Uličarji: Pričujoči članek ni ne komentar ne replika prvega, še manj pa poskus spletne razprave o smiselnosti feratarstva pri nas in na tujem ...
Posamezne misli iz prvega članka želimo uporabiti le kot iztočnico za osvežitev nekaterih splošno znanih dejstev, ki nadvse pomembno vplivajo na varnost v tej zvrsti gorništva.
Pomembno: Iz vsakdanje prakse spletnih forumov pogosto doživljamo, da stroka neposredno zgublja v neenakem dvoboju z osebnimi izkušnjami. Za enakovredno argumentiranje za in proti bi seveda morali izhajati iz enakih, splošno veljavnih strokovnih osnov. Kaj narediti v primeru, ko aktualnih domačih virov še nimamo, tujih pa naj ne bi uporabljali? Vse naše tokratne trditve so povzete iz naslednjih strokovnih virov, ki jim zaupa preko 415.000 članov OEAV:
- Klettersteigfibel, priročnik, Avstrijski Kuratorij za varnost v gorništvu, Innsbruck (oktober) 2011, www.alpinesicherheit.at
- Pravilnik o nadelavi, vzdrževanju in popravilih ferat in zavarovanih poti, isti, Innsbruck 2009
- revija Bergundsteigen, isti, (posamezne številke, ki kompleksno obravnavajo problematiko varnosti feratarstva), www.bergundsteigen.at
- revija Bergauf, glasilo OEAV od 1875. leta (posamezne številke zadnjih letnikov, ki obravnavajo navedeno problematiko), www.alpenverein.at
Še nekaj stavkov o omenjenem Kuratoriju (Österreichisches Kuratorium für Alpine Sicherheit- v nadaljevanju KAS), ki je neodvisna krovna organizacija za menedžment varnosti v gorništvu. Ustanovili so ga 1965. leta po katastrofalnem plazu na Salzburškem (13 mrtvih). Na začetku se je težiščno ukvarjal le z zaščito in reševanjem v plazovih, kasneje pa razširil svojo dejavnost na celoviti spekter preprečevanja nesreč na vseh področjih gorništva. Izjemna je njegova vsakokratna odzivnost, tudi v primeru zadnje tragične nesreče. V sodelovanju treh državnih (A, D, CH) in deželne gorniške organizacije (J Tirolska) z izpostavo TÜV v München-u so takoj opravili neodvisno preiskavo primera, ustvarili nov sistem testiranja samovarovalnih kompletov (v nadaljevanju SK) z elastičnima krakoma in priporočili vsem proizvajalcem, da opravijo ponovna testiranja pa novem načinu ter javnost obvestijo o rezultatih. Temu so sledili takojšnji odpoklici nekaterih SK in opozorila o začasni neuporabi nekaterih drugih SK, dokler ne bodo znani rezultati nedokončanih testiranj.
Via ferrata – železna pot, Klettersteig na nemškem govornem področju. V prvem navedenem viru je ferata definirana kot pot oz. naprava v strmem in izpostavljenem skalnem svetu, vzpon po njej pa omogočen z vgradnjo umetnih stopov in oprimkov ter jeklenico kot permanentnim varovalom. Za varno vzpenjanje je obvezna uporaba samovarovalnega kompleta, na feratah najvišje stopnje težavnosti (»F«) pa je obvezno tudi dodatno varovanje z alpinistično vrvjo. Poznavalci ferat čez mejo dobro vedo, da na novodobnih dolinskih športnih feratah razen pritrjene jeklenice ni nobenega drugega pripomočka za varovanje ali počivanje. Večinoma so nadelane na gladkih vertikalnih in previsnih stenah in ne sledijo možnim naravnim prehodom.
Feratarstvo je bolj nevarno, kakor si ljudje predstavljajo.
Na nobenem področju človekovega delovanja ni moč zagotoviti absolutne varnosti. Prav neverjetno se sliši, da je statistično dokazano največ nesreč v človekovem neposrednem bivalnem okolju – domu. Feratarstvo je potencialno zelo nevaren šport, saj so v njem zajete tako objektivne (padajoče kamenje, hitre spremembe vremenskih vplivov, izpostavljenost ferate, poškodbe jeklenice in naprav) kot tudi subjektivne nevarnosti (neprimerna psihofizična kondicija, nepravilna uporaba opreme, podcenjevanje težavnosti ture, nerealna ocena lastnih sposobnosti).
