Slovenec (1902), Listek: ... Gospod Zarnikov nas je opozoril, da se moremo zahvaliti Bogu, ker smo srečno prišli na vrh. Molili smo angeljevo češčenje in zapeli psalm: Benedicte montes et coles Domino. Veličastno je, moliti visoko gori nad drugimi ljudmi, čutimo se vzvišeni nad nizkost sveta.

Četrtega avgusta smo se namenili odriniti iz Tržiča. Vreme ni obetalo nič dobrega, črni oblaki so se podili od Ljubelja do Kriške gore in nazaj. Obupavali smo. Proti poldnevu se naenkrat razjasni, naš pogum se poživi. Bili smo štirje. Najprvo naše opravilo je bilo, napolniti si nahrbnike in se tako pripraviti za dolgo in težavno pot. Kaj je najboljše, ako greš na goro? Vzemi seboj mesa; ako moreš svežega, ki se ohrani v koprivah dva do tri dni, potem kruha in sladkorja. Sladkor je radi tega dober, ker se takoj izpremeni v kri in ohrani torej človeka čvrstega in čilega. Ne smeš pozabiti čaja ali črne kave, tudi kaka dobra slivovka ali brinjevec ti izvrstno služi, seveda ne med potjo, ker naredi težke noge. Dobro ti služi v mnogih slučajih tudi lojeva sveča, svetilnica i. dr. Razen tega moraš oskrbeti dobro okovane čevlje, težko palico in toplo, močno obleko.
Ljudje so nas kar gledali, kajti takih turistov ni vselej videti. Naša oprava je bila znešena skup z vseh vetrov. Najbolj se je odlikoval moj prijatelj Zdravko, bilo ga je veselje gledati. Kratke hlačice so se previdno oprijemale tankih nožic, ki so bile kakor nalašč ustvarjene za hojo po gorah. Čudno se je zdelo, kako so mogle te nožice zmagovati težo ogromnih, dobro okovanih čevljev. Sicer je bil pa dober turist, jaz ga morem samo pohvaliti. Na glavi je nosil lep lovski klobuček, okrašen s krivimi peresi, ki pa niso bila namenjena korajži, kakor bomo pozneje videli, akoravno jim je Zdravko določil ta namen.
Gospod Zamikov je bil v vsem njegov kontrast, s tem je vse povedano. Ujemala sta se z Zdravkom samo v tem, da sta zbadala celo pot, od Tržiča do Jezerskega, mene in mojega ubogega tovariša Ivana, pravcati vzor vseh turistov. Kaj pa sva midva mogla pomagati, ako je lezel zamašek pri steklenici, napolnjeni s slivovko, vedno ven in se je tako izlivala izvrstna pijača? Nič, prav nič. In to sta rama štela v zlo. Najina oprava je bila oprava finega okusa, nič ekstremov. Kakor naju je odlikoval okus glede oprave, odlikovala sva se tudi v tem, da sva pogosto ostajala zadaj in pregledala nahrbtnike, ako je vse v redu, ter tako prav po očetovsko skrbela za obstanek najinih ljubljenih tovarišev.
Ura je bila že štiri, ko smo se napotili. Oboroženi s težkimi palicami, smo ponosno odkorakali, ne veliko meneč se za svetovnoznano radovednost Tržičanov, ki so nas s čudnimi posmehi in raznimi opazkami spremljali, dokler se ni nahrbtnik, izročen mojemu in Ivanovemu varstvu, zavil za pokopališkim oglom.
Dobre volje smo bili in prav smo imeli. Okoli petih smo dospeli do sv. Katarine, katero prosimo za pamet, kar nam je priporočil domači gospod. Do sem nas je spremil tudi g. Poljanec, ki ni hotel nič kaj verjeti naši vztrajnosti ter pobrati zaostale in jih spraviti v Tržič v varno zavetje. Pri sv. Katarini je videl, da je odveč, in se poslovil od nas z gotovo zavestjo, da pridemo prod nočjo še nazaj.
Čakala nas je danes še dolga pot. Kdo nam bo pozneje, ko se bo naredila noč, kazal pot? Tu se nas usmili sam lomski župan, popusti delo na polju ter jo pobere z nami. Bodi mu na tem mestu izrečena srčna zahvala za samaritansko delo.
