Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 17.11.1997

17.11.1997


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredil: G.Š.

 

ponedeljek, 17. november 1997, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 3379

Delo, Šport: ... Janez Jeglič - Johan

Na viharnem grebenu Nuptseja nas je enaintridesetega oktobra zapustil Janez Jeglič - Johan.
Življenje je popolno in zato nepredvidljivo. Venomer hrepeneč po popolnosti je živel svoje življenje razpet med družino in hribi. Nekoč je že nehal plezati za kakšnega pol leta. Nihče mu ni verjel, da mu bo to zares uspelo in res smo se zopet kmalu videvali po plezališčih. Plezanje je imel v krvi. Čeprav se njegovo ime ni prav pogosto pojavljalo po alpinističnih revijah, po svetu, pa vseeno nisem srečal plezalca, ki ne bi vedel zanj in znal ceniti njegovih vzponov. Ni žel slave, ki bi jo lahko, bil je tiha voda svetovnega alpinizma. Na zadnjih treh odpravah sva bila skupaj in preden je odšel na Nuptse, tokrat s Tomažem, smo še zadnjič posedeli ob pijači. In takrat je rekel: »Veš, to bo moja zadnja odprava. Ne bom se več šel ekstremnega alpinizma.« Pogledal me je v oči in vedel sem, da misli resno. Odločil se je da bo opravil ta vzpon, svojo dolgoletno željo in zaključil kariero vrhunskega plezalca.
Po težkem vzponu nama je nekoč nanesel pogovor na večno temo med plezalci: kako zdrži klin, zakaj te zgreši kamen, se odtrga snežni plaz, dve minuti za tem, ko si šel sam tam čez. Kako prideš čez kakšno težko mesto, kot da bi ti nekdo pomagal in pazil nate. Takrat si se nasmejal in rekel: »Saj veš, nekdo od zgoraj ti pogleda skozi prste.« Sprašujem se, zakaj ne tudi tokrat, Johan?!
Oglašajo se drugi in pravijo, da si preveč tvegal, da razmere niso bile prave, toda to je bil izgovor, ki si ga najbolj preziral: »Ni bilo razmer.« Sam si pri svojih vzponih vedno dal od sebe vse, da si jih uresničil. Nikoli nisi poznal taktiziranja. Na vsak vzpon si se pripravil, kot si se znal le ti. Bil si soplezalec, kot si ga lahko le želiš. Ekstremni vzponi, ki si se jih loteval, niso dopuščali rezerve.
S Tomažem sta že preplezala steno, prišla na vrh. Zakaj torej naprej na še neosvojeni najvišji vrh?! Mar si hotel večno nezadovoljen, večno iščoč, dodati še piko na i, še neosvojeni vrh Nuptseja ali zopet kot vedno, ko sem utrujen prišel na štant in si ti skočil še malo pogledat okoli vogala. Tega ne bomo nikoli izvedeli.
V zadnjih dveh letih je umrlo mnogo najinih prijateljev, soplezalcev. Nekako si ne morem predstavljati, da si sedaj med njimi tudi Ti. Tvoja družina je ostala sama in zagotovo je najhuje njim. Rad bi jim rekel besedo v tolažbo, toda teh ne najdem, besede se mi zatikajo v grlu in vem, da jim ne bodo pomagale. Le čas, ta večni sovražnik in obenem prijatelj, jim lahko prinese olajšanje. Zate verjamem in hočem verjeti, da ti je lepo, da počivaš na gori, v Nepalu, tako rekoč med prijatelji. Pogrešal te bom. Johan, v mrzlih zimskih večerih, ko ne bo nikogar, s komer bi ob peči v kakšni koči delil spomine.
V imenu vseh, ki smo te poznali: »Hvala ti, Johan, za vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.«

