Iz časa/AR (1989) - Milenko Arnejšek-Prle: Pred približno desetimi leti pride gospodar alpinističnega odseka na sestanek alpinistov, pripravnikov in tečajnikov: »Fantje, jeseničani so prišli. Kogar zanima, naj se oglasi v magacinu!«
Klini me niso preveč zanimali, vendar sem spremenil mnenje, ko so drugi omenili, da so dobri. Kupil sem jih najprej šest, ko pa sem jih preskusil v skalah, sem jih takoj kupil še ducat. Prva in druga generacija jeseničanov sta bili izvrstni. Klini so bili čudovito dimenzionirani, uho močno, tako da se ni zvijalo pod udarci kladiva, debelina klina je bila pravšnja, tako da je klin lepo prijel v ravni razpoki in se zvil, če je bila kriva. Material je bil tak, da si klin lahko izbil in poravnal in pri tem niso nastale razpoke. Klini so se izvrstno obnesli v različnih kamninah.
Potem je prišla generacija 88. Ti klini so že sprva zbujali nezaupanje s prešibkim ušesom, slabo celotno dimenzijo in tanko glavo. Pri zabijanju so se zvijali, trepetali, motila me je trdota oziroma neuravnoteženost med mehkobo in trdoto. Pri dveh sem opazil napoke, pri drugih zlom med ušesom in rezilom, kar so mi potrdi tudi drugi alpinisti. Klini močno rjavijo, kar je bilo tudi pri prejšnjih generacijah, vendar so bi stari debelejši in rjavenje ni prodiralo tako hitro. Vprašanje je, koliko je novejši jeseničan po nekaj letih v steni še zanesljiv. Za primerjavo oglejmo kline, ki jih je pred 44 leti zabil Joža Čop v prečnici svojega stebra v Triglavu.
Naj zaključim z moralo: kako so izdelovalci lahko pozabili na izkušnje predhodnikov; če pa so isti, ali mar zaradi prihranka nekaj kil železa (jekla) zaslužili kaj več? Gre za malomarnost?
Na bivše jeseničane sem bil ponosen, sedaj pa bi z užitkom pritrdil izdelovalce na novi klin in jih pustil razmišljati.
Milenko Arnejšek-Prle
Alpinistični razgledi 1989/32
Jeseničani - generacija 85
AO Jesenice: V prejšnji številki Alpinističnih razgledov smo lahko prebrali sestavek Milenka Arnejška, v katerem je ocenil zadnjo serijo klinov izdelanih na Jesenicah. Najprej naj pojasnimo, da to ni generacija 88, kot piše, ampak so klini stari že štiri leta. Avtor meni, da so klini že od samega začetka zbujali nezaupanje s prešibkim ušesom slabo celotno dimenzijo in tako glavo. Celotna dimenzija je enaka, saj je bila stiskalnica - orodje - ista kot pri prejšnji. So pa nekaj desetink milimetra tanjši, ker takrat v Železarni Jesenice ni bilo mogoče dobiti debelejše pločevine z zahtevano kvaliteto. Zaradi tone materiala, ki smo ga porabili za kline, pa v železarni ali katerikoli delovni organizaciji ne bi spreminjali proizvodnega programa. Po končani termični obdelavi smo na raziskovalnem oddelku Železarne Jesenice opravili tudi potrebni test. Ta je pokazal, da so klini uporabni, zato smo jih dali tudi v prodajo. Ker so mehkejši, pri zabijanju zbujajo res nekaj nezaupanja, pri izbijanju pa povzročajo tudi nekaj težav. Tako slabi pa le niso, sicer jih naši vrhunski alpinisti ne bi uporabljali v previsnih počeh Josemitov, v Patagoniji Himalaji in še na številnih drugih ekstremnih vzponih. Zaradi pomislekov nekaterih uporabnikov, da so klini slabi, predvsem pa zato, ker so zaloge naglo kopnele (!?), smo jih pred letom nehali prodajati še vedno pa številnim odjemalcem (odpravarjem), ki so bili z njimi zadovoljni, pomagamo in jim nekaj klinov tudi brezplačno odstopamo. S tem člankom nimamo namena polemizirati z Milenkom Arnejškom, želeli pa bi, da bi bile informacije objektivne, če se bomo še kdaj odločali za izdelavo nove serije, bomo to objavil in z veseljem sprejeli vsak nasvet, saj pravijo, da več glav več ve. Morda pa se bo sploh našel kdo, ki ima na tem področju več izkušenj.
Alpinistični odsek Jesenice
Alpinistični razgledi 1989/33