Naši severni sosedje, ki pedantno vodijo statistiko nesreč v gorah, zaznavajo velik porast le-teh prav na področju feratarstva in takoj pokažejo tudi na glavna vzroka – veliko število obiskovalcev in večinoma subjektivni vzroki za nastanek nesreč in poškodb. Opozarjajo na prepogosto (lahko)miselnost, da se ti zaradi uporabe SK ne more prav nič zgoditi. Trdijo, da pri pravilni rabi zagotovo ne more priti do padca v globino (zadnja nesreča se je po dotedanjem vedenju zdela povsem nemogoča!), da pa mora feratar podvzeti prav vse možne ukrepe, da med vzponom ne pride do zdrsa ali padca do spodnjega sidra pritrditve jeklenice. Prav zaradi kovinskih naprav so možne izjemno hude poškodbe tudi pri sorazmerno kratkih dolžinah zdrsa ali padca. Celo najboljši SK ni popolno zagotovilo pred morebitnimi poškodbami.
Usposabljanje za feratarstvo
Najprej opravimo predhodne priprave, nato predelamo teorijo in dokažemo, da jo do potankosti obvladamo. Nastopi mukotrpno obdobje osvajanja osnov, postajamo vse bolj spretni in samozavestni in če je že v prvo z nami še sreča, postanemo šoferji kategorije B. Resni se zavedajo, da imajo pomemben dokument, a še veliko premalo izkušenj za povsem varno vožnjo. Temu primerno se vedejo tudi v prometu. Neodgovorni imajo občutek, da bi lahko že naslednji dan zamenjali kakšnega voznika relija in pogosto šele v bolnišnici razmišljajo o fizikalnih zakonitostih vožnje v ostrem ovinku z vozilom s sprednjim pogonom. Žal prepozno, toda še vedno imajo možnost spremembe na bolje. Vsem razumljiv primer sistemskega usposabljanja in njegovega izplena. Kaj pa usposabljanje za varno feratarstvo?
Čez mejo je tovrstno področje dobro urejeno. Feratarstvo je enakovredna zvrst drugim oblikam gorništva in mu posvečajo izjemno pozornost. Klik na spletno stran www.bergsteigen.at/ klettersteige nam odpre celo paleto linkov do ponudbe specializiranih tečajev v poletni sezoni v naravi in v zimskem času v dvoranskih plezalnih centrih. Druga pot do tega specifičnega znanja je v udeležbi na turah v družbi izkušenih feratarjev in vsakokratno nabiranje novih izkušenj.
Znani alpinist in inštruktor Klemen Volontar je lani poleti opazoval plezalce na naši prvi pravi ferati Gonžarjevi peči (težavnost D/E). V zaključni misli je izpostavil:«Ljudem ste dali Ferrarija, niste pa jih naučili voziti niti Fička!«. Še danes boste tam srečali feratarje, ki z lahkoto veverice preplezajo obe vertikali in »feratarje«, ki se s skrajnimi močmi bojujejo za preživetje v steni ali pa jim ta že po nekaj sidrih da jasno vedeti, da ji niso dorasli. Temeljna razlika seveda tiči v usposobljenosti vsakega posameznika.
Pri nas se o feratah dolgo ni kaj prida govorilo in pisalo, imeli smo le vodnik dr. A. Mašere in priročnik B. Mlača. Pravi preboj je lani naredil šele Šaleški AO (pravzaprav Milan Domitrovič in Mijo Kovačevič) in PD Vinska Gora z nadelavo vadbene ferate na Gonžarjevi peči. Pred leti so (ŠAO) izvedli nasploh prvo organizirano usposabljanje za feratarske ture. Letos so odlično izvedli teoretično in praktično usposabljanje za (naj)zahtevnejše ferate. Znova prvo take vrste na naših tleh. Nasploh je potrebno povedati, da je Mijo Kovačevič trenutno zagotovo največji specialist za to zvrst gorništva, o čemer nedvoumno priča tudi več kot 100.000 obiskovalcev na njegovi spletni strani www.gornistvo.si/ gore, kjer je velik del vsebine posvečen strokovnim temam in reportažam s ferat. Posebno zahvalo si zasluži tudi zaradi ažurnega obveščanja o tehničnih novostih ali kritičnih dogodkih, ki jih objavlja na tem gorniškem portalu. Sodimo, da se tudi v Sloveniji vse skupaj premika v pozitivni smeri za doseganje višje stopnje varnosti na turah v zanimivem svetu vertikal in jeklenic.