MIHA PRAPROTNIK

Odprava na Nuptse doma
Vodja odprave Tomaž Humar in Marjan Kovač opisala dogajanje na gori - Zakaj je Janez Jeglič omahnil, četudi je bil vrhunsko pripravljen?
V sredo zvečer sta se v domovino vrnila člana Slovenske himalajske odprave na Nuptse Tomaž Humar in Marjan Kovač. Čeprav je odprava uresničila vse visoko zastavljene cilje, je bilo srečanje prežeto z grenkobo, saj je tretji član odprave Janez Jeglič navkljub vrhunski pripravljenosti za vedno ostal v Himalaji. Takoj po vrnitvi je vodja odprave Tomaž Humar na tiskovni konferenci v prostorih avtoservisa Debevc v Mengšu opisal potek odprave.
Skupaj s člani Kamniške odprave na Pumori in Mehičanom Carlosom Carsoliom so vsi trije v začetku septembra odpotovali v Nepal. O vzponih na Vzhodni Lobuče (6119 m) in Pumori (7165 m) smo že poročali. S slednjim je kamniška odprava uresničila svoje načrte in 18. 10. so vsi razen Jegliča, Humarja in Kovača zapustili bazni tabor. Sledilo je dolgo obdobje slabega vremena. Humar: »Čakali smo severni veter iz Tibeta, ki prinese stabilnejše, vendar mrzlo vreme.«
25. 10. se je vreme končno izboljšalo in 26. 10. so vsi trije odšli pod steno. Naslednje jutro se je Kovač zaradi težav s pljuči vrnil v bazo, Humar in Jeglič pa sta vstopila v še ne preplezano in zelo nevarno 2500 metrov visoko zahodno steno Nuptseja. Prvi dan sta preplezala najnevarnejši del stene - ozebnik v vpadnici velikega seraka. Humar: »Podiral se je brez voznega reda. Imenovali smo ga Orient ekspres.« Tisti dan se ni nič podrlo in popoldne sta na višini 5900 metrov postavila šotor. V naslednjih dveh dneh sta se nameravala povzpeti 7000 metrov visoko, vendar sta prišla le do višine 6700 metrov.
Ker jima je ponoči raztrgalo šotor, naslednji dan zjutraj nista mogla nadaljevati s plezanjem. Humar: »Zelo naju je skrbelo vreme. Celo odpravo se ni zgodilo, da bi imeli več kot dva lepa dneva.« Po pogovoru z bazo in raziskovalno postajo v piramidi v Lobučeju sta izvedela, da bo vreme sicer vetrovno, vendar relativno stabilno. Odločila sta se, da izkoristita dan za počitek in naslednji dan z lahkimi nahrbtniki v enem zamahu priplezata do vrha. Tako sta 31. 10. ob štirih zjutraj začela plezati proti vrhu. Plezala sta nenavezana. Jeglič pa je bil ves čas nekoliko spredaj. Bilo je sicer mrzlo, vendar v steni ni bilo vetra, ki je divjal na vrhu gore. Zadnjič sta bila skupaj 7500 metrov visoko ob 11.30, ko sta tudi poklicala v bazo. Kovač: »Janez je deloval sveže, v njegovem glasu ni bilo čutiti utrujenosti, povedal je le, da ga zebe v noge. Opozoril sem ga, da na vrhu močno piha ter da se je na vrh Everesta prilepila riba - oblak, ki v Himalaji pomeni slabo vreme.« Humar: »Dogovorila sva se, da plezava samo do 14. ure.«
Jeglič je njun skupni cilj, skrajni zahodni vrh Nuptseja (Nuptse W-II, 7742 m), dosegel okrog 13. ure. Na vrhu je čakal Humarja, ko pa je ta prišel na vrh, je videl, da Jeglič preči po težavnem grebenu proti še neosvojenemu Nuptseju W-I (7784 m). Humar je šel za njim in ga skušal ustaviti. Humar: »Videl sem, da je dosegel deviški vrh med Nuptsejem I in II in naredil nekaj stopinj prav po razu, ostrem kot nož. Ko sem ob 14.15 prišel do tja, je stopinj zmanjkalo, našel pa sem le prižgano radijsko postajo v snegu.« Pol ure je iskal sledov za Jegličem, vendar ni našel ničesar. Kaj se je zgodilo Jegliču, da je omahnil z grebena, ne bomo nikoli izvedeli.
Humarjeva vrnitev v dolino je bila polna dramatičnih zapletov. Ujela ga je tema, zaradi mraza pa mu je odpovedala tudi baterija. Šele okrog polnoči je našel šotor. V njem začel kuhati pijačo in zaspal. »Ob treh sem se zbudil, saj je bil cel šotor v plamenih.« Čeprav brez strehe nad glavo, je nazaj zaspal. Popolnoma zasnežen se je zbudil šele dopoldne, poklical v bazo in začel sestopati. V nevarnem ozebniku ga je zadel plaz, vendar jo je odnesel le z manjšimi poškodbami in ob 17. uri prišel na rob ledenika, kjer je počakal Kovača, ki mu je prišel naproti z dvema Poljakoma.
V bazo so prišli 2.11. ob sedmih zjutraj. Pomrznjene prste na nogah so mu pregledali ameriški zdravniki. Sprva je kazalo slabo, vendar amputacije verjetno ne bodo potrebne.
Še nekaj tehničnih podatkov. Zahodna stena Nuptseja je visoka 2500 metrov, težave v skali so v zgornjem delu dosegle peto stopnjo, sicer pa IV-V. Naklonina ledu v kuloarju in na vrhu je bila 80 - 90 st., večinoma pa se je gibala med 50 in 60 stopinjami. Humar in Jeglič sta jo preplezala v alpskem stilu in tako opravila enega izmed boljših letošnjih vzponov v Himalaji. Žal pa je bila cena za uspeh velika, veliko previsoka.

MIHA PETERNEL

Vražji Robert - najtežji pri nas
Igor Kalan je prosto ponovil Vražjega Roberta - Najtežja več raztežajev dolga smer v Sloveniji - Brez dodatnih svedrovcev
Igor Kalan je 11. novembra opravil prvo prosto ponovitev Vražjega Roberta v Ospu. Najtežji raztežaj, ki je dolg 35 metrov in se prevesi za 15 metrov, je ocenil X-/X. Tako težke proste ponovitve več raztežajev dolge smeri naši plezalci in alpinisti dosedaj še niso opravili.
Vražjega Roberta sta leta 1983 preplezala Janez Sabolek - Sabla in Milan Romih. Prvi je bil tisti čas morda najboljši plezalec za tehnične smeri v Sloveniji. Smer je dolgo veljala za zahtevno in naporno tehniko, z leti pa se je v njej nabralo precej klinov, kar je tehnične vzpone seveda precej olajšalo.
Prve poskuse proste ponovitve je Kalan opravil letos spomladi. Smer je najprej dodatno opremil s klini. Od prejšnjih vzponov je bil v prvem in drugem raztežaju zavrtan le po en svedrovec, novih pa ni zavrtal. Kalan prosi ponavljalce, da bi smer taka tudi ostala. Poskusi so trajali od marca do maja 1997, potem pa ga je poškodba prisilila k dolgotrajnemu počitku.

IGOR KALAN - Vztrajnost prinesla uspeh.
Foto: Uroš Perko

Jeseni je bil spet pripravljen za plezanje. Čeprav je smer že poznal, je potreboval kar 14 poskusov, da je preplezal najtežji raztežaj. Nekajkrat je padel tik pod stojiščem. »Če bi v stojišče obesil gurtno in skočil nanjo, bi smer preplezal že prej, vendar to ne bi bila prosta ponovitev!« je povedal Kalan po uspešnem vzponu. Ko mu je končno uspelo, je za celo steno porabil vsega tri ure. Prvi raztežaj sta s Francem Langerholcem - Cacem preplezala po Stari (V+), potem sledi najtežji (X-/X) in še dva zahtevna raztežaja (IX/IX+ in VIII-) do gredine sredi stene, kjer se Vražji Robert konča. Do vrha sta splezala po Internacionalni (VII+ in VI+). Po vzponu se zahvaljuje AO Kranj, Pro Montani, Techno športu in soplezalcem, ki so ga varovali pri številnih poskusih.

M. P.

Španska plezališča
Škofjeloški plezalci Betka Galičič, Franc Balon, Aleš Jensterle in Špela Rant so se vrnili s turneje po Španiji. Obiskali so več plezališč, kjer so plezali raznovrstne smeri v odlični skali. Navrtane so tudi daljše smeri, visoke do 270 metrov. Aleš Strojan (Pletilstvo Strojan, Friko) se je posvetil plezanju na pogled in na ta način preplezal 17 smeri ocenjenih od 7a+ do 7c. Najtežja je bila Violeta (7c) v plezališču Vadiello. Betka Galičič in Franc Balon pa sta plezala predvsem daljše smeri, med katerimi lahko omenimo Todo tiene (6b/c, 130 m).

