Alenka Goričan: Start Vižmarje! Spet je bilo težko vstat. Čisto drugače je, če je dolg sončen dan. Ko se pa začne dan krajšat, ko so jutra oblačna ali meglena, potem pa je tako lepo, lepo spat. Pa sem le prilezla izpod odeje. Malo pred sedmo sem zajahala kolo in se odpeljala proti današnjemu cilju.

Povsod je vse tiho, nikjer ni nikogar. Danes niti tekačev ni. V Mednem sedi na cesti veverička. Gledava se. Ogovarjam jo. Ko primem za fotoaparat, je švrcnila na drevo in že je ni bilo več. Veveričke mi prinašajo srečo. Tura bo sigurno uspela. Imela bi jih doma. To bi bilo živahno. Lepe so mi in zanimive.

V Vikrčah so že parkirani avtomobili pohodnikov na Šmarno goro. En par se ravno pripravlja, da odrine. Pri golf igrišču še ni nikogar. Popoldne bo pa vse zaparkirano. Spustim se v Valburgo. Hitim naprej proti Kranju. Razgleda ni, vrhove prekriva megla. Sem optimistka, da se bo to razpodilo in bo posijal sonček. Tako je treba bit tudi v življenju. Pregovor, da za dežjem posije sonce res drži. Če se potrudiš, pa tudi iz deževnega dne lahko kaj koristnega potegneš. Kranj je spet prekopan. Hitim, da pridem čim prej iz njega. V lepem vremenu se mi oči pasejo na vrhovih. Tu se že vidijo Karavanke in Julijci. Danes žal ni dobrega razgleda. Ko se približujem Tržiču se Kriška gora skoraj že vsa vidi. To je dober znak. Med potjo postojim pri lepem črno belem konju. Malo je umazan, a je naraven. Ni kot krava na čokoladi Milka. Malo naprej je lep kozolec, ki je lepo obložen s senom. Nadaljujem proti Tržiču. Na desno so smučarske skakalnice.

Vodni šum
Prispem v Tržič. Fotografiram staro hišo Vojteha Kurnika,ki je bil ljudski pesnik in zbiralec ljudskega blaga. Na ganku pri sosednji hiši sedi lepa, prijazna bela muca. Od črne pa visi čez ograjo le črn, košat rep. Ko pritisnem na sprožilec, je črn repek žal izginil. Zavijem proti Dolžanovi soteski. Na enem dvorišču se zbirajo kolesarji. Joj, pa ne že spet. Upam, da ne bodo šli v isto smer. Fotografiram pred ovinkom, pri katerem se cesta začne dvigat v Dolino. Tam si vedno ogledujem okoliške turne, ki mi vedno vzbujajo strašno željo, da bi splezala na vrh. Obrnem se proti vodi. Obožujem šumenje in igro gorskih potočkov. Imajo zelo močan vpliv name. Neverjetno, kako me pomirjajo. Čistijo me navlake, ki si jo naberem v mestu. Šumi, šumi. Zaprem oči in se predam melodiji Bistrice, Tržiške Bistrice. Ja, spet sem pri Bistrici. Zanimivo. Spomnim se pokojnega profesorja Goloba, ki nas je v gimnaziji učil glasbo. Prinesel je kasetofon, mi smo se pa morali skoncentrirat na določen instrument in se poglobit vanj. Skušam to naredit z vodo. Toni vode se spreminjajo. Napajam se s to energijo. To so nepozabni občutki.

