine. Jemali so jo kot žalostno skrivnost, ki jo moramo ohraniti samo mi - Brginci." In zdaj je to skrivnost Rudi Šimac prenesel tudi na papir, da bi se ohranila rodovom, ki prihajajo.

Oznake: BIB

Komentiraj (2):

Zoran Gregorčič, sreda, 10. oktober 2012, ob 12:14

Sprašujem se, če je to samo izmišljena zgodba prežeta s pisateljsko fikcijo ali celo res zamolčan del preteklosti našega Breginja. Pa vendar, zakaj samo te vasi ali nekaj zaselkov, lakota je pri nas kosila še marsikje drugje ?!

Ko sem bral opis zgodbe, sem se takoj spomnil na pretresljiv japonski film Balada o Narayami, ki je doživel dve izvedbi, prva je stara že pol stoletja, druga malo mlajša. Zgodba je zelo podobna. Da bi mlajšim ostalo več hrane ob slabih žetvah, po običaju otrok naloži v koš svojega ostarelega starša in ga odnese ne goro, kjer ta pomirjen in v skladu s tradicijo umre in omogoči preživetje svojim otrokom.... Precejšnja podobnost z Japonci, mar ne?

Anka Rudolf, sreda, 10. oktober 2012, ob 13:24

Bilo je nekoč, davno, davno, nihče ne ve več ne kje ne kod. Zelo »praktičen« kralj je v svojem kraljestvu, boječ se slabših časov, velel »umakniti« vse stare in onemogle ljudi. Zavedajoč se, da je kruta poteza neizbežna za preživetje vrste, so se starci vdali, mladi pa, eni v strahu, drugi slepo verujoč v kraljev »prav«, povelje izvršili. Le nekdo si je upal ravnati po svoji pameti. Bil je to reven, a pošten, delaven in iznajdljiv fant. To, da bi v smrt poslal svojega ljubega očeta, mu ni dalo srce. Skril ga je v najtemnejšo klet, v najoddaljenejši kot, v zadnji sod, kjer mu je priredil bivališče, ga hranil in mu občasno delal družbo. Bil je gotov, da ne bosta umrla od lakote, pa četudi bo kruha le za enega.

Kralj ni imel moških potomcev, imel pa je zalo hči. Stopila je v leta godna za možitev. »Modri« oče ji je v skrbi za prihodnost svojega kraljestva želel izbrati takšnega moža, ki bo hkrati tudi njegov najprimernejši naslednik. V želji zagotoviti enako gospodarno vodenje kraljevine, je pripravil snubcem primerno preizkušnjo.

Vsem je naročil, naj pridejo na kresni večer na grad, a naj ne bodo niti bosi in tudi ne obuti. Fant, kateri edini je še imel očeta, se je o preizkusu posvetoval z njim. Prav nič ni bil v zadregi z odgovorom. Naslednjega večera so v grad romali snubci le z enim čevljem, pa z eno nogavico, pa brez, pa ... Fant pa si je s svojih težkih čevljev odstranil podplate in bil edini obut in hkrati bos.

Naloga naslednjega dne je bila na prvi pogled otročje lahka; Uspešno jo reši tisti, ki prvi uzre jutranjo zarjo. Še v polmraku jutra so mladci stali na vzpetini nad gradom čakajoč prve sončne žarke. Vsi zroči proti vzhodu, le fant po očetovem nasvetu proti zahodu. Seveda je prvi uzrl škrlatno sled prvih sončnih žarkov na visokih gorah, katerim so vsi obračali hrbet.

Čakala jih je še zadnja preizkušnja. Na grajsko večerjo so bili vabljeni vsi, a zmagovalec bo ta, ki bo imel za klobukom pripet najlepši šopek rož. S strašno vnemo so se vsi razkropili po okolici, iščoč najlepšega živobarvnega cvetja. Fantu je tudi tokrat oče modro svetoval. Najlepši šopek rož je šopek pšeničnih klasov in mesto zmagovalca mu je pripadlo tudi v tretji preizkušnji.

Kralj je držal besedo, čeprav sila revnemu, je fantu izročil hči in celo kraljestvo. Svatba je bila burna, pijača je tekla v potokih, jedače so bili polni vozovi. Kasneje je pošteni ženin na dolgotrajno prigovarjanje nevestinega očeta le popustil in mu priznal s čigavo pomočjo je rešil vse zanke. Ob slišanemu je ta le sklonil glavo.

Krutost življenja nekoč nam razodeva svetovno znana pripoved, ki jo je pri nas za otroke prva napisala pisateljica Kristina Brenkova z naslovom Pšenica - najlepši cvet, v svoji knjigi Kakovostna starost pa jo je povzel dr. Jože Ramovš.

eXTReMe Tracker