Samovarovalni kompleti.
Malce poklikajte po v uvodu naštetih spletnih straneh in boste takoj ugotovili, da strokovne razprave o SK segajo že dobro desetletje nazaj. Plod ene takšne je bila tudi brošurica Klettersteigfibel (www.mammut.com ), kjer je znani proizvajalec gorniške opreme do potankosti prikazal sistem zgradbe in načina delovanja SK v primeru aktiviranja ter primerjal različen potek učinka delovanja dveh različnih sistemov.
Po lanskem odpoklicu SK proizvajalca Petzla (manjkajoči šiv pri spoju prešitih trakov v dveh pomladanskih tovarniških serijah) se je na spletu razvnela prava vojna o tem, kateri SK je najboljši in kateri so zaupanja vredni. Veliko je bilo tudi polemike o univerzalnosti, saj ga uporabljata drobno dekletce in močan odrasel moški. V prvem primeru bi se lahko zgodilo, da se zavora sploh ne bi aktivirala. Prevladala je salomonska trditev, da so dobri vsi SK, saj proizvajalci z deklaracijo zagotavljajo izpolnjevanje zahtevanih standardov. Ostali so tudi sumi v kvaliteto izdelave v azijskih deželah s ceneno delovno silo. Naknadna testiranja so izpostavila nepričakovane negativne rezultate, zato je KAS v najnovejšem priročniku odsvetoval uporabo vseh sistemov »Y« z vrvno zanko in kovinsko zavorno ploščico ter prepovedal uporabo vseh »home made« SK (pomožna vrvica in dve vponki). V zadnjem primeru gre dejansko za togo vez, ki ne omogoča dinamičnega zaviranja. Ni je človeške hrbtenice, ki bi v tem primeru premagala zakonitosti fizike, če vemo da je formula za silo F = masa (kg) X pot (m) X pospešek prostega pada! Dovoljena je le uporaba tovarniško izdelane in atestirane opreme. Nemška zveza (DAV) je po nadaljevanju raziskav izdala priporočilo, da naj se z vrvjo dodatno varujejo vsi uporabniki SK s telesno težo manjšo od 50 kg.
KAS priporoča uporabo sodobnega SK s prešitim trakom, ki bo preprečil padec v globino in s stopnjevanim trganjem prešitja (začetek pri obremenitvi cca 120 kg) postopno reduciral silo padca na nižjo vrednost kot maksimalno dovoljenih 600 kg. Po aktiviranju zavore je potrebno SK zamenjati, varnost pa v tem primeru nima alternative in cene. Zeleno luč za uporabo imata tudi napravi »Ferrata Bloc« (AustriAlpin) in »Skyrunner« (Skylotec), ki pri obremenitvi navzdol delujeta na principu hipne avtoblokade. Čas bo tudi pokazal, če se bo uresničila Mammutova napoved, da bo prevladujoči tip SK postal njihov sistem drsenja tristopenjsko odebeljenega traku skozi kovinsko »lojtrco«, ki posledično pomeni najbolj enakomeren pojemek delujoče sile pri različni telesni teži uporabnikov.
Tukaj je potrebno znova opozoriti na dejstvo, da pretrganje raztegljivih krakov SK v primeru obravnavane smrtne nesreče ni v nobeni direktni zvezi z delovanjem zavornega sistema za ublažitev sile padca. Seznamu nevarnih SK z elastičnima krakoma je dodan tudi seznam nespornih SK, kamor spadajo vsi s togima krakoma.