Kolesarska dirka
Zmotijo me kolesarji. Seveda gredo spet v mojo smer. Nekaj jih spustim naprej, potem se pa priključim. Treba je zvozit ta klanec. Poženem se. V sebi čutim močno energijo. To je naredila voda. Dohitim enega mladeniča. Peljem za njim. Imam več moči, zato ga prehitim. Vidim, da mu to odgovarja. Pridem do drugega. Peljem za njim. Počasen je. Začnem ga spraševat kaj imajo. Pove mi, da dirko na Šijo. Vpraša me, če sem domačinka. Povem, da sem se pripeljala iz Ljubljane. Potem nastane smrtna tišina. Ah, tega sem vajena. O, pa ne? Moji znanci. Sedaj jim že lahko rečem prijatli, saj se skoraj povsod srečamo. Oslički, oslički, kako to, da se povsod najdemo? Pa tudi ti so tetovirani. Zgleda, da je tetovaža pri oslih moderna. U, pred mnogimi leti sem imela to željo. Nekaj malega, a izvirnega. Tako dolgo sem tuhtala, da je to prišlo v modo in se je skoraj že vsem nekaj prikazovalo na telesu. Potem me je minilo. Hvala Bogu. Danes bi mi bilo žal. Poženem se naprej. Spet prehitim enega mladeniča. Dohitim drugega. Naenkrat me zagrabi ena zlobica. Kaj če bi tega malo spravila ob živce. Kako bo odreagiral? Akcija. Zapeljem se čisto do njega. Igra se začne. Tokrat ne igra megle, ampak igra kdo bo koga premagal. Kar smeje se mi. Vozim za njim. Kako dolgo bo zdržal? Malo obrača glavo. Zelo mlad je. Dobim še večji pogum. Ga že živciram. Prispeva v Puterhof. Tam stoji kontrola. Trije moški si ogledujejo tekmovalce. Seveda so oči uprte vame. Eden je kar usta odprl, ko vidi eno babo zraven. Oh, kar navadite se. Znamo me še kaj druga kot stat za štedilnikom. Tekma se nadaljuje. Prestavi v višjo prestavo. Jaz tudi. Sva v Puterhofu, a jaz nisem iz putra. Naj to vidi. Ne vem a sem iz železa ali jekla, ali je kakšna kombinacija. Verjetno bolj iz železa. No, malo me že hoče rja napadat, ampak to se v začetni fazi da ustavit. On da v še višjo prestavo. Jaz tudi. Pa da v še višjo. Seveda jaz tudi. Kdo bo koga. Moška, ženska moč. Ne, ne bom popustila. Čutim se veliko močnejša. Neznansko uživam. Kar smeje se mi. Pri njem je drugače. Verjetno me preklinja. Usta imam od užitka okoli glave. Kaj bo naredil? Še kar vztraja. Ampak jaz tudi. Mogoče je to vpliv hudiča iz Pekla, kjer sem bila prejšnji teden? Saj je vseeno. Uh, kako uživam. Naenkrat me je sit, zavije na levo stran ceste in mi da prostor, da grem naprej. Brez besed. Jaz se pa s tako energijo zapodim naprej, da le kaj. Hura, uspelo mi je. O, zlobica. Spredaj zagledam še enega. U, zapodim se še za njim. Ujamem ga. Na žalost pa on zavije levo proti Dolgi njivi, jaz pa desno. Sva že v Medvodju. O, škoda. Ne bom več mogla bit zlobica. Stopilo mi je pa v glavo. Ponosna sen nase, da mi je uspelo. Na Stegovnik sem čisto pozabila. Mladeniči bodo pač še morali kruha in žgancev pojest, da jih ne bom dohajala. Aja, oni žgancev več ne jedo.

Zakladi
Peljem se po cesti naprej. Zavijem proti prvemu zakladu. Skrijem kolo in začnem hodit. Tako sem prevzeta, da si pozabim dobro ogledat kje sem ga pustila. Ga bom potem našla? O zlobica, da se ti ne bo maščevalo. Pa prispem do prvega Stegovnikovega zaklada. Pred mano je slap. Ima kar nekaj vode. Drugače velja za enega mogočnejšega. Naj bi bil 15 m visok in 6 m širok. V polni lepoti ga še nisem videla. Upam, da ga kdaj bom. Slap je na potoku Stegovniku, ki izvira pod goro Stegovnik. To je gorski potok, ki se izliva v Tržiško Bistrico. Stojim pod slapom, a ga ne vidim dobro, ne slišim. Sem še prevzeta od zmage. Ha,ha. Skoncentriram se. Glasbenica narava je napela svoje strune in igra in igra za moje tolikokrat ranjeno srce. Celo je preštepano in poflikano. Ima več flik kot moje zračnice na kolesu. Tako kot zaflikam zračnico, sem se z leti naučila zakrpat rane na mojem nežnem romantičnem srčku.

