Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zoisove fužine v Bohinju

MOJA GORSKA POT SKOZI ČAS - seznam gora, planinskih koč, bivakov ... s prvimi pristopi, razvrščenimi po nazivu, nadmorski višini, dnevu obiska in času pristopa
========== Arhiv: Bohinj ==========

Video: Zoisove fužine v Bohinju

ponedeljek, 1. oktober 2012, ob 05:29, Janez Pikon, ogledov: 5512

Pri gostoti prebivalstva, kakršna je bila v Bohinju do leta 1750, bi se po Zoisovem mnenju stare bohinjske peči še vedno mogle zadostno oskrbovati z obstoječo zalogo bukovega lesa. Od 1750 leta dalje, ko je interes za kmetijstvo tudi pri bohinjskem kmetu zelo narasel, pa so se morali bukovi gozdovi v srednjih legah umikati novim pašnikom in senožetim (fotografija Bistrice in Zoisove železarne iz leta 1885, foto arhiv Lojze Budkovič)Iz časa/Marija Verbič: Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarske prednosti moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik podjetij na Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je odstranil stare peči, ter zgradil visoko peč na Bistrici.

Glede modernizacije fužinskih obratov je bila Kranjska med vsemi avstrijskimi deželami na zadnjem mestu. Medtem ko je v prvi polovici 18. stoletja zadnji štajerski in koroški fužinar zamenjal svojo staro peč (Stuckofen) z novo visoko pečjo (Hochofen), je kranjski fužinar živel še v prepričanju, da je stara peč nepogrešljiva. Vzrok temu so bile zadostne količine bukovega lesa za oglje v naših gozdovih in veliki gradbeni stroški za visoke peči, ki bi jih v tem času zmogel le malokateri kranjski fužinar. Šele ob koncu 8. stoletja, posebno pa v prvih desetletjih 19. stol., ko je tudi ponekod na Kranjskem nastopilo občutno pomanjkanje bukovega lesa za oglje, je bil tudi kranjski fužinar prisiljen preiti na nov način proizvodnje.

Žene in otroci pri delu v kovačijahRuševine visoke peči ob potoku Bistrica iz leta 1895 (Po Mülluerju)Ruševine v Stari Fužini (po Milllnerju)

Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici. Glavno vzpodbudo za to dejanje mu je dalo pomanjkanje bukovega lesa v bohinjskih gozdovih, kar bi imelo prej ali slej za neizogibno posledico, da bi morale stare bohinjske peči prenehati z obratovanjem. Stare peči, ki jih je bilo treba vsak dan na novo polniti z ogljem, so trosile edino le trdo, bukovo oglje, nasprotno so pa visoke peči najbolje delale z mešanico mehkega in trdega oglja, v kateri je imelo pretežni del mehko oglje.

Zaslužek žebljarjev je bil odvisen od vrste in količine izdelanih žebljev. Razviden je iz naslednje tabele:Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah. Leta 1777 je prejel - A. Topilničar:Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah. Leta 1777 je prejel - B. Kovač:Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah. Leta 1777 je prejel - C. Dnevni kurjač:

Lesa za mehko oglje je bilo v Bohinju več kot dovolj, posebno smrek in jelk, ki sta bili prevladujoči vrsti bohinjskega lesa, nasprotno pa je bukov les v Bohinju rasel le v srednjih legah in le tu in tam, večinoma posamezno med iglastim drevjem, in čim više, tem redkeje. Pri gostoti prebivalstva, kakršna je bila v Bohinju do leta 1750, bi se po Zoisovem mnenju stare bohinjske peči še vedno mogle zadostno oskrbovati z obstoječo zalogo bukovega lesa. Od 1750 leta dalje, ko je interes za kmetijstvo tudi pri bohinjskem kmetu zelo narasel, pa so se morali bukovi gozdovi v srednjih legah umikati novim pašnikom in senožetim; tako bohinjskim fužinarjem že okrog 1770. leta ni preostalo drugega na izbiro, kot da prenehajo z obratovanjem ali pa da bukov les, kolikor ga je raslo še med iglastim drevjem, z velikimi stroški zberejo in ga predelajo v oglje.

Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah. Leta 1777 je prejel - D. Nočni kurjač:Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah. Leta 1777 je prejel - E. Dajalec vode (Wassergeber):Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah. Leta 1777 je prejel - F. Cajnarji skupaj z dajalci vode:Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah. Leta 1777 je prejel - G. Tracgar:

Tudi stroški za izdelavo bukovega oglja in za njegov prevoz so iz leta v leto naraščali. Vladalo je namreč mnenje, da da bukovo oglje manjšo mero pa večjo težo kot oglje iz mehkega lesa. Končno je monopol delavcev in kmetov, ki so žgali oglje, privedel tako daleč, da je moralo biti pogodbeno določeno, koliko mehkega oglja se naj po isti ceni zaračuna, kot trdo oglje. Škoda, ki so jo trpeli bohinjski obrati zaradi takšnih pogodb, po Zoisovem mnenju ni bila majhna in je bistveno prispevala k njegovi odločitvi, da zamenja stare bohinjske peči z novo visoko pečjo.