Še o kratki popkovini, ki je izključno namenjena zgolj počivanju in ni samostojni element varovanja. Lahko jo uporabimo tudi pri varovanju soplezalca in pri gibanju na gladkih izpostavljenih prečnicah. KAS priporoča le uporabo SK z integrirano tretjo vponko (primer Petzl Scorpio), dokler to ne bo standard pa bo najpogosteje v uporabi še vedno kratka neskončna zanka ali materialna zanka (Daisy Chain).
Zlata feratarska pravila OEAV in DAV.
Deset jih je, povzela pa jih je tudi PZS in z razširjenimi opisi postavila na svojo spletno stran. Vas njihovo število spominja na kakšne druge zapovedi? Striktno ravnanje po prvih bi pomembno vplivalo na izboljšanje varnosti v gorah, upoštevanje drugih pa bi pripomoglo k izboljšanju sveta. Ne bi smelo biti nobenega planinca ali gornika, ki jih ne bi poznal, saj gre za splošno koristna navodila za zagotavljanje varnosti na zahtevnejših turah. Izpostavili bomo le prve tri v neposredni povezavi s feratarsko dejavnostjo:
- Postopnost napredovanja v težavnosti. Redki so geniji, ki se iz osnovnošolskih klopi direktno podajo na fakulteto in so tam uspešni. V tuji strokovni literaturi najdete trditev, da lahko človek s športnimi predispozicijami z intenziviranjem aktivnosti v dveh letih postane odličen feratar. Bo že držalo, če pomislimo na izjemen napredek nekaterih naših somišljenikov, ki so se prvič dotaknili jeklenic šele letos pomladi. Vsi so začeli na vadbeni v Labotu/Lavamündu, prigarali precej žuljev na Gonžarjevi peči, toda danes suvereno plezajo športne ferate najvišje težavnosti. Če hočemo tudi na zelo težkih feratah uživati, moramo v popolnosti obvladati nižjo težavnost in šele potem stopiti stopnico višje ter na tak način nadaljevati vse do težavnosti »F«.
Precej živo je še v našem spominu lansko srečanje z dvema »feratarjema« na vadbeni čez mejo, ko brez naše pomoči zagotovo ne bi zmogla tiste stene pod cerkvico (težavnost »C«). Njuna nemoč med visenjem v steni se je na vrhu kaj hitro povsem spremenila. Odločila sta se, da preizkusita svoje znanje in moči še na Gonžarjevi peči ter odbrzela tja.
- Kompleksno načrtovanje ture. Za uspeh vsake feratarske ture je nadvse pomembno pravočasno in vseobsežno načrtovanje. Pri toliko dostopnih podatkih na spletu danes ni prav noben problem, da jo že doma naštudiramo do potankosti in nas prav nič ne bi smelo presenetiti. Ko realno izpolnimo vsa polja v obstoječem obrazcu OEAV in potegnemo črto, se takoj izpostavijo kritične točke, ki zahtevajo ponovno analiziranje ter nam predstavijo verjetnost uspešnosti ture. Če z realno presojo posameznih segmentov ne dosežemo optimalne ocene pomeni, da moramo izbrati lažjo turo ali morebiti celo odsvetovati udeležbo »kritičnega« posameznika.
- Cilj prilagoditi realnim sposobnostim. Izbor oziroma odločitev za konkretno ferato, njena najvišja težavnost in dolžina (višina) mora biti primerna za vse udeležence, ima izjemen pomen. Vsaka idealizirana ocena trenutnih sposobnosti posameznikov se nam bo med izvedbo ture hipoma spremenila v velike probleme. V feratarstvu ne velja planinsko pravilo prilagoditve najšibkejšemu členu, saj vsako nepredvideno varovanje izjemno podaljša časovnico, kar posebej izstopa pri klasičnih feratah v visokogorju. Posebno pozornost moramo nameniti koeficientu težavnosti posamezne ferate in se zavedati statistične »napake«, ki nas hitro zavede pri presoji. Dolinske ekstremne športne ferate nikoli nimajo visokega koeficienta težavnosti, ker na izračun vplivata nizki oceni potrebnih gorniških izkušenj in njene dolžine. V naravi pa imamo nato pred seboj gladko vertikalno in previsno steno opremljeno le z jeklenico. Nikoli ne pozabimo na železno pravilo, da gremo na zahtevnejšo ferato vedno v manjši in povsem izenačeni skupini.