Povsod šumi
Potem grem dalje. Pokaže se mi Stegovnik. Skriva se mi v meglici. Užaljen je, ker ga tako dolgo nisem obiskala. Moram poiskat stezico, ki pelje do enega vikenda. Ni je. Pa ne, da je to sedaj kazen, ker sem bila zlobica? Pa saj sem bila samo mala zlobica. Da bi pa zato dobila kazen? Kaj pa oni, ki so velike zlobe? Oni pa nič? Ne Bog, to pa ni pravično, tako pa ne sme bit. Motovilim tako dolgo okoli, da najdem stezico. Prispem do vikenda in nadaljujem naprej po gozdu. Prispem na cesto. Tu moram po brezpotju naravnost. Mene vleče v desno. Neka sila me vleče naprej po njej. Podzavestno ji sledim. Nič ne razmišljam kam bom prišla. Povsod šumi voda. Ko na eni strani pojenjuje, se začne oglašat na drugi. To se ponavlja, ponavlja. Prevzeta sem. Prav omamljena sem od teh zvokov, ki me spremljajo. Vsak zvok čutim v srcu. Občutek imam kot, da mi ta vodica spira zasušeno kri na srcu. Da ga masira in oživlja. Vsak zvok čutim v srcu, potem mi gre čez telo. Kot pijana hodim po cesti in mi je vseeno kam bom prišla. Šumi, šumi, povsod šumi. Povsod teče voda. Mati narava mi igra svojo vodno simfonijo. Ni je konca. Ko nekje pojenjuje, se začne drugje, da se obe prelijeta v nadaljevanje. Kako neznansko sem srečna. Kakšno bogastvo je v meni, da znam to čutit, videt in sprejemat. Bit človek narave, bit povezan z njo, se z njo zlit, je kot romantična pravljica. Pozabim na pokvarjen sprijen svet. Tu sem presrečna. Sem zbežim. Bit drugačen pa je zelo težko. Živet v svetu ko se na človeka več ne gleda kot na živo bitje, ampak kot predmet. Nemočen, bolan, ali kakorkoli prizadet človek pa je celo ničvreden predmet. Vsem odveč. Ko se pusti človeka, ki si še vode ne more sam vzet samega, čeprav je dogovorjeno, da nekdo pride. Nihče ne čuti dolžnosti,da bi mu sporočil, da ne bo nikogar, da bi se lahko organiziral drugače. Da bi se opravičil, kje pa. Zakaj le? Pustit starega človeka na vozičku čakat na prevoz na ulici, pa nikogar ni, čeprav je bilo dogovorjeno. Brez opravičila. Kaj pa je to takega. Bo se pač moral še enkrat naročit in nekaj mesecev spet počakat. Vse take zadeve se jemlje kot nekaj normalnega. Jaz pa tega ne morem. Potem izpadem neprilagodljiva. Danes je treba preko umirajočega stopit tako kot to narede drugi. Ne smeš pomagat, ker si potem neprilagojen. Posnemat moraš druge. Grozljivo. Kaj vse sem že videla in doživela, to je bila pa pika na i. Nisem mogla več tega prenašat. Morala sem odit. Sedaj sem pa v takem raju. Med temi zvoki vode in drevesi. Pa le prispem do točke, ko moram spet naravnost. Pa bom šla kar levo, da si bom skrajšala pot. Strmo je, zato gre bolj počasi. Stegovnik me opazuje. Končno je opazil, da sem namenjena k njemu. Saj mu lahko kar ljubček rečem. V enem letu sem šla kar dvanajst krat čez njega. Tisto leto sem ob sobotah že ob petih hodila z avtobusom v Tržič, potem pa peš dalje. Na Jezerskem ali v Kokri pa spet na avtobus. Tako sem prehodila vse te poti. Uh, kako sem uživala. Vse sem raziskala.

