Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Južna stena Kogla

PV 1955/4 147 Dular Kogel
Marko Dular, Južna stena Kogla (sopl. Matjaž Deržaj; primerjaj Slovenski dom, članek Janeza Gregorina, Planinsko matico, članek Karla Tarterja)
Pripravil: France Malešič

torek, 4. oktober 1955, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1951

PV (1955) - Marko Dular: Še stopinje nisem naredil v kako steno, o plezanju v njej sem pa že marsikaj slišal. Bilo je pred letom, na moji prvi večji turi v gore. Tiho sem stopal za tovarišem plezalcem, le sem pa tja sem ga izpraševal po okoliških vrhovih. »Vidiš, ona stena na desni je Kogel,« mi je dejal.

Ozrl sem se, zadnji sončni žarki so božali njen vrh, v globeli pa je že nastajala tema. Na skrivnem, skoraj plaho sem si zaželel svidenja.
Kogel je vrh v osrednji rajdi Grintovcev. S severa je skoraj neopazen, na vrhu, poraslem s travo, kraljujejo gamsi. Toda korak naprej in stopil bi v prazno. Strahovit prepad zazija pred teboj. Pogled ne najde opore, neizprosno zdrsi navzdol ob gladkih ploščah in previsih, šele na temnih gozdovih v dolini najde domačnost in mehkobo.
Stena sicer ni visoka – okoli 200 do 250 metrov, vendar je tako impozantna, da je že v klasični dobi našega alpinizma pritegnila nase pozornost. O osvajanju stene in o prvih vzponih se je do zadnjega časa vedelo zelo malo. Bolje povedano – vladala je precejšnja nejasnost in zmedenost. Takoj po vojni je bilo znano le to, da sta leta 1937 utrla prvo smer preko stene ing. K. Tarter in J. Gregorin. »Dve sto metrov navpičnega zidu, plezarija šeste težavnostne stopnje. To je dejanje kot silovita južna stena Schüssellkarspitze, vzhodna stena Fleischbanka in severna stena Dachla,« – je pisal o njej znani alpinist Boris Režek. Po vojni je bila stena Kogla mnogokrat preplezana. Vendar so se plezalci držali vedno depresije v desnem delu stene, misleč, da tu poteka Gregorinova smer. Šele z rastočim zanimanjem za osrednji del stene, se je – večina iz pripovedovanja predvojnih plezalcev – izluščila resnica.

Danes ni več dvoma, da sta bili pred vojno v steni dve smeri: zgoraj omenjeno in večkrat ponovljeno je plezal Virens, Gregorin-Tarterjeva, ki poteka levo od nje, pa je samevala zaradi slabih opisov do letošnje jeseni. Smer je skoraj direktna, le rahlo nagnjena proti desni. Mnogi naši plezalci so naskakovali centralni del in izvedli do gredine nekaj variant. Zupan in Šemrov sta po večkratnih poizkusih preplezala steno do vrha1. V vpadnici izstopa Virensove smeri je navpična stometrska poč, v kateri sta ljubljanska plezalca Levstek in Šara zabeležila eno svojih najkvalitetnejših storitev2.
Medtem sem se že precej spoznal s skala in stenami. Ker Gregorinova smer še vedno ni bila ponovljena, sva ji s prijateljem sklenila posvetiti eno izmed jesenskih nedelj.

Sonce ni moglo prodreti skozi oblake in vrhovi so bili zaviti v meglo, ko sva se ustavila na strmem ovinku in se zazrla v trikotno steno. Strmo in drzno se dviga pečevje nad zatrepom Bistrice, ki divje buči med prepadi Predaslja. Z rastočo tišino še ta šum zamre in končno zavlada popoln mir. Ne kali ga govorjenje planincev ali ropot vozil, le ozka lovska steza drži v ta kotiček, ki je eden najlepših v Grintovcih. Spretno se vzpenja v višavo Podov, levo od nje pa se v silnem zagonu požene v nebo navpična stena Kogla.