M. P.

Dolge smeri v Severni Ameriki
Z dolge turneje po Združenih državah Amerike sta se vrnila Andrej Grmovšek in Igor Čorko. V dobrih dveh mesecih sta obiskala celo vrsto plezalnih področij, najboljše vzpone pa sta opravila v nekoliko daljših smereh.
Plezati sta začela v Koloradu, kjer sta prosto ponovila znano smer Naked Edge (5.11a), potem pa sta se z vmesnimi postanki v raznih plezališčih premaknila v Kalifornijo, kjer sta se dobila s Sandro Voglar in Andrejem Sotelškom (o njunih vzponih bomo še poročali). Vsi skupaj so odšli v Yosemite. Grmovšek in Čorko sta se najprej lotila smeri Mother Earth (5.10, AO) v Middle Cathedral Rock. Vstopila sta nekoliko pozno, zato sta bivakirala in naslednji dan po polici izstopila iz stene.
Za naslednji cilj sta izbrala Regular North Face (5.11c, 9 razt.) v Rostrumu. Oba sta smer preplezala prosto, Grmovšek pa tudi na pogled. Čez nekaj dni sta odšla proti Half Domu, drugi največji steni v dolini. V dveh dneh sta preplezala Regular North West Face. Grmovšek je preplezal tudi en raztežaj dolgo, a znano smer Separate Reality katere ključno mesto je 4 metre dolga poč v strehi.
Iz Yosemitov so se premaknili v Zion, ki slovi po zelo lepi in divji pokrajini ter stenah iz peščenjaka. Grmovšek in Sandra Voglar sta preplezala 10 raztežajev dolgo Monkey Finger, ki poteka po zelo tanki poči. Plezalci s tankimi prsti jo lahko kar dobro zagrabijo, tisti z debelimi pa le težko, zato težavnost smeri ocenjujejo od 5.11c do 5.12c!

M. P.

Vzponi članov Posavskega AK
Matej Zorko in Arnold Koštomaj sta prosto preplezala Formo vivo v Paklenici, Peter Sotelšek in Zorko Cozzolinovo zajedo v Malem Koritniškem Mangartu, Peter Sotelšek in Krejan pa sta prosto ponovila Rumeno zajedo v Koglu. Plezali pa so tudi v Franciji in Italiji. Zorko in Andrej Sotelšek sta v Aig. du Peigne preplezala Le Maillon Manquat (VII+/VI+, 400 m, 10 h). V Druju sta navezi Matej Zorko - Aleksandra Voglar in Andrej Sotelšek - Mateja Pate (AO Rašica) ponovili Ameriško direktno (VII/VI, 400 m, 8 h).

M. P.

Zbor načelnikov
V petek, 21. t. m. ob 18. uri, bo v Okrogli dvorani poslovne stavbe Delo v Ljubljani zbor načelnikov alpinističnih kolektivov, na katerem bodo med drugim izvolili novo vodstvo Komisije za alpinizem pri PZS.

M. P.

Plezalni vodnik za Osp
Založba Sidarta je izdala plezalni vodnik Osp avtorja Toma Česna. V njeni so predstavljena naša najboljša plezališča Osp, Mišja peč, Črni Kal in Podpeč. Zajete so vse nove smeri, pri starih smereh pa je avtor upošteval popravke ocen. Knjižica je namenjena premostitvenemu obdobju pred četrto izdajo vodnika Plezališča Slovenije, ki naj bi zagledala luč sveta spomladi 1998. Vsem, ki bodo kupili tretjo izdajo Plezališč Slovenije v trgovinah z alpinistično opremo, pri gospe Elici Vehar v Ospu ali pa ga naročili pri Sidarti, bo novi vodnik za Osp podarjen, sicer pa stane 700 SIT.
Sidarta pa pripravlja tudi zanimiv vodnik z naslovom Plezališča brez meja. V njem bodo zajeta plezalna območja okrog Trsta ter v Slovenski in Hrvaški Istri.

M. P.

Desetka
Aleš Strojan je v Mišji peči z rdečo piko preplezal smeri Lahko noč Irena (8b oz. X) in Manano (7c).

M. P.

Prazno upanje
Miha Marenče in Borut Fajfar sta konec poletja plezala Direktno v Špiku in na začetku velike zajede v najtežjem delu smeri naletela na svež skalni podor. Da bi se mu ognila, sta zaplezala desno, našla še tri nove kline, nato pa ni bilo več sledu predhodnikov. Nazaj v Direktno sta prišla 100 metrov pod vrhom, vmes v krušljivi skali preplezala 350 metrov verjetno prvenstvene variante in ji dala ime Prazno upanje (VI/V-V+).

M. P.
 

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE, PrV
eXTReMe Tracker