Alenka Goričan: Start Vižmarje! Ura mi zvoni ob pol petih. Pa naredim tisto sladko, sklopim uro, se obrnem na drugo stran in sladko zaspim naprej. Zbudim se ob pol sedmih. Se pripravim in malo čez osem se odpeljem novim dogodivščinam naproti.

Vedno hodim uživat v nebesa, hribovska nebesa, za danes pa sem se odločila, da grem pokukat kako je v Peklu. Peljem se skozi Glince na Preval. Pri vzponu ni problema. Gre. Potem zavijem v Gabrje. V Hruševu naredim posnetek cerkvice sv. Jurija, ki dominira na hribčku nad dolino. Sončka še ni, je bolj oblačno. Prispem do velikega kozolca pod katerim so naložena drva in obešeni koruzni zlati stroki. Lepo ga je pogledat. Pred Dvorom se pasejo krave. Videt so zadovoljne, saj je trava lepo zelena. Zavijem v Dolenjo vas. Pri kmetiji ležijo štiri mačke. Nobena mi ne gre čez cesto. So pridne. Po travnikih je polno jesenskega podleska. Prispem nad Zaklanec. Tu se vedno rada ustavim in naredim kakšen posnetek po tem pisanem polju, ki se razprostira spodaj. Peljem se skozi Horjul in zavijem proti Vrhniki. Postojim in fotografiram lep kozolec na katerem lepo cvetijo rože v pisanih barvah. Zadaj se lepo vidi cerkvica na Korenu. Sonček prodira skozi oblake. Začne me nežno božat. Moram sleči flis. Čez ušesa sem že morala dat trak. Jutra so jesensko hladna. Prispem v Veliko Ligojno. Tu so se krave že najedle, zajtrk je mimo. Ležijo v travi in se nastavljajo jutranjemu soncu. Prispem v Staro Vrhniko. Tu me pričaka zamišljen Ivan Cankar. Sedi in si podpira glavo. Ko prispem do njega še bolj namršči obrvi in me strogo pogleda. Ja, saj vem, da te zanemarjam. Premalo te poznam in premalo te cenim. V osnovni šoli si bil zame pretežek in sem te odrinila v kot. Še danes tam čakaš. En odpor sem dobila. Po tvoji literaturi nisem posegala. Če bom še nekaj časa hodila in se vozila po tej zemljici, prideš tudi ti na vrsto. Sedaj pa oprosti.

Tam zavijem proti Bistri. Sem se že večkrat tu vozila in vem, da me čakajo kozolci. Mimo njih se ne morem peljat. Tu so največkrat obraščeni z vinsko trto. Pregledam enega in se zapeljem do drugega. Radovednost se je začela past. Od zunaj je poraščen s trto. Pod njim je seno in ojoj, saj tega že danes ne vidiš več. Voz, ki smo mu pri nas rekli parizar. Brez gum. O, kako je to ropotalo po makadamu. In kako te je metalo na njem. Z njim ni bilo hitrosti. Tako zamišljen je obujal spomine v tem kozolcu. Prav vesela sem ga bila. Še nazaj sem se obrnila k njemu. Kaj vse je le doživel? In še živi, sedaj je v pokoju. Prispem v Bistro. Nimam časa za postanek. Naredim samo dve fotki. Nekaj objektov je obnovljenih, drugi so pa vse prej kot ponos Tehničnemu muzeju. Omet odpada.

Peljem se dalje. Spet kozolec. Lep. Malo naprej se ponosna dviga nad cesto stara hiša z gankom, ki ga krasijo rože. Pod njim sušijo perilo. To me ne moti. Bolj bi me, če bi bil na njem pokvarjen človek. Gledam okoli in iščem kje je tisti zanimivi voz, ki sem ga videla spomladi. O, najdem ga. Ima streho in gume na kolesih. Ne morem ugotovit, čemu bi služil. Radovednost me daje. Že takrat me je. Danes pa ne zdržim več. Vprašam možkega, ki je šel po cesti. Rekel je, da je za konje, ve pa ne. Kako neumen odgovor. Kakšno vezo ima ta pokrit voz in konji? Zame nobene. Nimam miru. Moram še koga vprašat. Prispem do še enega kozolca. Spredaj vinska trta, na stranico pa so naloženi zvezani koruzni storži. Na soncu so izgledali kot zlato, ki prekriva kozolec. Kako lep prizor. Čakal pa me je še eden. Pod kozolcem so namreč ličkali. Kaj takega. Ne morem dojet, da prav vidim. Sem že bila mimo, pa sem zabremzala z vso močjo. Ne, mimo takega prizora pa res ne morem it. Se približam in pozdravim. Povem, da jih je lepo videt, da takih prizorov danes skoraj ni več. Povem tudi, da sem tudi jaz kmečka deklina in da znam to delat. Ne sramujem se tega. Tam sem se utrdila, da se sedaj lahko potikam okoli. Potem pa je stekel pogovor. Gospa mi je dala še grozdje. Dobro je bilo in osvežilo me je. Seveda naredim posnetek. Malo se pohecamo. Zraven je bil tudi fantiček, ki je pomagal. Pohvalim ga in dobro se mu je zdelo. Pri nas smo ličkali vedno zvečer in zavleklo se je do zgodnjih jutranjih ur. Po navadi nas je tudi že zeblo. Stekel je pogovor o različnih temah. Meni je bilo vedno najbolj zanimivo, ko so govorili o nekdanjem življenju. O dogodivščinah. Moja ušesa so vedno bila pokonci, da mi ja ne bi kaj ušlo. Sem poslušala še z usti. Še ličkat sem pozabila. Ja, kje so sedaj tisti časi? Kam so tako hitro pobegnili? Povprašam še za tisti voz. Povedo mi, da ima nekdo tisti voz res za konje. Nanj da seno, če ni dovolj trave in malo se lahko skrijejo pred soncem. Zanimivo. Dobro, da sem vprašala. Radovednost je potešena. Ah, bo že prišlo kaj novega, da bom spet vrtala. Povedo, da vode v Peklu bo. Tega sem vesela. Zaželijo mi srečno pot in odpeljem se naprej. Na desni se mi pokaže Dolinski ali Jelenov most. Dolg je 230 m in visok 29 m. Zidan je izključno iz opeke in kamna. Je največji ohranjeni železniški most v Sloveniji. Malo naprej prispem do domačije katera ima na fasadi prikazan stari način pobiranja snopov pšenice na voz. Spet se vrnem z mislimi daleč nazaj. Na gnoju so brskale kure. Kdo ve kaj so iskale. Sigurno kakšen zaklad.Stražil jih je ponosni petelin. Bdel je nad njimi kot strogi delovodja. Kure pa so pridno brskale in se niso zmenile zame. Samo ena je malo dvignila glavo in takoj nadaljevala z delom. Ko sem jih fotografirala je petelin stegnil svoj vrat, da se je ja videla njegova rdeča roža. Bil je pa tiho, a ponosen.

Tako sem prispela v Borovnico. Ustavila sem se pri 21. stebru starega viadukta po katerem je bila speljana železnica. Samo ta se še dviga proti nebu. Zraven je prikazan stari viadukt v pomanjšani velikosti. Bil je mogočen in lep. Naprej je ob cesti veliki cokel. Ko sem bila prvič tam, si nisem znala razložit kaj bi naj to pomenilo. Pa sem šla v akcijo in ugotovila.

Borovnica je gručasto naselje. Tu Borovničica priteče na Ljubljansko barje. Kraj obdajajo hribi Planina (735 m), masiv Lipovca (752 m), Velikega Trebelnika (815 m) in Malega Trebelnika (807 m).Na razvoj kraja je močno vplivala izgradnja železnice Dunaj – Trst in s tem Borovniškega viadukta. Med drugo vojno je bila mojstrovina uničena. Kraj je prvič omenjen 1257. leta. Borovnico se omenja tudi kot Veselo dolino. Iz nje so nadzorovali izgradnjo kartuzije. Zanimivo pa je, da kraj nima imena po borovnicah. Ena razlaga pravi, da je ime še iz časa koliščarjev, ki so bivališča gradili na brunih, polagali pa naj bi jih preko močvirja – brunica. Druga razlaga pa pravi, da je bilo okoli veliko borovih gozdov. Včasih so kraj malo zbadljivo imenovali Cokelburg, prebivalce pa coklarje. Tako je nastala ljudska hudomušna pesmica.

Lepa je Bruniška fara, pod cesarjem nima para, to je slavni Cokelburg, not ne pride nikdar Turk.
Tudi Lahom se ne damo, rajši pa le cokle mamo, če pa pride sorodni Rus, mu jih damo fajn pod nus.
Fajmošter pa dobro vejo, in zamerit nam ne smejo, če mi v cerkev hočemo, s coklami ropočemo.

To me pa spominja na pohorskega ljudskega pevca Jurija Vodovnika. Obudili so tudi stari ,,Borovniški semenj,,. Tu so imeli semenj že leta 1868. Poteka v duhu starih kramarskih semnjev. Zapeljem se naprej. Prispem k starim znancem. Dvema osličkoma. Mi se pač najdemo. Gledam ju in jima nekaj govorim. Tako lepo sta mi pokazala, kako bi morali ljudje živet. Stisnila sta glavi skupaj in pokazala, da se imata rada. Zelo lep prizorček, ne pa tožarjenje po sodiščih. In to doživim pri oslih. Pa niso tako butasti, oni na dveh so bolj. Peljem se dalje in prispem do mojega današnjega cilja.
Pekel je soteska v katero le redko najde sonce pot. Skozi teče deroča Otavščica, ki izvira na Bloško-Rakitniški planoti. V bližini Dražice se združi s Prušnico in naprej teče kot Borovničica. Spraševala sem se, od kod ime Pekel? Naj bi izhajalo iz tega, ker si včasih ljudje niso znali razlagat strašljivih, nedostopnih in nerazumljivih naravnih pojavom in so jih povezali s hudičem. Zato so za take predele rekli, da tam domuje preklenšček. Tako bi naj tudi nad to sotesko kraljeval sam hudič. V njej je pet slapov.

Pospravim kolo, se preobujem in akcija. Stopim do mlina z vrtečim kolesom. Tu nekje okoli bi nas naj pozdravil hudič. Gledam okoli, se obračam in čakam. Ni ga. Kdo se bo sedaj koga bal? Se bo bala Štajerka hudiča, ali hudič Štajerke? Pa saj to sploh ni vprašanje. Saj se ve. Ker ga ni, grem dalje. Malo naprej me res pričaka hudič, ampak je bil lesen. Tega se ni za bat. Kaže jezik, ima rogove in verigo. Pustim ga in grem naprej. Voda je in šumi. Začnejo se slapiči. Kamni so poraščeni z mahom. Romantika v Peklu. Prispem do prvega slapu. Visok je 4 m. Grem dalje. Razmišljam o tem, da sem v Peklu. Pa ne bom tako dolgo, nisem taka grešnica, da bi sodila v pekel. Bom šla ven. Kaj pa če me hudič zagrabi? Ah, saj se mu ne bom pustila. Žuborenje se stopnjuje. Voda šumi in postaja vedno bolj glasna.

Prispem do drugega slapu. Visok je 16 m. Tu reka poglablja žleb. Voda pada iz tolmuna pod tretjim slapom po dveh vzporednih skalnih žlebovih. Potem se pahljačasto razširi in pade v tolmun. Pridem do točke ko pada v tolmun bela voda, iz skalce pa raste šopek zelene travice. Lepo je videt to, ker je ozadje od vode belo. Pot se nadaljuje po lestvi, klinih in zajli. Tu že peklensko buči. Sedaj sem pa res v Peklu. Glasno je. Hudičevo glasno. Hudiča pa ni. Tudi kurijo v tem peklu ne. Celo zebe me. Čudno peklo je to. Pridem to tretjega slapu. Slap se imenuje Kozjak. Visok je 18 m. Tu je mizica in klop. Sedim in gledam kako se voda odbija od skal. Šprica okoli. Tja posvetijo sončni žarki. Kapljice vode se razprše kot, da bi zlival srebro. Na soncu se lepo svetijo. Sedim in uživam.

Pečine pekla imenujejo tudi učilnica geologije. Tu raste zaščiteni in redek Kranjski jeglič in tudi Kranjski volčič. Spomladi sem šla iskat jegliča. Bila sem prepozna. Žalostna sem bila. Prosila sem Boga, naj mi nekje vsaj en cvet pusti. Pa mi ga je. Sem vsaj malo bila boljše volje. Drugo leto moram it prej. Ko sem eni povedala, da sem iskalo eno zaščiteno, redko rožico, me je takoj vprašala, če sem kaj natrgala. To me pa tako dvigne, da sem ji naredila pridigo. Ja,take rastline je treba natrgat. Zato nam pa izginjajo. Primitivci. V Peklu gnezdi tudi vodni kos. Navzdol po lestvi pride gospod. Malo se pogovarjava. Živi na Dunaju. Pride še gospa, ki pa ne govori slovensko. Tudi onadva sta prevzeta. Grem naprej. Za mano pa peklensko buči. Gledam okoli a o hudiču ni ne duha, ne sluha. Seveda, kje si pa upa stopit pred mene.

Naprej je spet lestev. Grem iskat hudičev zob. Babji zob sem že videla, hudičevega pa še ne. Meni eden manjka. Mogoče bi mi ga pa hudič posodil? Najprej si ga pa moram ogledat. Do tja vodi zavarovana pot.

Pridem do naravnega okna. Skozi se vidi v globino. Pa prispem do skale in se povzpnem nanjo. O, sedaj pa stojim na zobu. Hudičevem zobu. Z njega je lep razgled na Pristavo. Stat na zobu in si z njega ogledovat okolico, to pa še nisem doživela. Pa zlezem z zoba. Ogledam si ga z druge strani. Ja, res je kot zob. Ampak jaz ga ne bom imela. Kar naj ga ima naprej hudič, jaz bom pa brez. Ni problema, si ga bom že dala delat. Malenkost, saj živim v drugi Švici. Hudičev zob je skalni osamelec. Nanj so ob otvoritvi poti izobesili slovensko narodno zastavo. Grem naprej iskat bruhalnik. Najdem neko komaj vidno stezico in grem po njej. Bruhalnika pa nikjer. Vrnem se nazaj. Hudič mi je skril bruhalnik. Nesramneš. Grem naprej po stezici. Pridem do petega slapu. Moram čez vodo. Skačem čez kamne. Spomnim se, da sem brala, da je pri tretjem slapu silhueta gamsa. Kako sem pa radovednica lahko to spustila? Nemogoča sem. Grem pa nazaj. Srečam mladi par, ki drsa po stezici. Obute imata le superge. Počasi lezeta naprej. Rekla sta, da sta na internetu brala, da je to triurni nedeljski sprehod. Sedaj sta pa videla, da to ni samo sprehod. Malo ju je bilo strah. Drsi, varovano pa ni povsod. Tudi meni drsi, čeprav sem obula planinske čevlje. Čevljar mi je rekel: »Gamsovka, nove čevlje si boš morala kupit. Podplati postajajo gladki«. Sem rekla, da ni problema, saj vendar živim v drugi Švici. Pa se je tako iz srca nasmejal. Kako se lahko taki resnici smeje?

Spuščam se proti četrtemu slapu. Sedaj me ne zanima, ker pridem nazaj. Srečam starejši par. Tudi onadva lezeta počasi in gospa gleda, kje bi se lahko česa prijela. Začnem se spuščat proti tretjemu slapu. Spet srečam oni par iz Dunaja. Povem, da grem iskat gamsa. Tudi on ga ni videl. Sedaj pa postajam radovedna. Ga bom videla ali ne? Prispem do slapu in ga takoj zagledam. Je na desni strani slapu. S nosom ima glavo obrnjeno do vode. Vidi se tudi oko in vrat. Sem ga pa le našla. Mi težko kaj uide, razen tisto kar nočem videt. Tu sedim in uživam. Razmišljam ali gams še pije, ali se je že napil. Pa nekaj zašumi in malo popiha. Gledam okoli, pa nič. Pa vprašam: »Hudič si to ti? Kje pa hodiš? Se me bojiš?« Pa ga ni. Seveda, saj nima časa. Ima veliko dela. Moral bo pripravit veliko prostora, saj že ima veliko rezervacij iz druge Švice. Kandidatov za peklo ima vedno več. Našel bo tudi tiste, ki se še sedaj skrivajo, čeprav mislijo, da se bodo izmazali. O, nihče se ne bo. Božja šiba je dolga. Kam to pelje? Včasih sem po treh luknjah na zračnici kupila novo. Sedaj imam že štiri flike na njej. Če bo šlo tako naprej, še za flike ne bom več imela. Kaj pa čeveljčki? A bom bosonoga planinka? Ne hodim več bosa in moji podplati so nežni. Enkrat mi je en stari gospod povedal, da so imeli podplate kot usnje, ko so še hodili bosi v hribe. A bom morala kupit kitajske poceni čeveljčke, ki so iz kdove kakšnega materiala in kdove s čim vse prepojeni? Oh ta druga Švica, kam si nas pripeljala, kam nas boš zapeljala?

Grem raje naprej. Šumi, buči. Sedaj tako, sedaj tako. Romantika, romantika. Pa kje sem ? V romantičnem Peklu. Kakšen biser je to. Skrit, a prekrasen. Na misel mi pride primerjava med Koroško Čepo. Mrgoli ljudi. Je ena najbolj obiskanih turističnih točk. Res je lepo urejena in zelo dobro zavarovana. Plačaš vstopnino in te na koncu pri gostilni čaka brezplačen prevoz do parkirišča. Dobiček je velik. Odkrito povedano je Čepa nič proti Peklu. Drugi bi tu šteli mastne dnarce. Imamo pa vsaj neokrnjeno naravo z redkimi obiskovalci. Pred ljudmi imaš mir. Lahko se predaš šumenju vode, ptičjemu petju in globoko dihaš sveži zrak. Očarana sem. Koliko lepega sem že videla, ker imam kolo in kako malo tisti, ki imajo avtomobile. Res sem bogata, bogatejša od vsakega tajkuna. Pa še mirno lahko spim. Ne zamenjam z njimi.

Grem naprej proti četrtemu slapu. Visok je 17 m. Je najlepši med slapovi. Voda prosto pada v enem pramenu, spodaj pa se razširi v lepo pahljačo. Naprej gre steza čez 15 m globok kanjon poln kotličev in malih slapov. Lepo in vznemirljivo. Pot v sotesko so naredili oglarji. Okoli so sekali les in ga spuščali po vodi. Probam si predstavljat kako je to šlo. To ni bil mačji kašelj. Nekoč so slapove imenovali Šumi. Prvič se je o njih pisalo v Planinskem vestniku leta 1897. Leta 1928 pa so speljali poti mimo slapov. Nad in pod sotesko je bilo več mlinov in žag. Planinci, ki so hodili sem uživat te lepote so spesnili verze.

Navadno se povsod ljudje, pekla na vso moč boje, mi hodimo se vanj hladit, klobase jest in vince pit.