Stojiva pri vstopu in se razgledujeva. V roki imam skico smeri, pa se za vraga ne znajdem. Hitro mi skopni radovednost, ko zažvižga nekaj kamnov nad glavo in se raztreščijo na skalah. Lep pozdrav. Mehanično se naveževa in urediva material. Tako kot vedno. Pri tem naju pošteno stresa mraz. Sneg je zmrznjen in skala je videti ponekod poledenela. Malo si še pogrejeva roke in začne se. Plezava po žlebasti zajedi naravnost navzgor. Prva dva raztežaja sta hitro za nama. Stojiva pod navpično, rahlo previsno steno. Dve paralelni poklini potekata nad nama. Na stojišču zabije Matjaž dva dobra klina, jaz se pa zbašem v desno poč, ki je videti krajša. Nekaj časa že gre, vendar stvar postaja ožja, komaj še diham. Malo se odpočijem, segrejem premrle prste in se zopet bašem naprej. Iz poči ven ne morem, ker je vse gladko, notri pa tesno, da se le s težavo prebijam. Zopet se mi zanohta. S skrajnim naporom gvozdim kvišku. Obleka se tre. Naenkrat r...sk in v vetrovki se naredi »okno«. Končno naklonina le popusti in poč se razširi v kamin. Na zagvozdenem bolvanu počakam prijatelja. Špranj za kline tu skoraj ni. S težavo zabijem majhen klinček dva centimetra globoko. Medtem ko Matjaž izbija klina na stojišču, opazujem čuda zimske narave. Prekrasne ledene sveče krasijo previse, na vsakem pomolčku pa leži blazinica snega. Mraz prihaja skozi obleko, da me stresajo krči. Čez nekaj časa zaslišim godrnjanje in Matjaž pokuka izza previsa. Hitro je pri meni. Nato spleza do konca kamina, ki se zopet zoži v previsno poklino. Pridem za njim in se s pomočjo žive lestve povzpnem kolikor mogoče visoko. Zopet praskam po poči. Še nekaj metrov mi manjka do vrha. Čevlji spodrsavajo ob gladki skali, komaj se še držim. Prsti postajajo beli, brezčutni. Tu gre zares. Če bi tu padel, bi potegnil oba. Matjaž je brez klina na slabem varovališču. Ta misel me ne sme plašiti, temveč le opominjati na skrajno pazljivost in zagrize-nost. Prsti se mi zažro v pečino, pomaknem se više, se poženem in objamem zagozdeno skalo. Prestopim desno na raz, še nekaj hitrih gibov in sem na varnem. Tu sem dal vse iz sebe. Od napora mi postaja slabo. Divje, brezobzirno tolčem po klinu, ki gre le nerad v zasigano pečino. Vpnem se. Počasi drsi vrv skozi opraskane dlani. Precej časa mine, preden pride Matjaž do mene. Zasopla stojiva na nagnjeni polički in g1edava v ono peklensko poč. Soglasna sva, da tako težkega mesta, kjer bi se plezalo prosto, nisva našla še nikjer.

Po lahkem prideva na veliko gredino, kjer naju pozdravljajo med snegom in zmrznjeno travo zadnje planike. Šele sedaj pogledava po vremenu. Vse je zaprto, iz doline se vlačijo cunjaste megle. Greva naprej. Čez rdeč odlom proti levi v zajedo. Prečnica me spominja na Črni Graben v Triglavu. Hitro teče vrv in Matjaž že varuje. Lepo delo je opravil, same majave omarice, pravo nasprotje onih gladkih izpranih poči. Od nekod zapiha veter in prve snežinke padajo na skalo. Čimprej morava iz stene. Plezava po navpični zajedi, skala je zopet trdna in gladka. Po dveh raztežajih lepe, a naporne plezarije priplezava na stolpiček. Malo se oddahneva in pogrejeva roke. Vrh ne more biti več daleč. Po ozki polički prečiva proti desni navzgor. Naenkrat se svet odpre, stojiva na vrhu stene v snegu. Molče si stisneva roke.
Pohiteti morava, kajti pot v Bistrico je dolga in v takem vremenu nič kaj zavidanja vredna. Sneg se vdira ponekod do kolen. Čez Pode hitiva proti Kokrskemu sedlu. Malo se ustaviva, potem pa odbrziva v dolino. Ozirava se proti steni, ne vidiva je, ker jo zagrinja megla. Strmiva v meglo, ki zakriva steno, v kateri sva kljub megli in mrazu preživela lep dan.

10. oktobra 1954 sta član AO Univerza Deržaj Matjaž in član AO Matica Dular Marko plezala prva ponovitev Gregorin-Tarterjeve smeri v Koglu. Vreme hladno in megleno. Čas plezanja 4 ure.

Marko Dular
Planinski vestnik 1955

1 Centralna smer
2 Rumena zajeda

 

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker