Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Odkritje spominske plošče trentarskim gorskim vodnikom


Foto: Boris Štupar

nedelja, 29. september 1957, ob 21:29, Boris Štupar, ogledov: 2393

PV (1957) - Stanko Hribar: Toplo jesensko sonce je sijalo v nedeljo 29. IX. 1957 v dolino Trente in na vrhove okrog nje, se poigravalo z valovi šumeče Soče in pomagalo ustvariti prijetno razpoloženje pri udeležencih proslave — odkritja plošče zaslužnim gorskim vodnikom iz Loga v Trenti.

Ob 11. uri se je zbralo pred ploščo, ki je vzidana v previsno skalo pod alpi-netom Juliana, lepo število planincev in planink, članov PD Bovec, PD Jesenice, PTT Ljubijana-Matica, več članov UO PZS, poleg številnih domačinov, zlasti sorodnikov gorskih vodnikov. Spodobilo se je, da pri slovesnosti ni manjkal najstarejši slovenski alpinist in gorski vodnik Joža Čop.
Pod ploščo, zakrito z državno trobojnico in zastavo Planinske zveze, so stali na častni straži poleg dveh gorskih reševalcev iz Trente mladinci in mladinke v planinski opremi.
Za začetek slovesnosti je zapel pesem »Triglavu« moški zbor pevskega društva Golobar iz Bovca pod vodstvom Danila Durjave. Nato je odkril ploščo predsednik UO PZS Fedor Košir z ugotovitvijo, da je postajala zlasti po odkritju spomenika dr. Kugyu vedno bolj jasna dolžnost slovenskih planincev, da se oddolže tudi spominu gorskih vodnikov.
Na plošči iz podpeškega marmorja, izdelani po načrtu ing. arh. Borisa Kobeta, so vklesana imena šestih gorskih vodnikov:
Jože Komac, Pavr (15. IX. 1862 — 22. V. 1939),
Andrej Komac, Mota (6. VI. 1853—10. XII. 1908),
Anton Kravanja, Kopiščar (6. XII. 1889—19. VI. 1953),
Ivan Berginc, Štrukelj (20. IV. 1867—26. V. 1926),
Anton Tožbar, Špik oče (3. I. 1835—22. XII. 1891),
Anton Tožbar, Špik sin (11. XI. 1874—5. IX. 1952),
pod imeni pa tole posvetilo:
»Zrasli v trentarskih strminah — ki so bile pesem njihovega — življenja in katerih — mojstri so postali so z nezmotljivim pogledom — z drzno odločnostjo in z neupogljivo voljo vodili — tiste ki so odkrivali čudežne — lepote slovenskih gora utrli so pota po katerih — hodimo za njimi MCMLVII PZS«