Bistriško podjetje je jamskim in fužinskim delavcem zaračunavalo žito 4 krajcarje pri merniku žita ceneje, kot drvarjem, oglarjem in prevoznikom. Cena posameznim, vrstam žita v mernikih od leta 1777 do 1779 je bila naslednja:

Znatne izpremembe v celotnem delavskem sistemu v 90 letih 18. stoletja pa so Zoisa prisilile k hitrejši odločitvi za modernizacijo bohinjskih fužin. Leta 1553 na Kranjskem uvedeno rudarsko sodišče je bilo leta 1783 ukinjeno in samo imenoma preneseno na kameralni rudarski urad v Idriji. Nasprotno pa je imelo ljubljansko substitucijsko sodišče, ki je bilo odrejeno za rudarsko sodstvo in pobiranje davkov, le podrejeno vlogo. Kakor hitro je prenehala personalna jurisdikcija višjega rudarskega sodnika in ni bilo več vsakoletnih vizitacij rudnikov in fužin, so vse pogodbe za delo (Gedingkomtrakte) izgubile svojo moč. Delavci so zahtevali višje mezde in zaslužek ter višje tarife za prevoz in material. Zraven so še zanemarjali delo v rudnikih in fužinah, ter se okoriščali z nepošteno ogljarsko mero, z malomarnim pranjem rude in podobnim. Pri tem jih je podpirala zmanjšana konkurenca za delavski zaslužek, ki je nastala na podlagi vladnih ukrepov v korist kmečkega stanu. Najhujši udarec za Zoisa pa je bila dvorna resolucija, izdana za Kranjsko, 4. januarja 1787. Z njo so bili odvzeti bohinjskemu podjetju važni dohodki, ki so izvirali iz starega založniškega sistema; ta je bil v deželi v veljavi že od 1. 1553, oziroma od 1. 1743, ko je stopila v veljavo posebna ustava za bohinjsko rudarstvo. S to uredbo dovoljeno izplačevanje delavskega zaslužka v življenjskih potrebščinah namesto v denarju, in v deželni veljavi namesto v dunajski, je bilo z navedeno resolucijo ukinjeno in bohinjski obrati so izgubili dobiček od nabave žita za delavstvo, ki je znašal 10 krajcarjev od enega goldinarja, in dohodek od agia, ki je donašal 4 krajcarje od enega goldinarja. V povprečju zadnjih desetih let (1767-1777) je agio prinašal 286 goldinarjev in 49 krajcarjev letnega dohodka, dobiček od žita pa še veliko več. Poleg tega so bohinjski obrati izgubili pravico do nižjih carin na olje za razsvetljavo in na druge predmete. Z največjo nejevoljo pa je Zois sprejel na znanje še prepoved omejevanja svobode delavskim otrokom zaradi dolgov njihovih staršev, čeprav bi to od njega kot narodnega preroditelja in mecena najmanj pričakovali.

Kolikšne koristi so imeli bohinjski obrati od starega založniškega sistema, kakšne so bile socialne razmere bohinjskega delavstva pred omenjeno resolucijo, in koliko je znašala produkcija bohinjskih fužin v času starega načina proizvodnje, to so glavna vprašanja, ki nas v tej razpravi zanimajo in na katera nam daje odgovor Zois sam v svojem gradivu za opis bistriških fužin leta 1778. Z objavo tega gradiva želim izpopolniti podatke, ki sta jih o bohinjskem fužinarstvu objavila Hacquet in Müllner, marsikaterega raziskovalca stare fužinske tehnike pa bodo v tem gradivu zanimali nekateri novi domači fužinski izrazi, ki jih pri Müllnerju ne najdemo ali pa so zelo negotovi.

Gorjuše so bile glavni rudni revir bistriških fužin. Leta 1777 je kopalo v osemnajstih jaških tega revirja 45 delavcev, v vseh revirjih skupaj pa 65. Kopači so delali v kompanijah po dva, trije do šest skupaj. Vsaka kompanija je neprestano sledila rudo, in ko jo je našla, je pričela kopati jaške, tudi po več hkrati. Jaški so bili podobni luknjam in tako ozki, da se je človek skoznje komaj preril. Ker je jamskega lesa v bližini jaškov primanjkovalo in ga je bilo treba po ure daleč prinašati na golih plečih k jamam, in vrhu tega še zastonj, so kopači jaške le slabo zavarovali z lesom, tako da niso nudili nobene varnosti pri spuščanju ali dviganju iz jam. Spuščanje v jamo je šlo križema od lesenega kola do kola in često in preko ven štrlečih skalnatih čeri. Kopač je imel pri spuščanju vrv ovito okrog desne roke in okrog kolena, v levi roki je držal svečo in tako zleknjen, da se je z glavo opiral na eno steno jaška, s stopalom pa na drugo steno, je počasi polzel in drsel po jašku navzdol. Ker pa je bil les pogostoma moker in prevlečen s sluzom, da je bilo treba oporo ali nastop v steni šele iskati, je bilo spuščanje v jamo še težavnejše. Tudi dviganje iz jame ni bilo nič prijetnejše. Kopač se je moral z rokami in nogami opirati ob stene jaška, da je splezal iz jame. Da je bilo kopanje rude v bistriških jamah vse kaj drugega kot lahko in varno, ni treba posebej pripominjati.

S priostrenimi kladivi in krampi v rokah so kopači iskali v jaških rudo in kopali ilovico, ki je vsebovala rudo in apnenec. Ilovico so z roko odstranili od rude, če pa so naleteli na kamen, ki jih je pri delu oviral, so ga le redko navrtali in razstrelili. Rudo so v posodah, ki so bile navezane na vrvi, z vitli vlekli iz jame. Preden so jo odvažali, so jo oprali. V ta namen so pri vsakem jašku izkopali plitvo jamo ali iz ilovice napravili okop, kamor se je stekala deževnica ali snežnica. V tej vodi so kopači rudo oprali in jo nato zmetali na kup, kjer je počakala do zime, ko so jo zvozili k podjetju. Nerudnatih primesi je bilo med rudo veliko več kot rude same. V najboljšem primeru je bilo razmerje 1:5, v najslabšem pa 1:10 in celo 1:12. Delavci so najraje prali rudo v mesecu maju, juliju in oktobru. Ko je bila ruda oprana, je sledilo tehtanje in obračun s kopači. Ruda iz Gorjuš in Bohinja sploh je bila majhne velikosti, v debelosti leče do oreha. Veliki kosi rude od pol funta in več so bili zelo redki.

Kopači so delali, kadar jim je dopuščal čas in vremenske razmere. Plačani niso bili z mezdo, temveč od centa nakopane in oprane rude (Geding). Za cent rude je podjetje plačevalo po 16 krajcarjev deželne veljave. Izkupička za rudo kopači niso v celoti prejeli v gotovini, temveč samo delno, navadno pa nič, ker so morali pri vsakem obračunu poravnati še strošek za žito in druge potrebščine, ki so jih nabavili pri podjetju zase in za svojo družino na izračun pogodbe za oddajo rude. Gotovino (Freigeld) so navadno prejeli samo pridni delavci ter tisti, ki so delali v izdatnih rudiščih. Izplačevala se jim je pri vsakem obračunu in, če so želeli, tudi vnaprej. Od vsakega goldinarja gotovine pa jim je podjetje odtrgovalo 4 krajcarje za agio, tako da so prejeli namesto enega goldinarja gotovine samo 56 krajcarjev ali namesto 15 beličev samo 14.

Iz povedanega sledi, da je bil zaslužek bohinjskega kopača zelo skromen in Zois sam pravi, da se za takšen zaslužek ne bi hotel pogoditi noben tuj rudar ali kopač. To je zmogel samo bohinjski kopač, ki je imel dohodke tudi od kmetijstva, pa čeprav so bili še tako skromni.

Bohinjski delavec je bil bajtar, rekli so mu tudi rovtar (Rottar). Okrog svoje bajte je najprej izkrcal nekaj zemlje in ko mu je ta donašala prve sadove od poljedelstva in živinoreje, je moral plačevati zemljiški davek. Istočasno mu je dal zemljiški gospod pravico do sekanja lesa v najbližjem gozdu in tako se mu je znova nudila prilika, da je delal nove rovte, katerim se je moral gozd umikati v odročne in skalnate predele. Na novih poljih in pašnikih se je naselilo novo življenje, prebivalstvo se je pričelo množiti, primanjkovati pa mu je začelo zemlje in hrane za vsakodnevno preživljanje. Tako sta delo in zaslužek pri rudniku Bohinjcu prišla zelo prav in o pravem času. Bohinjski bajtarji so žgali oglje za rudnik, kopali so rudo in jo odvažali k fužinam. Delali pa so pri rudniku samo v tistih letnih časih in ob tistih urah, ko doma niso imeli posebnega opravila. Ko je bilo treba obdelati polja in pokositi travnike, so ostali doma po cele tedne in mesece, ker je bila najeta delovna sila zanje predraga. Ob času največjega kmečkega dela, to je v mesecu juliju in avgustu, je moral Bohinjec plačevati dninarje in kosce po takšni tarifi kot nikjer po deželi: dninarje po 30 soldov (100 soldov je 1 goldinar), kosce pa po 40 soldov dnevno. Pozimi in delno spomladi, ter jeseni bohinjski delavci niso imeli pri hiši opravila, pa tudi nobene možnosti za zaslužek, razen pri rudniku. Tako so torej delali pri rudniku le ob času, ko so jim okoliščine najbolj dopuščale, in za zaslužek, ki ga ne bi hotel sprejeti noben delavec na svetu.

Tudi dobre lastnosti založniškega sistema so privabile bohinjskega bajtarja na delo v rudnik. Vsak kopač je dobil na 14 dni svoj mernik žita na kredit, zraven pa še loj za jamsko razsvetljavo (6 do 12 lojenih sveč). Tej preskrbi so Bohinjci rekli košta. Ko je kompanija rudo oddala in se je z njo napravil obračun, je morala tudi poravnati nabavljeno blago oziroma živež. Večkrat pa količina oddane rude ni zadostovala za kritje nabavljenega blaga. Tako je nastal dolg, ki ga je bilo treba poravnavati pri naslednjih obračunih. Dogajalo pa se je tudi, da so delavci preje umrli, preden so poravnali svoje dolgove, ali pa so celo pobegnili iz rudnika ter zapustili dolgove, ki jih je moralo podjetje samo trpeti. Takšnih dolgov je bilo v času Zoisovega opisa bistriških fužin pri obeh bohinjskih obratih za okrog 15.000 goldinarjev. Ko so otroci umrlega ali pobeglega delavca odrasli, so bili sprejeti na delo samo, če so se obvezali, da bodo dolgove svojih staršev prevzeli in jih odplačali z delom svojih rok. Na ta način pa je bilo poravnanih samo 10 odstotkov dolgov, druge dolgove pa je moralo trpeti podjetje samo. Kljub neporavnanim dolgovom pa je moralo podjetje še nadalje skrbeti za zalogo žita, kajti kakor hitro je zasul sneg pot v Štengah, je bila bohinjska dolina za mesec dni in več odrezana od zaledja, in če se ne bi podjetje pravočasno založilo z živežem, bi delavci, ki so živeli samo iz rok v usta, gladovali.

Gorjuše so oddaljene tri in pol ure od bistriškega obrata. Do tja se je prišlo preko Babne gore, Jereke in Koprivnika ali pa po težko prehodni bližnjici preko Senovega vrha, Ribežna in Vitna. Oddaljenost od podjetja je dajala kopačem možnost, da so večje kose rude, skrite med ogljem, tihotapili ,v Kropo in Kamno gorico, kjer so jih prodali za višjo ceno.

Iz Gorjuš in drugih rudnih revirjev so bohinjski vozniki rudo zvozili k podjetju pozimi na vprežnih saneh. Poti od rudnika do podjetja ni bilo nobenih ali pa so bile popolnoma neprehodne, ter je bilo treba zvoziti rudo v času, ko je zapadel debel sneg. Saninec do rudnih jam je napravilo podjetje na svoje stroške in po njem so bohinjski vozniki dovažali rudo k podjetju, tudi od najoddaljenejših rudnih revirjev in jam. Prevozniki rude so bili plačani od centa dunajske teže, zaslužek pa se jim je izplačeval v denarju po 14 beličev za 15 (agio). Tehtanje rude sta opravila fužinski pisar in faktor. Leta 1777 so kopači oddali 8370 centov rude, za katero so prejeli 2252 goldinarjev. Prevoz je znašal 851 goldinarjev 16 krajcarjev, ter se je plačeval posebej. Skupni stroški za rudo so leta 1777 znašali 3082 goldinarjev 18 krajcarjev.

Preden so rudo talili, so jo oprali in žgali. Žgali so samo debelejše kose v teži iznad četrt funta, po žganju pa so jih z ročnimi kladivi razbili in nato ponovno prali. To delo pa se je zdelo Zoisu odveč tako glede časa kot glede stroškov. Prali so samo drobno rudo. V ta namen so imeli v Bistrici na razpolago tri naprave za pranje rude (Waschherde) in dve siti. Stare naprave niso bile več uporabljive, ker je skoznje padla skoraj vsa drobnejša ruda in je na ta način šlo precej rude v odpadek. Vendar pa so se jih morali v Zoisovem času še posluževati, ker je v zimskem času mraz oviral sejanje rude, te pa ni bilo nikoli toliko na zalogi, da bi se moglo opraviti pranje že v poletnem času. Od 8740 centov nakopane rude jo je po pranju in žganju ostalo še 6514 centov ali 72 ¼ odstotka. Rudo so v času Zoisovega opisa bistriških fužin prale ženske, ki so prejele plačilo v žitu in gotovini.

Za talitev rude v starih pečeh so kranjski rudniki in fužine potrebovali ogromne količine oglja. V ta namen so prejeli od višjega rudarskega sodišča na Kranjskem pravico do sekanja lesa in predelavanja v oglje v najbližjih gozdovih. Ta pravica jim je bila podeljena s posebnimi pismi (Empfach und Lehenbriefe), nanašala pa se je na določen gozdni kompleks. Tu je imel rudnik svoje poseke (Holzschlage) in kopišča (Kohlstatte), od koder se je oskrboval s potrebnim lesom in ogljem. Zemljiškemu gospodu, ki je bil lastnik gozda, je bil dolžan plače vati le majhno dajatev (Stockzins).

Zoisovo podjetje v Bistrici je imelo svoja kopišča in poseke okrog Bohinja ter v gozdovih, ki so bili last blejskega gospostva. Leta 1777 je delalo v teh gozdovih 84 bistriških oglarjev. Njihov zaslužek je bil odvisen od količine oddanega oglja (Geding von Kohl). Za eno kripo bukovega oglja (kripa je iz vrbovja spleten velik koš, ki so ga vozili na posebnih vozičkih) so prejeli ogljarji 48 krajcarjev, za enako količino oglja iz mehkega lesa pa 54 do 36 krajcarjev. Prevoz za eno kripo oglja je znašal 16 do 26 krajcarjev. Mehko oglje je bilo sicer cenejše od trdega, ker pa je trdega oglja primanjkovalo, so tistim oglarjem, ki so oddali enake količine mehkega kot trdega oglja izenačili ceno za obe vrsti na 42 krajcarjev. Če se oglje ni takoj upora bilo, se je oglarjem zaračunaval oglarski kalo. Po pogodbi (Geding) so bili oglarji dolžni ne samo sekati in pripravljati les za oglje, ampak tudi skrbeti za riže, mostove, lope za oglje (kolperne), kopišča in drugo. Od podjetja so prejeli brezplačno samo nekaj žebljev za postavitev lop za oglje. Leta 1777 so bistriški oglarji nažgali 1448 krip bukovega oglja in 3780 krip smrekovega oglja. Stroški za bukovo oglje in njegov prevoz so znašali 1766 goldinarjev 37 krajcarjev, za mehko pa 3654 goldinarjev 12 krajcarjev. Ena kripa bukovega oglja je stala podjetje 1 goldinar 11 1/5 krajcarja, ena kripa mehkega oglja pa 58 krajcarja. Vsi oglarji so prejemali od podjetja po en mernik žita na 14 dni. Kdor je oddal več krip bukovega kot mehkega oglja, je dobil še 4 goldinarjev četrtletno v gotovini. Ob dostavi k fužinam se je oglje premerilo, kar je bila glavna dolžnost nižjega rudarskega sodnika, upravitelja, fužinskega pisarja in faktorja.

Ker vsa Zoisova podjetja niso enako upoštevala predpisane mere za kripo, ta ni veljala za pravo oglarsko mero. Zanjo je bil v Zoisovih podjetjih priznan edino le »Schirgel«, ki je vseboval 6 mernikov stare mere (1 mernik = 26.5 litra)» ali 2.64 dunajskih mer (Metz), medtem ko je kripa držala šest takšnih oglarskih mer.

Gotovine oglarji navadno niso prejeli, razen če so oddali vsaj polovico bukovega oglja. Cena žitu in denarni agio sta bila ista kot pri drugih delavcih.

Dostava oglja k podjetju se je izvršila pozimi na ročnih in vprežnih saneh. Spomladi in jeseni je bilo le malo oglja pripeljanega k obratu. Podjetje je zalagalo voznike ročnih sani z vrečami, ki so držale po dve oglarski meri (Schirgel). Za vsako vrečo je moral voznik založiti 8 kron in jo oprano vrniti podjetju.

Do leta 1775 je nižji rudarski sodnik zahteval naslednje pristojbine:

1. od vsakega kopišča letno 12 krajcarjev,

2. od vsakega voznika ročnih sani letno 8 krajcarjev,

3. od vsakega voznika vprežnih sani letno 8 krajcarjev.

Ta pristojbina mu je donašala letno 49 goldinarjev 58 krajcarjev Od leta 1775 pa je podjetje še od svoje strani plačevalo od vsakega obrata po 17 goldinarjev četrtletno, tako da je rudarski sodnik prejemal do 80 goldinarjev letne pristojbine od vsakega obrata. Zois je pričakoval, da si bo s to »podkupnino« pridobil rudarskega sodnika in da bo pri merjenju oglja bolj na strani podjetja, kot je bil do tedaj, vendar pa se je zmotil in z nejevoljo ugotavlja, da je sodnik len in bolj naklonjen k ščuvanju kot k hvaležnosti. Vendar pa se tolaži z dejstvom, da zaradi tega izdatka podjetje ne trpi nobene škode, ker ga morajo poravnavati delavci iz svojega zaslužka.

Bistriškemu podjetju so leta 1777 spadale naslednje fužinske zgradbe ter gospodarska poslopja:

1. ena peč (pezh - Stuckofen), kjer sta bila zaposlena dva pečnika (pezhnike - Schmelzer),

2. eno kladivo (kladuo - Wolfshammer in Balloschhammer) s štirimi kovači (kovazhe - Hammerschmieden),

3. ena cajnarca (zainarza - Zainhammer) z dvema cajnarjema (zainäri - Zainschmieden),

4. en vibenc (wibenz - Nagelschmiedhütte) s petimi ješami (jesche - Essfeuer) in s 25 pari žeblarjev (scheblarji - Nagelschmieden),

5. pet kolpernov (Kolbarn) z enim braškairjem (braschkar - Feuerwachter),

6. pet tracgarc (trazgarza - Drahtzüge) s petimi tracgarji (trazgari - Drathziehmeister),

7. mlin, žaga in kovačnica,

8. grad (Herschafthaus) s hlevom, gumnom, senikom, kletjo in skladiščeni za žeblje, vse pod eno streho in

9. tri delavska stanovanja (Arbeiterwohnungen).

H gradu je spadalo za dve hubi polja in travnikov. Za obdelavo zemlje so skrbeli trije hlapci in dve dekli. Nekaj ozkih kip graščinske zemlje je bilo fužinskim delavcem zastonj na razpolago za obdelavo. Na njih so sadili zelje in bob. V hlevu je stalo 6 konj in 4 krave. Obrat je vodil upravitelj; pomagali so mu še fužinski pisar, hišni kaplan, števec žebljev in dva faktorja.

Bistriško podjetje je imelo v Bohinju lastni nizki lov (Reisgejagd), ribolov, ki ga je imelo samo v najemu, pa na Bistrici od izvira do izliva v Bohinjko.

Pol ure od kraja Bistrice je bil na bistriškem potoku zgrajen jez, imenovan rošta. Voda je od tod odtekala po lesenem žlebu, imenovanem rake, do cajnarce in štirih tracgarc, ki so stale v Pozabljenem, četrt ure proč od drugih fužinskih zgradb. Pod Pozabljenim je bil zgrajen drugi jez in od tod je voda odtekala po žlebu do vibenca v Bistrici. Pred njim se je zbirala v bajer in je od tod odtekala po zelo dolgem žlebu, ter je mimo tekoč gonila ognje v vibencu, nato pralnico, kovačijo, peto tracgarco, mlin, žago in končno mehove v topilnici in pretopilne ognje. Od tu je voda padala v globel, v katero so odmetavali žlindro iz peči.

Pod cajnarco je stala še kovačija (Breschanhammer), kjer so kovali tračno železo za domače potrebe. V prejšnjih časih so tako železo kovali tudi za prodajo, zraven pa še pločevino za pluge in črno pločevino. Tudi fužinski delavci so se oskrbovali iz rudniških žitnih zalog, samo s to razliko, da so lahko dobili žita, kolikor so ga hoteli. O zaslužku fužinskega delavca pa omenimo sedaj le toliko, da žebljarji običajno niso prejeli nobene gotovine, razen tistih, ki so bili zaposleni še pri drugem delu. Delo pri mehovih in tesarska opravila so morali prevzeti zakupnika mlina in žage.

Rudo so talili v pečeh. Peč (Stuckofen) je imela v prerezu obliko četverokotnika, ki je bil osem dunajskih čevljev širok (en dun. čevelj = 31.6 cm) in deset čevljev visok od ležišča volka (Wolfsbette) pa do mesta, kjer sta se usipala v peč ruda in oglje (Schürre). Jašek peči je bil podoben prisekanemu stožcu, čigar spodnji premer je znašal dva čevlja, zgornji pa en čevelj in eno colo (ena cola - ena dvanajstina čevlja)". Notranja obloga peči ni bila iz posebno nezgorljivega materiala, ker ni bilo boljšega v bližini na razpolago. Obe odprtim na spodnji strani peči (Schlakenaug in Offenbrust) sta bili zadelani s črno ilovico.

Peč se je najprej napolnila s slabim mehkim ogljem, nato se je nažgala in do konca kurila z bukovim ogljem. Ko se je segrela, so vanjo usipali rudo izmenoma z ogljem. Na eno do dve kadunji rude (Trog) so usuli eno mero oglja, oziroma na 35 centov rudnega nadeva 72 mer oglja. Rudni nadev ene peči (Umlass) je sestavljalo 50 centov oprane rude, 2 centa žgane rude, 2½ centa prebrane rude in 1 cent sinterja ali refudija. Produkt te mase, ki se je v peči stopila, je bil en volk v teži od 16 do 19 centov. Volk se je pod težo 13 centov težkega kladiva razbil v kose, ki so jim rekli kotlič. Trši kotlič se je cesto razbil komaj v dva ali tri kose, le redko čisto nič. Preden so ga dali pod kladivo, so ga znova razžareli, pri tem pa je šlo precej oglja v izgubo. Stranski proizvod iz peči je bil sinter, ki je skupno z žlindro pritekal iz peči in so ga imenovali pogače. Razlikoval se je od volka v tem, da ga je bilo treba dvakrat pretopiti, če so ga hoteli kovati. Preostalo železo iz peči je bil še drobiž, to so drobci železa, ki so pri potegovanju volka iz peči ostali v peči, ter »pobirajne«, kosi železa, ki so jih pobirali iz žlindre. Iz žlindre so pobirali železo žebljarji, ki so za vsak cent »pobirajna« prejeli 10 krajcarjev. Leta 1777 so ga oddali 455 stolov. Ker ga v prejšnjih letih niso pobirali iz žlindre, ki so jo odmetavali v potok, si lahko predstavljamo, koliko železa je takrat ležalo v bistriški strugi.