Kar vidim jih v tistih čevljih, hlačah in klobučkih kako so posedali in uživali. A so tu vince pili? Bi rekla, da so šluknili prej kakšen šnopček. Klobaso, če so jo imeli, so si jo bratsko razdelili. Kako bi jih kje skrita poslušala in uživala. Kdove kakšne lumparije bi izvedela. So jih imeli, so. Grem naprej proti zadnjemu slapu. Najdem gobico ki jo krasi mala praprot. Tako v sožitju sta rastli in ena drugo dopolnjevali. Tega je pri ljudeh vse manj. Na žalost. Peti slap je najvišji. Meri okoli 20m. Ko sem spomladi pod njim sedela na skalci in jedla, naenkrat zagledam na levi strani cel šop jegliča. O, kako mi je srček zaigral. Potem sem bila pa zadovoljna. Sedaj ga seveda ni več. Grem nad slap kjer so ostanki mlina in žage. Tam se še malo obiram in spet srečam par z Dunaja. Zgoraj sta imela kolesa, ker ima gospod tam blizu neko parcelo. Gledam ju. Gospa zvozi klance, gospod pa poriva kolo. Zanimivo. Nasmejem se. Zavijem na stezo, ki pelje proti Pristavi. Poženem se po njej. Moram še najt skalne škrbine Kozljevega gradu. Ni. Tudi to mi je odnesel Hudič. Sram naj ga bo. Na Pristavi sta dva lepa toplarja. Poženem se nazaj na začetek pekla.

Začetek se začne na 335 m. Vrh soteske pa je na 650 m. Prispem do kolesa. No, tega mi je pa Hudič pustil na miru. Pa saj mu nisem nič zoba odkrhnila, sem bila pazljiva. No hudič, vidiš, da midva nimava skupnega nič. Vidim, da si se podelal in te zapuščam. Ne boš me ujel, sem trdna in zbrušena. Ne bom Eva, ne bom odtrgala grešnega jabolka . No, Adama, si pa mogoče le najdem.

Skočim na kolo in oddirjam iz Pekla. Oddahnila sem si, ko sem bila že med njivami. Pa sem mu ušla. Ampak, sedaj me pa mika, da si ogledam še slap Šumnik. To vendar moram videt. Šumnik je potok, ki izvira pod zahodnim robom Rakitne v bližini Golobje jame. Malo se še peljem ob potoku, potem nadaljujem peš. Pridem do piknik placa. Tam so imeli prijazni upokojenci žur. Povedali so mi, kje moram it. Grem ob potoku. Nežno šumi in ima slapšiče. Kamni porasli z mahom ustvarjajo romantiko. Prispem do slapu Šumnik. Visok je 6m. Potok je nekoč gnal mline in žage. Sedaj ne dela več, samo še šumlja, šumlja. Tu je umirjena romantika. Če primerjam ti dve soteski je tako, kot,če enkrat vidiš Bavarske gradove ali od sončnega kralja, potem se ti drugi zdijo revni. Prispem nazaj na piknik plac. Prijazni ljudje so tu. Gospa, ki je v turističnem društvu mi je govorila kaj vse si še naj tam ogledam. Stvari, za katere še nikoli nisem slišala. Ušesa so mi rasla in rasla. Obljubila mi je tudi literaturo. Navezali sva stike. Te znamenitosti, pa moram še prit raziskat. Ni kaj. Izvem tudi, kako hodijo ljudje ruvat kranjski jeglič. Sram naj jih bo v dno duše. Ponujali so mi še pijačo. Ko slišijo moj štajerski dialekt, mi vedno ponujajo alkohol. Jaz pa šoferka. Izvedela sem tudi, da kraljujejo nad sotesko Šumnik in okolici dobre vile, zato je vse tako umirjeno in nežno. Tam kjer pa domuje Hudič, je pa bučno in divje. Kako lepo. Piknik plac je v območju dobrih vil in nič čudnega, če sem tu naletela na dobre ljudi.

Tako se poženem proti domu. Peljem se ob Barju proti Črni vasi. Ko prispem do barjanske lepotice, me stisne pri srcu. Pogledam vstran, ker me boli kaj se z njo dogaja. Jože se obrača v grobu.

Na Špici še malo posedim, potem pa domov. Naredila sem 84 km. Pa sem mu ušla. Vtise lepot, ki sem jih videla, pa bom nosila s sabo skozi življenje.

Alenka Goričan