RadioDur – Dušan Škodič, 13. oddaja: Ste za veliko afriško avanturo?
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 13.
Ste za veliko afriško avanturo? Sam prav zares ne vidim več smisla v stokanju o nesramnostih, ki si jih privošči z nami letošnja zima. V stilu: če si med volkovi, se jim pridruži in tuli skupaj z njimi, se bom tudi jaz v današnji oddaji podal v vročo Afriko in skupaj z vami podoživel svojo veliko afriško avanturo. Povedal bom nekaj o strehi črne celine in o njenem čudežu, ki so ga nekoč imeli le za fikcijo, a kot vse kaže, bo že relativno kmalu tudi zares postal le še fikcija. Znani Nobelov nagrajenec je pisal o njem z besedami: …in tam spredaj, edino kar je mogel videti, širok kakor ves svet, velik, visok in neverjetno bel v soncu, se je dvigoval oglati vrh Kilimandžara. In tedaj je vedel, da je namenjen prav tja. Res ga je moral presuniti pogled iz Arushe, na več kot sto kilometrov oddaljeno goro, ki se je malo pred sončnim zahodom prikazala iz vročinskih meglic in se s svojo svetlečo streho zasvetila nad savano. Bila je kakor privid, ki se pojavi in izgine v temi.
Ernest Hemingway je bil notoričen hedonik, ki je ljubil ženske, rum in lov. A vendarle stari mojster pisane besede ni bil prvi, ki je bil obtožen, da se mu je v deliriju prikazal sneg v ekvatorialni vročini. O ledenikih na visoki gori so poročali že prvi raziskovalci in misijonarji, toda gospôda v angleškem geografskem društvu, je menila drugače. Britanski imperij je v tistem času obsegal kar dve petini celotnega kopna. Gospodje v smokingih so zato mislili, da vedo vse in ob čaju in cigarah ugotavljali, da je večni sneg na ekvatorju lahko le iluzija ali malarične blodnje potopiscev. Toda izkazalo se je, da so očividci govorili resnico. Kilimanžaro, ki je še vedno rahlo aktiven vulkan, je skoraj šest kilometrov visoka gora, ki leži le dve stopinji pod ekvatorjem. Velika nadmorska višina ji je omogočila, da se je na vrhu obdržal ledeni pokrov. Znan je tudi kot najvišji osamelec na svetu, je pa obenem tudi zelo obsežen, saj podnožje stožca meri precej čez štirideset kilometrov v premeru. Žal mu strokovnjaki napovedujejo, da bo v naslednjih dveh desetletjih ostal brez ledenega okrasa, ki mu je dal tudi ime. To izvira iz jezika svahili, po najbolj verjetnem prevodu pa to pomeni »svetleča gora«.
Za domačine je Kilimanžaro pomenil več kot le goro. Prinaša namreč tudi življenje. To pa zato, ker se tam tvorijo oblaki, iz katerih praktično vsakodnevno pada dež, med tem, ko je že nekaj minut vožnje stran pokrajina izredno sušna. Ravno zaradi tega ima gora tako božanski videz. Spodaj se razprostira savana s sloni in antilopami, tej sledijo pobočja, ki izginjajo v meglicah in debeli oblačni plasti, nad njo pa se občasno prikaže bel vrh. Osvojen je bil zelo pozno, šele malo pred koncem devetnajstega stoletja, a tedaj je nosil še ime, ki so mu ga dali prvi osvajalci. Rekli so mu Kaiser Wilhelm Spitze, torej vrh cesarja Wilhelma.
Nemško ime afriškega velikana je zgodba zase. Naj le omenim, da se je to dogajalo še v času angleške kraljice Viktorije. Ta je bila v sorodu s praktično vsem evropskim plemstvom in je nekoč v trenutku prevzetnosti nad lastno veličino, naročila dvornim kartografom, naj mejo med takrat angleško kolonijo Kenijo in nemško Tanzanijo, začrtajo nekoliko v stran. In tako je svojemu bratrancu Viliju, za rojstni dan podarila najvišji vrh Afrike. Ubogi Vili, prihranjeno mu je bilo celo pihanje svečk na tej veliki torti. Seveda je tja takoj poslal svoje kartografe, da bi goro natančno premerili. A eno je nemška natančnost, drugo pa cesarjevo razočaranje. Odčitali so dobrih sto metrov preveč in na kajzerjev dvor sporočili novico, da je pod njegovo krono poslej 6011m visoka gora, ki nosi njegovo ime.
Sam vzpon je tehnično nezahteven, veliko težavo predstavlja le nadmorska višina 5895 metrov, ki po statistikah izloči približno polovico osvajalcev. Mnoge prizadene višinska bolezen v tolikšni meri, da se morajo umakniti navzdol sami, ali pa jim morajo pri tem pomagati drugi. Vzpon časovno seveda ni podoben hoji na Triglav, saj vzame približno teden dni. Gorniški turizem je tu zgledno organiziran, kar obenem pomeni, da tudi ni poceni, čeprav je življenje v Tanzaniji skoraj zastonj. Planinske koče so postavljene na približno tisoč višinskih metrov, za vzpon pa se je potrebno obvezno prijaviti na vhodu v narodni park Kilimanžaro. Plačati je potrebno vse pristojbine, najeti vodnike in pripadajoče število nosačev, samih nas namreč zlepa ne bodo spustili notri. Če bo gornikov več, kot je postelj v kočah, pa bo potrebno počakati kakšen dan. Nosači po tem skrbijo za kuhinjo, nošnjo vode, nabiranje lesa za kuho in podobno, obenem pa zabavajo turiste s svojimi odprtimi dušami, veseljem do življenja in učenjem osnov svahilija. Ta presenetljivo ni tako težek, da bi se bilo težko v dveh tednih naučiti nekaj deset uporabnih besed ali fraz. Najpogostejša, ki jo človek sliši na vzponu, bo gotovo »pole, pole«, kar pomeni: počasi, počasi. Najbolj uporabljana sicer v svahiliju pa je menda »hakuna matata«, ali po naše: ni problema. Tudi to izkazuje njihovo ležernost v primerjavi z našim ponorelim svetom. Skoraj vsak brez izjeme, si bo našel čas in vas pozdravil s prijaznim: djambo.
Opis poti je seveda zgolj informativen, zaradi oddaljenosti in precejšnjega stroška, pa niti ni primeren kot predlog za izlet. Z domačini v Tanzaniji, se mi je pripetil kup smešnih anekdot, a žal je tole zadnji del današnje oddaje. Omenil bom le eno, iz samega vzpona na Kilimanžaro. Naša mala skupinica, ki jo je sestavljalo šest članov, je najela dva vodnika in pet nosačev. Zvečer so zadaj v leseni lopi brez dimnika zakurili med kamni in kar na odprtem ognju pripravljali večerjo. Za razsvetljavo v sobici kjer smo jedli, je bila le petrolejka, ki se je pozibavala na vrvici, obešeni pod stropom, da je bil občutek, kot da bi cel prostor plesal v počasnem ritmu. Opazil sem, da ima Protas, ki nam je postregel, na suknjiču pripeto plastično broško. Naj se mi je zdelo še tako čudno, kljub slabi svetlobi sem razbral, da je na njej napis v slovenščini. Pocukal sem ga za rokav, da se je ustavil in začuden prebral kaj piše: Franci Petek spet leti, pod njo pa je bila še slika skakalca na smučeh. »Ja Protas, kje pa si tole staknil?« sem ga vprašal, po angleško seveda. Hudomušneš, ki je bil vedno za šale in se je še ob pogledu na pasji iztrebek režal do ušes, je seveda vedel, da prihajamo iz Slovenije. Malo je pobrskal med spominki, ki so mu jih pustili turisti in našel tisto priponko, ki mu jo je leto pred tem pustil za spomin naš nekdanji svetovni prvak. »Oh, Frenk is wery funny. Me and Frenk, laughing all the time!« je posrečeno opisoval svoje spomine na nasmejanega Francija Petka. Si kar težko predstavljam, kako je bil videti ta režeči se par.