Leta 1777 so stalili 6381 centov rude, ki je dala 182 volkov v teži 511.060 funtov. Od tega je bilo 287.830 funtov kotliča in 23.230 sinterja ali pogač. Poraba bukovega oglja v pečeh je znašala 13.104 oglarskih mer.

Kotlič so v kladivu pretopili v palično železo. Vsakih 200 funtov kotliča je dalo en tajol ali messello. 1400 funtov kotliča, kolikor ga je dala ena peč, se je v 24 urah pretopilo v 7 tajolov ali messellov. En messello je imel največ 155 funtov teže, najmanj 155 funtov ali povprečno 145 funtov. Kala je bilo 25 odstotkov, poraba mehkega oglja na en messello pa 2 ½ kripi.

Tudi pogače so pretopili v palično železo, taliti pa jih je bilo treba dvakrat. Pri prvem taljenju so dale surovi tajol ali skarff, pri drugem pa skarff tajol. Za en skarff tajol, ki je imel povprečno 150 funtov teže, je bilo potrebnih 250 funtov pogač. Kalo je znašal 55 odstotkov, poraba mehkega oglja pa 5 krip ali 50 oglarskih mer. Leta 1777 so natopili 1369 messellov iz kotliča, ki so dali 199.189 funtov paličnega železa in 101 messello iz pogač, ki je dal 15.156 funtov palic; skupno torej 214.345 funtov paličnega železa.

Ko se je kotlič talil pod kladivom, je izpod njega pritekal sinter, ki so ga imenovali mleko. Ta je služil za dodatek rudi pri taljenju v peči. Tekoče železo ali pogače, ki jih je dala stara peč, je bilo podobno tekočemu železu, ki je pritekalo iz visoke peči (Flosseisen). Obe vrsti surovega železa sta si bili podobni po lomu in obedve sta se morali dvakrat pretopiti. Zois je vse to ugotovil, nato pa je temeljito preudaril, ali bi bilo pametneje obdržati stare peči ali z velikimi stroški zgraditi novo visoko peč. Preden se je odločil za gradnjo visoke peči, je napravil poseben poskus z bohinjsko rudo v javorniški visoki peči. Rezultati nam niso znani, vendar pa se je moral ob tej priliki prepričati o prednosti visoke peči, ker jo je začel graditi v Bistrici leta 1789.

Iz kladiva so železo prenesli v cajnarco, kjer so ga kovali v dobro kovno železo. Cajnarca v Pozabljenem je bila po Zoisovem mnenju najboljša v deželi. Leta 1777 je dalo 206.445 funtov paličnega železa. 184.320 funtov kovnega železa. Iz tega so napravili 373 bušlov kovnega železa za prodajo, 380 sodčkov žebljev, 167 bušlov žice in 38 sodčkov sortiti (= fina vrsta žice).

V Bistrici so izdelovali več vrst žice: finestrina, cortellini, cortini in bordeoni. En sortiti sodček je moral imeti netto 140-142 funtov, cortellino bušel pa 5 ½ (leta 1780: 4 ¾).

Žeblji, ki so jih izdelovali v Bistrici, pa so bili naslednje vrste: 1. canali dá 15/m (kanauze). Iz 40 ½ funta dobrega kovnega železa se je nakovalo 3000 žebljev te vrste v skupni teži 30 funtov, 2. terni dá 10/m (podrnizi). Iz 40 ½ funtov dobrega kovnega železa se je nakovalo 2000 žebljev te vrste v teži 30 funtov, 3. cesseni dá 7½ m (zhesine). Iz 40 ½ funtov refudija se je nakovalo 1500 žebljev te vrste v teži 50 funtov, 4. dá 3 tratti (po trji). Iz 40 funtov refudija se je nakovalo 1000 žebljev te vrste v skupni teži 30 funtov, 5. mantovani e dá 4 tratti (po stierji). Iz 40 funtov refudija se je nakovalo 750 žebljev te vrste v teži 30 funtov, 6. dá 70 tratti (na possedem). Iz 40 funtov refudija se je nakovalo 500 žebljev te vrste v teži 30 funtov, 7. dá basto (ledlarji). Iz 104 funtov najboljšega železa se je nakovalo 2500 žebljev te vrste v teži 75 funtov, 8. bressarelli da 17/m (oslizhe). Iz 37 ½ funtov najboljšega železa se je nakovalo 5750 žebljev te vrste v skupni teži 25 funtov, 9. bressarelli da 14/m (katordezhi).

Zaslužek žebljarjev je bil odvisen od vrste in količine izdelanih žebljev. Za izdelavo žebljev, za sodčke in za zaslužek prenašalcem oglja je bilo leta 1777 izplačanih 1246 goldinarjev 28 krajcarjev. Za ogenj ene ješe, v kateri so se žeblji kovali, je bilo potrebnih 7 mer mehkega oglja dnevno, za pet ješ pa 55 mer dnevno ali 850 oglarskih mer letno. Žebljarji so delali samo 230 dni v letu. Zois bi rad prekomerne praznike odpravil, pa mu ni uspelo. Povprečni zaslužek žebljarja, ki je moral vzdrževati še svojega hlapca, je znašal letno 44 goldinarjev 50 krajcarjev ali okrog 11 krajcarjev dnevno. Zaradi skromnega zaslužka so bili žebljarji prisiljeni pobirati še železo iz žlindre ali pa so bili zaposleni pri pečeh in drugod.

Zaslužek drugih fužinskih delavcev je bil nekoliko boljši, čeprav še zdaleč ni kril delavčevih življenjskih potreb. Obstajal je iz osnovne plače, raznih doklad, napitnin, ter nagrad v denarju in življenjskih potrebščinah.

Drugo rudniško osebje je imelo stalne letne plače. Upravitelj je prejemal 350 goldinarjev nemške veljave ali 411 goldinarjev 33 krajcarjev, deželne veljave, poleg tega pa še vso hrano in vino zraven, fužinski pisar 150 goldinarjev dež. veljave, vso hrano in vino zraven, nižji rudarski sodnik pavšalno 80 goldinarjev, hlapci od 20 do 10 goldinarjev, dekli 10 in 8 goldinarjev, števci žebljev 10 goldinarjev in faktorja po 19 goldinarjev 12 krajcarjev Poleg plače je faktor prejemal še 30 mernikov pšenice letno, števec žebljev je dobil kompletno obleko, vsak hlapec in dekla pa po 6 hlebov kruha mesečno. Poleg kruha je hlapec dobil še 5/4 vatlov sukna in 1 par štebal na leto, dekla pa en par čevljev in 6 vatlov platna.

Žito je bistriško podjetje nabavljalo v Ljubljani in Kranju ter pri bližnjih gosposkah (na Brdu, v Lescah in drugod). Domači pridelek žita je bil neznaten. Delavcem so žito zaračunavali po ceni, ki je bila povprečje žitnih cen na štirih tedenskih semnjih v Kranju (2 žitna semnja pred in po sv. Elizabeti). K povprečni tržni ceni so prišteli še strošek za prevoz žita do podjetja, dalje kalo ter poleg običajnega trgovskega dobička, ki je znašal 1½ beliča, še en belič dobička več. Dobiček, ki ga je smelo imeti podjetje od žitne trgovine, je bil torej večji od običajnega trgovskega dobička ter je znašal 2 in ½ beliča ali 10 krajcarjev od enega goldinarja.

Bistriško podjetje je jamskim in fužinskim delavcem zaračunavalo žito 4 krajcarje pri merniku žita ceneje, kot drvarjem, oglarjem in prevozniko. Cena posameznim, vrstam žita v mernikih od leta 1777 do 1779 je bila naslednja: Od vseh žitnih vrst je bohinjski delavec potrošil največ sirka, ki je bila najcenejša pa tudi najslabša vrsta žita. Slabo zabeljena kaša iz sirka in prosa je bila vsakdanja bohinjska jed. Leta 1777 so bohinjski delavci porabili 2540 starih mer sirka, 948 starih mer prosa, 159 starih mer ječmena, 140 starih mer ajde, 703 stare mere rži in 528 starih mer pšenice; skupno torej 4998 starih mer žita. Pšenico je podjetje večinoma porabilo za domače potrebe (za upravitelja in uradnike), le nekaj malega so jo porabili za kruh oglarjem ter za prehrano drugega delavstva. Služinčad je bila v prehrani izenačena z drugimi delavci, samo upravitelj in grajsko osebje je sedalo k bolj obloženi mizi. Razumljivo, da je delavstvo le težko prenašalo velike socialne razlike in da je uporabilo vsako priliko za izboljšanje svojega socialnega položaja, ki pa ni moglo biti trajno zaradi fevdalnih in kapitalističnih oblik tedanjega družbenega sistema. Bohinjsko rudarstvo in fužinarstvo konec 18. stoletja (po opisu barona Žige Zoisa, leto 1778), Avtor: Marija Verbič.

Vir: Bohinjsko rudarstvo in fužinarstvo konec 18. stoletja, avtorica: Marija Verbič


Janez Pikon

Oznake: FOT
eXTReMe Tracker