Kje tiči kaveljc problemov? Spet primer z Gonžarjeve peči. Težkoatletsko nabildani mladci so jo zmogli z zadnjimi atomi moči, saj pri plezanju skoraj niso uporabljali nog. Izjava vodečega je bila:«Nisem pričakoval, da bo tako težka!« Torej niso imeli nobene predstave o tem, kaj pomeni težavnost »D/E«. Zelo pomembno je tudi to, kako so umeščeni posamezni najtežji raztežaji. Ali so na samem začetku (Drop point – Der Johann, Kaiser Franc Joseph) ali pa se nepretrgano vrstijo proti koncu ekstremne ferate (Adrenalin in Dopamin Klettersteig v Galitzenklammu).
Feratarske domače naloge.
Andreas Jentzsch iz založbe Alpinverlag (to je tisti, ki v netopirskem položaju »počiva« na Arenavariante »F«) trdi, da je najboljši trening za feratarja pogosto plezanje raznovrstnih ferat. Upoštevanje tega načela vsaj med nami dokazano daje dobre rezultate. Bistvo uspešnega plezanja zahtevnejših ferat zagotavljajo primerna psihofizična kondicija, gorniške izkušnje, pravilna uporaba opreme in poznavanje nevarnosti, kar vse skupaj rezultira v racionalni porabi energije pri vsakokratni turi. Za dosego takšnega stanja pa je obvezno tudi redno opravljanje »domačih nalog«, kar se nam pozneje bogato obrestuje in pomembno krepi segment varnosti.
Vzdrževanje primerne eksplozivne in trajnostne moči. Čeprav večino dela opravijo noge, je na izpostavljenih delih prav moč rok tista, ki zagotavlja dober prijem jeklenice in preprečuje morebitni zdrs ali padec.
Kondiciranje potrebnih prvin športnega plezanja.
Popolno poznavanje pravilne uporabe opreme in še posebej potencialnih nevarnosti pri njeni nepravilni uporabi. Ta segment je izjemnega pomena. Mnogo feratarjev po nepotrebnem izgublja veliko energije s počasnim prepenjanjem na izpostavljenih mestih. Z nekaj domače vaje v ekstremnih telesnih legah bomo presenečeni nad rezultati sprememb.
Poznavanje in pravilna raba osnovnih vozlov in vrvne tehnike za varovanje soplezalca. V vsaki skupini bi vodeči moral obvladati osnovni manever reševanja padlega, da bi ga bilo moč namestiti na varno mesto do prihoda reševalcev.
Če se podajate na ferate v tujino, morate imeti obvezno urejeno dodatno zavarovanje. Recipročnost PZS in tujih gorniških zvez ne zajema tudi morebitnega reševanja s helikopterjem, ki je v tujini od nekdaj plačljivo.
Kaj reči na koncu?
Na koncu tega branja ste zagotovo ugotovili, da niste zvedeli nič novega, saj so vam vse te stvari docela znane. Tudi ni bil naš namen, da bi vas podučevali. Želeli smo vas le spomniti, da je varnost kompleksen pojem in da je za varno feratarstvo potrebno to znanje tudi vsakokratno udejanjati na turi.
Vsaka smrt na ferati je nesmiselna, še prav posebej zadnja! Vzrok je v objektivni okoliščini, ki se je doslej zdela povsem nemogoča in v vseh dosedanjih razpravah o varnosti samovarovalnih kompletov ni bila nikoli omenjana. Uradna sodna preiskava še ni končana, dokončni rezultati še niso znani. Omenjena neodvisna preiskava je doslej izpostavila problem »harmonika« krakov SK in opozorila na problematiko prehoda tkanega elastičnega dela traku v togega. Po dosedanjih veljavnih ugotovitvah SK s togima krakoma niso problematični oz. njihova uporaba z varnostnega vidika ni vprašljiva.
Nekaj misli iz razprave »Uličarjev« zapisal
Tone Železnik