Tačas je postalo nebo popolnoma jasnoin videli smo krasen svet, lep kotiček slovensko zemlje. Globoko doli v nižavi se jo valil dim iz tovaren in okuževal našim ljubim Tržičanom sicer čisti zrak; daleč zadaj smo videli Stol, prvaka Karavank, prijazno Begunšico in Košuto. Najlepši pa je bil pogled naprej na Storžič. S te strani se vidi še veliko bolj impozanten kakor od ljubljanske ravnote sem. Same pečine, strmo bo vzdigujoč, nas pozdravljajo. Človek bi mislil, tja gori ni mogoče priti; in vendar, ako si pazen, vidiš od časa do časa leteti po skalovju brzo srno ali divjo kozo, za njo pa drznega lovca s pogubonosno kroglo v puški. Noben hrup te ne moti, vse jo tiho, naenkrat strel gromovito odmeva, divji kozel pada po skalovju, kamenje se vali za njim,
lovec si nabaše v drugič puško in vse je zopet tiho in mimo kakor poprej.

Pa vselej ni tako mirno in ravno danes ni bilo. Po grdem vremenu je bil tedaj prvi jasni dan, vse je bilo zunaj, na polju, po travnikih in senožetih. Vse je bilo zadovoljno, od senožeti do senožeti se je glasilo ukanje in veselo petje. Tudi mi smo pozdravljali z glasnim ukanjem to zdravo, krepko ljudstvo, zlasti se je napenjal Ivan. Pozabil je pri tem na moj nahrbtnik in z veliko nevoljo sem moral sam paziti nanj. To je bil oni trenutek, ko se je zmuzal poredni zamašek iz steklenice. Pa kaj še to, zapazil sem tudi v svojo žalost, da je slivovka za Zdravka in gospoda Zarnikovega premočna. Ves v skrbeh za njiju zdravje in blaginjo pokličem Ivana, nehal je ukati in prihitel k meni. Z združenimi močmi sva odpomogla zlu, ki je pretilo naši karavani. Pomagala nama je pri tem hladna vodica mimotekočega potočka. Sam nad seboj bi se bil kmalu zjokal radi svojega dobrega srca.
Popenjali smo se vedno višje. Kmalu smo prišli v gozd, ki nas je spremljal do vrha javorniškega sedla, steza, ki nas je vodila do sem, se tu cepi. Jedna drži naprej doli na Koroško, druga na planino Javornik, tretja na Storžič. Visoko je sedlo toliko, kolikor Ljubelj ali Brenner.
Ko smo prišli do vrha sedla, smo popolnoma pozabili na tržiško dolino, tu smo videli nekaj povsem novega. Strmi Grintovec se je ponosno vzdigoval pred nami, tenak in vitek kakor igla, njemu na strani pa mogočna Kočna. Zadnji žarki zahajajočega sonca so ju poljubljali, pa kmalu so začeli bledeti, tihi mrak je jel legati na zemljo, v dolini pa so zadoneli zvonovi in peli čast nebeški Kraljici in Vsemogočnemu.
Kdor je že hodil po gorah, bo vedel, da se človeka v takih trenutkih poloti nekaka otožnost, spomini iz davno preteklih časov se mu zbudijo, podoba umrlih tovarišev in prijateljev se mu prikaže v vsej krasoti. Tedaj spozna, kaj so mu bili, kako jih je mogoče žalil in jim grenil že tako trudapolno življenje, milo se mu stori in gorka molitev mu prikipi iz prsi. Velikrat sem že imel priliko opazovati, kako je kak popotnik v tem trenutku krčevito prijel za palico, spremljevalko in družico bede, in nemo zrl v daljavo, dokler se mu ni solza za solzo utrnila iz oči in stekla po velem licu. Nad čim je jokal ? Povprašaj mrak, povprašaj zvezde, ki so čule njegove vzdihe, in vedel boš. To so res ginljivi prizori.
Nič več nismo bili tako veseli, vsak je razmišljal sam pri sebi in molče smo stopali v koroško nižavo. Z dvojno silo nam je stopila tedaj pred oči žalostna usoda tužnega Korotana. Kam si prišla, ti lepa koroška dežela? Tujec je gospodar, domačin se mu mora umikati. Kje so tisti časi, ko je raz vojvodskega prestola na gosposvetskem polju zadonela lepa slovenska beseda? Ni jih več in jih ne bo. Ne bode dolgo, ko bodo zadnjega tvojega sina zagrebli v hladno zemljo in zasadili na njegov grob vrbo žalujko ali cipreso, ki bo jokala nad poginom jednega najboljših narodov. Nič več to ni mogoče rešiti, potujčena si in potujčena boš ostala, dokler ne bo angel življenja zatrobil in bodo ostali tvoji sinovi ter ihteli radi usode, ki te je zadela.
Korakali smo po stezi navzdol kaki dve uri. Ker smo bili še vsi mladi, se je naša potrtost kmalu polegla, še bolj pa, ko smo zakrožili kako veselo domačo. Trda noč nas je že obdajala, ko smo dospeli do ceste, ki polje iz Kranja v Velikovec. Dobili smo tu gostilno pri »Kanonirju«. Dobri ljudje bi nam bili radi postregli, pa niso imeli s čim. Pospravili smo par pristnih koroških štrukljev, voščili jim lahko noč ter odhiteli v temno noč. Ker sva midva z Ivanom vedela, da ne preti najinima tovarišema in našemu županu po glavni cesti nobena nevarnost, doslej sva jih bila vedno spremljevala, da bi bila pri rokah v vseh slučajih, — sva jo udarila naprej in med raznimi pogovori dospela v pol uri na Jezersko, kjer sva počakala tovariše.
Kraj majhen, pa zelo prikupljiv in priljuden, kar smo seveda videli šele drugi dan. Prvo vprašanje, ko smo dospeli sem, je bilo: Kje prenočiti? Ura jo bila namreč že jednajst. Potrkali smo najprvo na vrata največje gostilne, ki je last koroškega deželnega poslanca g. Murija, navdušenega Slovenca — prav za prav, potrkal sem jaz, ker sem bil vedno postrežljiv svojim tovarišem, ki so kar medleli utrujenosti. Že na potu do sem sem imel mnogo opravila z njimi in le vsebina nahrbtnika me je nekoliko tolažila. Torej potrkali smo na vrata. Vrata so se nam odprla, to jo bilo pa tudi vse. Ljudje so se nas menda ustrašili, kajti soditi po opravi mojih tovarišev bi nas bil vsak lahko imel za vse kaj drugega, kakor smo bili. Mi smo bili pa tudi preponosni, da bi bili imenovali svoja imena.

Prenočišča nam niso mogli dati; vas je namreč zelo obiskana od Čehov, ki so zasedli že vse prostore, vedno jih je tu 30 do 40. Morali smo se umakniti. Povprašali smo še v gostilni pri Jožetu, znani po izbornih štrukljih, in srečo smo imeli. Použili smo nekoliko trdega in mehkega, divili se krasnemu petju domačinov — takega petja nismo slišali ne prej ne pozneje — in pozno po noči zlezli v svoje brloge. Bili smo dobro spravljeni, gospod Zarnikov in Ivan v postelji — Ivan me je zapustil, drugi dan, v borbi z bikom, se mu je to opotekalo — gospod župan Zdravko iz Loma in jaz pa v mehkem, ravno nakošenem senu. Spali smo dobro, samo malo časa, kajti drugo jutro nas je na vso zgodaj vzbudilo iz spanja pritrkavanje zvonov: 5. avg. praznuje Jezersko praznik sv. Ožbolta, svojega patrona. Kranjci so včasih trumoma prihajali sem in tu skupno s Korošci praznovali slavnost tega dne. Danes nismo videli več kakor nekoliko ljudi iz Kokre, ki so prihiteli sem s svojim gospodom župnikom. Videli smo tudi par Tržičank, katerim se pa na poti ni tako dobro godilo, kakor nam pod spretnim vodstvom lomskega župana in mojo skrbjo. Divji, ljuti biki so jih celo noč preganjali po javorniški planini, vse upehane so dospele sem. Smilile so se mi.
Razen tega, da prihaja sedaj manj ljudi sem kakor nekdaj, tudi praznik sam na sebi ni več tak, kakor je bil. Kako so nekdaj pokali topiči, kako je vrelo ljudstvo skupaj obhajat »pramganje«, to je obhod okoli cerkve, združen z opravilom sveto maše.
Letos tega ni bilo. Bila je navadna sveta maša v cerkvi, potem se je pa vse razkropilo in nič več ni bilo opaziti, da praznuje vas svoj največji domači praznik. Kakor drugje izginjajo tudi tukaj s časom vse lepe šege in navade, z njimi pa tudi originalnost ljudstva.
Kosili smo izvrstno in se napili dobre volje, ki človeku vedno dobro služi. Opoldne smo še enkrat prijazno pozdravili Jezerčane in jih priporočili božji usmiljenosti, poslovili se od župana in se mu zahvalili za njegovo prijaznost ter jo udarili proti Češki koči, ki je oddaljena od tu samo dve uri in pol.
Gorko sonce je pripekalo in pritiskalo v naše hrbte ter prizadejalo mnogo potu posebno onim, ki so nosili težke nahrbtnike, v katerih smo imeli spravljeno hrano za dva dni. Pot nas je peljala večinoma zelo navkreber, sem ter tje je bolj zložna. Lahko rečem, da skoro nikjer na gorah nisem dobil primeroma tako dobre poti za hribohodce, kakor ravno tukaj. Čehi se zelo trudijo, da olajšajo svojim ljudem in drugim obisk svoje koče.
Nevarna ni pot popolnoma nič, nevaren je samo bik na neki planini, rad napade mimogredoče. Kdor še ni bil mnogo na gorah, naj si zapomni, da je v takih trenutkih, ko te napade bik, zelo napačno, počakati ga in lotiti se ga od blizu. Pri tem človek navadno podleže surovi sili. Najboljše je, ako imaš pripravljeno kamenje in je od daleč obrišeš biku v glavo, meri zlasti na roge. Ako ga zadeneš na rog, se bo otresel in počasi odkorakal. Drugo dobro sredstvo, da se ga ubraniš, je to, da letiš po gori poševno navzgor. Ne bo ti mogel daleč slediti, navadno se blamira. Nam je bilo znano samo drugo sredstvo, prvo ne. Zato se ni kar ne čudi, ako so leteli naši štirje junaki jedno uro po odhodu iz Jezerskega, kar so jim dopuščale moči. Tega ne bom nikoli pozabil. Ivanu se je danes izplačala njegova nezvestoba napram meni, strah mu je zlezel v kosti, prvi je letal, brzoskok in brzonog, »kakor ptičeK v luft frči«.
Za njim jo je brisal Zdravko, tenke nožice so mu migljale sem in tja kakor šivanka v roki izurjene šivilje, težki nahrbtnik mu je poskakoval na hrbtu ter hotel pogosto pritisniti malo težico svojega nosivca k tlom, peresa na klobuku so se žalostno pripogibala, ne meneč so za namen, določen jim od Zdravka za korajžo. Od njegove lahne sapice se je kaj dobro razločevalo težko hropenje gospoda Zarnikovega. Kljub svojim devetdesetim kilam jo je rezal, da so mu kar škrici opletali. Jaz sem bil zadnji, hotel sem so velikodušno darovati za mile mi tovariše, ako bi nas bik dohitel. Tu sem naj bi bili prišli Tržičani, pa bi bili videli, kako hrabre junake brzopetnike varuje slavni Tržič v svojem okrilju. Toda Tržičanov ni bilo tu, pač pa smo bili mi, živeli smo pa samo še na pol. Moja velikodušnost je bila kmalu poplačana, bik je odnehal, spominjajoč so znanega nemškega reka: »Der Klügere gibt nach.« Tipali smo si žile in iskali kraj, kjer je bilo srce. Vse je bilo v redu, samo srca ni bilo tam, kjer bi moralo biti, še le z razdalja, ki nas je ločilo od našega ljutega zasledovavca in sovražnika, se je povzdignilo zopet v odmerjeni mu prostor.

Ivan ni bil mnogo poten, lahkokrili skoki mu niso bili delali mnogo težav, kakor
tudi Zdravku ne, zato sta se pa tresla tem bolj, dočim je gospodu Zarnikovemu in meni pot kar lil po obrazu in nama zakrival dalekovid. Počasi smo se pomirili. Lahna Zdravkova sapica, znak njegovega žitja, se je izpremenila v jednakomerno dihanje in dobro je bilo. Tedaj pa se je usul iz ust Ivana — ravno njemu je bilo tega treba — tok groženj proti biku, grozovitih groženj, kako se bo maščeval, kako ga bo, ako ga še enkrat dobi v svojo pest, akoravno bik njegove pesti še od daleč ni videl. Meni je tedaj nehote prišel na misel francoski častnik Gerard, ki popisuje v svojem krasnem delu: La chasse au lior, kako grozijo Arabci v svojem varnem zavetju približujočemu se levu in mu pridevajo vse priimke, samo častnih ne. Naenkrat se začuje rjovenje leva, blizu je, ženske skovikajo in se tresejo po šotorih, sicer hrabremu Arabcu upade pogum in tiho pošepeče svojemu rjavemu tovarišu: Kralj puščave. Nobenega glasu v duarju, semtertje vik šakala ali hijene, ki sledita levu in poberata ostanke kraljeve gostije.
Ko je Ivan prenehal, videč moj rogajoči se obraz, udarili smo jo naprej in prišli čez dve uri visoko nad Štularjevo planino v Češko kočo. Koča je bila že drugje obširno popisana, zato bo moj opis bolj kratek.
Stoji 1600 metrov nad morsko gladino v varnem zavetju pod Grintovcem. Videl sem že mnogo koč nemških in slovenskih, in prenočeval v njih, pregledal, kako so urejene in pazil na postrežbo, zato lahko rečem, da je češka koča v tem oziru jedna prvih. Cene pijačam in jedilom so zelo zmerne, čaša čaja n. pr. velja 12 kr., pol litra vina 30 kr., k čemur seveda nekoliko pripomore razmerno nizka lega — Kredarica n. pr. stoji 900 m višje — in lahka zveza s svetom.
Dopisna knjiga in tarifi so pisani v treh jezikih, češkem, slovenskem in nemškem. Največ pride sem Čehov, njim sledijo Slovenci, najmanj je Nemcev, kar se lahko razume. Tudi prostori so izborno urejeni. Zelo mi je ugajalo, da so tu tudi posebne sobice in ne samo velike sobe, najbolj pa, ko sem videl pri vstopu v kočo viseti v kotu razpelo z našim Odrešenikom. V gorah se človek veliko rajše spominja na Boga nego v nižavi. Želeti bi bilo, da bi jo Slovenci bolj obiskovali, ravno tako Grintovec in druge gore v obližju. O tem še pozneje.
Nismo bili še dolgo v koči, ko smo imeli veselje radovati se nad krasnim naravnim pojavom, imeli smo nevihto ali hudo uro, ki je prihrula s Koroškega sem in razlila svoj žolč nad nami. Najprvo grobna tišina, vsa narava pričakuje z nekim trepetanjem, kdaj se bo začelo. Naenkrat udari v bližnjo smreko ali hrast, dež se ulije, strela sledi za strelo, pa tu je vse drugače, kakor v nižavi, odmev poveča moč strele zelo, ves prizor je bolj strašen, pretresljiv. Zvečer smo imeli še čast, kratkočasiti so s prijaznim češkim duhovnikom Kubičkom, ki je šel drugo jutro na Kočno.
Spali smo dobro, kar je bilo tudi potrebno, kajti 6. avgusta smo morali dovršiti glavni del svoje ture, pot na Grintovec in na drugi strani doli v nižavo v Kamnik.
Zgodaj zjutraj ob štirih smo jo pobrali naprej, noseč seboj prijetne spomine na Češko kočo in polne nahrbtnike. Predno smo odšli, zapisali smo se še v knjigo, da bo vsak obiskovalec koče vedel, kdo smo bili, in se spomnil na naše junaške čine. Bili smo zopet veseli, zelo dobre volje. To je jedno najboljših sredstev, ako hočemo narediti kako težavno turo. In k težavnim turam prištevajo tudi pot od Češke koče na na Grintovec. Mnogo smo slišali in brali, kako nevarna in težavna je ta pot, zato smo mislili, da nas čaka najmanj na kakih desetih krajih gotova smrt, pa varali smo se.
Tukaj bi bilo treba nekaj omeniti, kar našemu hribohodstvu mnogo škoduje. Vsaka tura, najsi bo še tako lahka in brez nevarnosti, se takoj razglasi kot huda, nevarna in težavna, ljudje se samo strašijo in naše planine so tako veliko manj obiskovane, kakor bi bile lahko. To ni prav. Tudi hoja na Grintovec ni taka, kakor jo slikajo in kakor se bere celo v alpinskih knjigah.
Najprvo smo korakali skupno s češkim duhovnikom in njegovim vodnikom — mi nismo imeli nič vodnika, ker nam ga ni bilo treba — po kamenju, dokler se pot ne cepi.
Tu smo se poslovili od duhovnika, ko jo je pomaknil proti Kočni, dočim smo jo mi udarili po našem hribu in sicer od začetka čez sneg, ki pa ni posebno strm, torej tudi ne nevaren. Nadalje se vije steza, ki je zelo dobro izpeljana, po skalovju vedno višje in višje. Tudi tu ni nobene nevarnosti. Nekatera mesta so sicer sama na sebi nekoliko opasna, pa tu dobiš vselej kak železen kavelj ali žico, da se popneš mimo. Previdnosti je treba in nič se ti ne more zgoditi.
Najbolj previdno smo pa morali stopati čez sneg, na katerega smo naleteli pozneje. Vije se v dolgih progah po grapah nizdoli in je navadno precej strm. Ravnati se mora tako: Zasadi palico vedno v ono stran, kjer je gora, globoko v sneg in si naredi s čevljem dobro stopnjo, zatem drugo itd. Še bolje je, ako imaš cepin (Eispickel). S tem si lahko tudi po zelo trdem snegu in ledu narediš stopinje, ki ti olajšajo pot.

Tako smo šli nekaj časa po skalovju, nekaj časa po snegu do Mlinarjevega sedla 2242 m, torej približno tako visoko, kakor na Stol, najvišji hrib v Karavankah. Sedlo seveda ni tako, kakor si jih navadno predstavljamo, same skale in pečine vidiš, tu in tam kak varen prostorček, kamor smo spra-vili svoja trudna ude. Nahrbtniki so se odprli, usta so zazevala, globoki vzdihi so se čuli, zatem hlastno cmakanje, požirki — in zopet vse tiho je bilo. Kakor po navadi sem prišel tudi sedaj jas zadnji na vrsto, rekli so, zato, ker sem nosil. Ko smo uničili prvo piščet in nekoliko svinjskih reber ter pokusili vodeno slivovko in slastni brinjevec, zložil sem ostanke zopet nazaj v nahrbtnik in zavpil: Avanti! Moji tovariši me niso čuli. Sladki Morfej jih je toliko časa obletaval, da so popolnoma pozabili na vzvišeni cilj današnjega dna in se podali v njegovo varstvo. Kaj sem hotel, zlezel sem na rob neke skale tar začel gledati okrog, gledati na našo ljubo kranjsko zemljo. Tu se namreč zavije steza, ki nas je doslej vedno vodila po Koroškem, na kranjsko stran, in odpre se ti pogled na tvojo domačijo. Žalostne misli so me obšle, mislil sem na ljuti boj, ki vihra pri nas in nas mori veliko bolj, kakor najgrozovitejša vojna. Prosil sem Boga, naj se nas usmili in nas ne da v roke sovražnikov. Nekoliko časa sem bil tako zatopljen v svoja misli, nazadnje se mi je pa spanje svojih tovarišev le predolgo zdelo, glasno sem zaukal. Vsi prestrašeni so poskočili kvišku, meli si oči in sl drgnili zaspane kosti. Nazadnje so vendar spoznali, da moramo iti naprej.
Po potu smo se dobro zabavali in skoro nismo vedeli, kdaj smo prišli na vrh. Veter ja ponehal, megle, so se pogosto okoli sedme ure podijo okoli vrha, so se poizgubile, veselo je zaoril trikratni hura, da smo se komaj držali na nogah.
Gospod Zarnikov nas je opozoril, da se moremo zahvaliti Bogu, ker smo srečno prišli na vrh. Molili smo angeljevo češčenje in zapeli psalm: Benedicte montes et coles Domino. Veličastno je, moliti visoko gori nad drugimi ljudmi, čutimo se vzvišeni nad nizkost sveta.
Grintovec je visok 2559 m, naj višji vrhunec v kamniških planinah. Ima zelo lep razgled. Triglavsko skupino smo videli vso, v vsej krasoti se nam je nudil naš velikan, lep in majestetičen, kakor kralj planin. Okoli nas so se gorski velikani kar gnetli, Skuta, Rinka, Kočna, vse nas je hotelo videti. Zadovoljni smo bili, zlasti še, ker nam prejšnji dan ni obetal nič dobrega; za nas je bilo kmalu dosti, vsaj za moje tovariše, ki so se vedno suvali okoli mene, ki sem nosil. Razumel sem njih proseče poglede, dal sem jim, kar sem imel, in dobro smo se imeli. Videli smo, da je vendar najbolje, ako skup držimo, naredili smo mir in ga pokrepili z ostanki slivovke.
Na vrhu smo ostali dobro uro, potem smo jo pa vrezali naprej. Pot, ki pelje od tu do Cojzove koče in naprej do Kamnika, ni za turiste, ampak za vse ljudi; tako smo srečali ne daleč od vrha patra frančiškana, ki je šel na vrh; neki kmet se je pozneje izrazil, da si upa pripeljati kravo na Grintovec, kar smo mu drago volje verjeli. Cojzova koča je nemška in gleda z visočine 1800 m doli v nižavo, pri njej se združita dve stezi, jedna iz Kokre, druga iz Kamnika in peljeta potem skupno na vrh. Do koče hodiš skoro vedno po travi ali po neposebno robatem kamenju, nadalje pa začetkoma po kamenju, potem pa skozi gozd po mehkem listju.
Akoravno sem mislil, da nam bo šlo po tej zložni poti od zdaj naprej vse po sreči, sem se vendar bridko varal. Gospod Zarnikov je bil menda prevzeten, ker je dospel na vrh tako brez vsake neprilike, zato je mislil, da lahko dela, kar hoče, pa ni mu šlo. Zdravko ga je zapeljal. Mimogrede povem, da se je Zdravko pokazal sedaj res v lepi luči, kot turist namreč, izvrstno se je držal in letel, da so zajci kar ušesa privzdigovali, strmeč nad toliko predrznostjo.
On je zapeljal torej gospoda Zarnikovega.
Ne mnogo pod vrhom razprostirala se je obširna plast lepega snežeca, zapeljivega snežeca. Zdravko je prijel za palico in zletel po strmem snegu navzdol, da so mu peresa na klobuku kar kvišku zlezla, kajti takega junaštva še niso bila opazila na njem, kar jih je nosil. Gospod Zarnikov, videč ta polet, si misli: Kar drugi lahko stori, tudi jaz lahko storim, prime za palico in zdrči po snegu. Kmalu se ni videlo, kdo je spredaj, palica ali on, tako je šlo hitro Naenkrat vidimo palico samo drčati naprej, gospoda pa mahati z rokami in se loviti po skalah, ki so stale v snegu poleg njega. Globoko rane so pričale ljudem v nižavi, Da je bil res na Grintovcu. Midva z Ivanom sva nabrala nekoliko planinskih rož v namen, da se izkaževa, kje sva bila, kar so pričali tudi izgubljeni žeblji na naših čevljih. Zopet sva bila prijatelja in šele pri izviru Bistrice sva se zopet razprla. On je rekel, da imajo tu dobro vino, jaz, da ne.
Izvir Bistrice in ugodnosti pri njem so vsakomu dobro znane, zato se ne bodemo mudili mnogo tu in šli skozi hladen gozd in po ravnem polju naprej v Kamnik. Mesto je že počivalo, ko so doneli naši težki koraki po njem. Sprejela nas je gostoljubna hiša Zdravkovega strica, kjer so nam dobro postregli.
Nadaljnega popotovanja ne bom opisoval; vsakdo ve, da se po nižavi ne vidi mnogo, tudi nimajo ti ljudje skoro nobenega smisla za hribohodstvo. Omenim naj samo trg Mengiš, kjer nam je ostal učitelj v dobrem spominu. V Komendi smo se radovali nad gostoljubnostjo gospoda kapelana in postreiljivostjo gospoda župnika, v Zalogu pa nad izrednim secesijonističnim ukusom nekdanjega gospoda lomskega kurata.

Slovenec, 29. september 1902
Slovenec, 30. september 1902
Slovenec, 1. oktober 1902
Slovenec, 2. oktober 1902
Slovenec, 3. oktober 1902