Pridem na markirano pot, ki je speljana pod Malim Javornikom. Oddahnem si, rešena sem. Pohitim k naslednjim zakladom. Najprej se mi pokažejo okna, skozi katera je speljana pot zavarovana z zajlo in lestvijo. Spustim se navzdol in iščem še drugo okno. Ni ga. Kako ne? Res že več let nisem bila tu, ampak okno mora bit. Grem k jami. Vhod je lepo zaprt s skalo, da se sploh ne vidi, da je jama. Zvlečem se vanjo. Naredim nekaj posnetkov in se splazim ven. Umazana sem. Spustim se navzdol. Pa kje je drugo okno? Saj mora bit. Grem še enkrat pogledat. Takrat se spomnim, da je tam treba malo poplezat in da je skrito. Odložim nahrbtnik in splezam gor. Seveda, ga že vidim. Ima celo steber. Fotka mi pa ni dobro uspela. Škoda. Vrnem se nazaj in grem skozi okno na drugo stran. Tako sem preverila, če ima Stegovnik še svoje zaklade. Seveda ima in jih bo še imel. Prava čuda narave. Polno naravnih oken, slap in še jama. Bogataš. Sedaj se vzpenjam nanj. O, vesel je, še sončka mi je poslal. Ko sem ga gledala od spodaj je bil zavit v meglico in žalosten. O, kako pa sedaj žari v sončku.

Gora
Stegovnik, pravijo mu tudi Štegovnik, Štegovnk, različna imena sem slišala, je vezni člen med Storžičevo skupino in Karavankami. Visok je 1692 m in spada v Karavanke. Je široka, skalnata gora. Prebrala sem, da je zaradi kamninskih zanimivosti med geologi dobil sloves geološkega dragulja. Prispem na greben. Sonček me boža. Razgledov sicer ni pravih, a je vseeno lepo. Pri skrinjici so štirje planinci. Tudi oni so veseli sončka. Malo poklepetamo, potem oni sestopijo po poti, ki pelje skozi okna. Malo še posedim in pojem, potem pa sestopim proti Rušu. Nekaj je še slabo vidnih markacij, potem pa pridem do zelo razritega terena. Spustila sem se kar navzdol in prišla sem na cesto. Nameravala sem na planino Brsnino, a sem jo danes zgrešila. Našla sem pa gobice, jurčke za juhico. Pa tudi lepa mušnica me je vabila, da si jo ogledam. Ponovno poslušam vodno simfonijo matere narave. Uživam, uživam. Prispem v Medvodje. Krave lenarijo in me opazujejo. Grem še enkrat do slapu. Motam se okoli in le malo je manjkalo, da nisem čofnila v vodo. To bi pa bilo nekaj za konec. Malo posedim in poslušam melodije potoka Stegovnika, potem pa grem iskat kolo. Najdem ga. Oddahnem si. Zapeljem se po cesti, ki pelje iz Medvodjega v Jelendol. Medvodje je zelo zanimivo ime. Med vodami. Tu se stekajo potočki in doline. Višina je nekje med 850 in 870 metri.

Born
Leta 1902, je postal baron Dr. Karl Born lastnik večine gozdov z gradičem in žago. Posest je združil v skupni revir, ki ga je imenoval Košuta. V Jelendolu je postavil električno žago, ki je koristila elektriko iz domače male hidroelektrarne. Zgradil je tudi obrat za izdelovanje dog za sode. Leta 1903 je zgradil železnico 5,5 km dolgo. V Medvodju je bila glavna nakladalna postaja. Tja so izpod Košute in Stegovnika dovažali les s konji in ga nato z železnico prepeljali do žage v Puterhofu. Tako se je Jelendol imenoval do leta 1955. Proga je večkrat prečila Bistrico, zato je bilo deset manjših mostov. Bili so leseni. Sedaj je po tej trasi speljana gozdna cesta. Za vleko je bila le ena lokomotiva. Poganjal jo je enosmerni električni tok. Med vojno so žago in ostala poslopja partizani dvakrat požgali. Lokomotivo pa so celo minirali. Po vojni pa so jo celo popravljali. Pač po slovensko. Prispem v Puterhof. Naredim posnetek graščine, ki je sedaj obnovljena. V njej so še stanovalci. Povzpnem se do lepe lesene kapelice ki je levo nad gradičem. Potem grem še do grobnice baronov Bornov. Tudi ta je sedaj obnovljena. Ko sem bila nazadnje tam je bila v zelo slabem stanju.
Sledi vožnja v Tržič in naprej proti Kranju in Ljubljani. Vesela sem, da mi je tura uspela. Še bolj pa ... ha, ha.
Domov prispem malo pred sedmo uro. Naredila sem 96 km. Začnem kuhat večerjo. V enem loncu mi brbota gobova juha, v drugem pa ajdovi žganci. V ušesih mi pa zveni ta prečudovita vodna simfonija matere narave.

Alenka Goričan