Po odkritju plošče je recitirala Jana Kravanjeva pesem »V spomin padlemu tovarišu«, zatem pa je govoril član UO PZS Stane Hribar in je v najbolj splošnih potezah obnovil spomin na življenje in delo vodnikov, katerim je posvečena spominska plošča. Glavne misli njegovega govora so bile:
Prav gotovo je, da tudi dr. Kugy, čigar spomin je PZS dostojno počastila s postavitvijo velikega spomenika l. 1953, ne bi dosegel v trentarskih gorah in tudi drugod v Julijcih takih uspehov, kakor jih je dosegel pod vodstvom Trentarjev, zlasti najbolj znanih trentarskih vodnikov Pavra in Mote.
Prvi, ki je vodil takrat 19-letnega študenta Kugyja, je bil oče špik, ko sta leta 1877 skupaj iskala v trentarskih gorah čudežno rožo Scabioso Trento. Takrat se je Kugy zaljubil v Trento in njene gore, pa je prihajal nato leto za letam in vedno znova odkrival njihove lepote.
Trentarski vodniki so ga vodili od uspeha do uspeha, od zmage do zmage. Poznali so pota na svoje vrhove, saj so bili že skoraj na vseh pred Kugyjem kot pastirji ali kot divji lovci. Boj z gorsko naravo za borni kruli, katerega so morali najti tudi v trentarskih strminah, vrharenje na gorskih senožetih, iskanje zaskočenih koza, dela v gorskih gozdovih, je do konca izostril njihov cul za ravnotežje, tako da so postali plezalci, katerim ni bilo primere in tekmeca.
Ob takih vodnikih so se učili tisti, katere so vodili, in tudi Kugy, ki večkrat govori o njih, posebno o Pavru in Moti, z besedami polnimi občudovanja. Kugy je tudi pošteno priznal, da se je večkrat vprašal, ali bi postal poznavalec Julijskih Alp, za kakršnega velja, če se ne bi približal v zvestem tovarištvu domačim vodnikom in razumevanju duše ljudstva, iz katerega so vodniki zrastli.
Špik-oče je bil Kugyjev vodnik samo kratko dobo in ga je zlasti na težjih turah kmalu nadomestil mladi Mota, ki je postal nato najljubši Kugyjev vodnik. Kugy je Moti posvetil v svojih knjigah zvrhano mero hvale pa tudi hvaležnosti. Prva njuna skupna pot je bil prvenstveni vzpon na Suhi plaz — Škrlatico l. 1880.
Mota se je takrat sam ponudil Kugyju, da gre z njim brez plačila, pa je imel pri tem menda najdaljši govor v svojem življenju, vsaj tako pove Kugy, ki je ob drugi priložnosti napisal, da je Andrej lahko gore premikal s svojim molkom. Motovi plezalski spretnosti in pogumu se je moral zahvaliti Kugy za vzpon na vrh, ki je veljal do takrat za nepristopnega, saj je dejal moj stranski vodnik Klančnik, da nanj pridejo samo orli in gamsi, ne pa človek. Nič manjše niso Motove zasluge za uspeh drugih prvenstvenih vzponov, kakršni so bili direktna smer po zahodni steni triglavskega vrha, po severni steni Razora, po jugovzhodni triglavski steni, po severni steni Viša in druge.

Okrog l. 1882 nastopi v družbi Andreja tudi Jože — Pavr, ki je kmalu postal najboljši slovenski vodnik. Kugy pravi o njem, da je bil morda najbolj drzen divji lovec z nezadržljivo in brezobzirno močjo. Vzdevek »divji Jože«, s katerim se ga še sedaj spominjajo Trentarji, dobro označuje njegovo izredno voljo, pogum in voljo do zmage. Škoda je, da čas, v katerem je Pavr živel in plezal, ni bil tak, da bi mogel razviti vse svoje nenavadne sposobnosti. V nasprotju z drugimi vodniki, ki so kazali do svojega »gospoda« skoraj preveč uslužne ponižnosti, se je Pavr zavedal svojih sposobnosti in je vedel, da so njegova, čeprav plačana, zasluga prvenstveni vzponi preko sten, katere so šteli takrat za najtežje. Bilo je to še v klasični dobi alpinizma, ko sta bili edini plezalni orodji vrv in cepin z dolgim ratiščem, s katerim so plezali tudi v suhi skali. Dvakrat je Pavr rešil Kugyju in drugim življenje. Prvič pri zimskem vzponu na Jalovec in drugič pri prvenstvenem vzponu čez severno steno Montaža l. 1902. Ko je takrat Kugy proslavljal to zmago s svojimi prijatelji, je Pavr naravnost povedal, da bi brez njega ostala Kugy in Ojcinger v steni. Ta opazka, katero je izzval Kugy, je bila sicer resnična, vendar se Pavr z njo ni prikupil Kugyju, ki je bil vajen ponižnega vedenja svojih vodnikov. Kugy prav zato ni izkazoval Pavru takšne naklonjenosti kakor Moti, priznaval pa mu je izredne plezalske sposobnosti in ga je jemal s seboj vedno takrat, kadar je šel na najtežje ture. Tako na že omenjeni vzpon po severni steni Montaža in, skupaj z Moto med drugim na zimske vzpone na Montaž, Triglav, Jalovec in druge. Že nekaj let pred Motovo smrtjo je postal Pavr stalni Kugyjev vodnik in je to ostal do začetka prve svetovne vojne. Takrat je prenehalo Kugyjevo alpinistično udejstvovanje v trentarskih gorah. Po prvi svetovni vojni Pavr ni več toliko vodil kakor prej, ne toliko zaradi starosti kakor zaradi tega, ker je pripadla Trenta Italiji.

Špika-očeta je nadomestil njegov sin, ki ni vodil toliko v plezalnih smereh kakor Pavr in Mota, nadeloval in popravljal pa je številna pota za SPD. Medtem ko sta bila Mota in Pavr kasneje vodnika nemškega in avstrijskega planinskega društva (DOAV), je bil Špik-sin vodnik SPD. Tudi Pavr in Mota pa sta vedno branila koristi slovenskega planinstva. Zato je nemško planinsko društvo kasneje izključilo Pavra iz vrst svojih vodnikov, kar pa mu ni posebno škodovalo, saj je takrat vodil večinoma Čehe. Z njimi je izvršil znani sestop po severni steni Škrbine v Zadnjem Prisojniku, vzpone v Škrlatičini skupini, zlasti pa v Martuljkovi skupini. Špik-sin je nadelal precej poti za SPD, tako čez Komar in Dolič na Triglav, dve poti na Razor (eno ob Mlinarici, drugo ob Belem potoku čez Kriške pode), dve poti na Jalovec (eno iz Zgornje Trente, drugo iz Loške Koritnice, preko Škrbine za Gradom), pot iz Vrat na Kriške pode čez Skok in druge.

Štrukelj ni znan toliko kot vodnik, veljal pa je za Pavrom kot najboljši plezalec v Trenti. Trentarji so samo tema dvema priznali, da sta bila »ta huda«. Kadar je bilo treba reševati koze iz sten, so ljudje poklicali Pavra in njega na pomoč. Tih in skromen, kakor je bil, je tudi tiho in sam zase že kakšnih 10 let pred Nemci preplezal severno triglavsko steno v zgornjem delu. Šel je od Praga, pod Glavo, v Slovensko grapo, na Slovenski steber in čez triglavsko pleče Za Planjo.

Od prvih pričetkov razvoja planinstva v Trenti, to je nekako od 1875, se je precej spremenilo že do prve svetovne vojne število planincev, obiskovalcev Trente se je množilo iz leta v leto, vendar so hodili vedno bolj brez vodnikov. Zato je bil Kopiščar znan bolj kot graditelj gorskih potov kot pa vodnik, čeprav je njegova plezalska spretnost in znanje vzbujalo občudovanje najboljših alpinistov. Temu se ne smemo čuditi, saj je bil Kopiščar Pavrov učenec in je bil v mladih letih pri njem v službi. Je pa Kopiščar tudi vodil še po osvoboditvi, dokler ga ni pred dobrimi 4 leti zadela kap, ko je nadeloval pot v Koritih. Od zavarovanih plezalnih poti je zgradil Kopiščar l. 1926 skupaj s Hanzom Vertljem tako imenovano Hanzovo pot po severni steni Prisojnika, l. 1928 pot po severni steni Mojstrovke in l. 1948 Jeseniško pot z Vršiča na Prisojnikovo okno. To pot so preimenovali Jeseničani po njegovi smrti v Kopiščarjevo pot.


To so možje, katerih imena so vklesana v ploščo. Čeprav jih je utrudil boj z naravnimi silami in čeprav so hodili dostikrat na meji med življenjem in smrtjo, so ostala njihova srca mehka in dovzetna za vse lepote gora, v katerih bo živel njihov spomin še v bodoče rodove.
Govoru je sledila recitacija tov. Mije Sovdatove iz Bovca »Tatjani«. Za tem so pozdravili spomin trentarskih gorskih vodnikov planinski pisatelj Evgen Lovšin
imenu PD Ljubljana-Matica, tov. Dušan Kenda v imenu Obč. kom. ZK in v imenu ObLO Bovec, v imenu PD Jesenice pa Ivan Šavli, ki je zlasti poudaril zasluge vodnikov Kopiščarja in Špika — sina za nadelavo gorskih poti. Planinski pesnik Ludvik Zorzut je v verzih slavil trentarske vodnike.
Predsednik UO PZS tov. Fedor Košir je za tem izročil ploščo v varstvo Planinskemu društvu Bovec, predsednik društva Ciril Jonko pa je obljubil, da bo društvo varovalo ploščo.
Za zaključek slovesnosti je zapel še pevski zbor pesmi »Planinska«, in »Triglav«. Nato so udeleženci proslave še na pokopališču tiho počastili spomin tam pokopanih gorskih vodnikov, ki so v svoji preprosti veličini toliko storili za razvoj slovenskega planinstva.

S. H. (Stanko Hribar)
Planinski vestnik 1957/12
 

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker