Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Južna stena Kogla

Planinska matica 1937 52 Tarter Kogel
17. sept. 2012, pripravil France Malešič
 

ponedeljek, 4. oktober 1937, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1444

Iz časa/Planinska matica (1937) - Karlo Tarter: Strma skalna gmota, delo koraljnikov – apnenec in dolomit, sedimentiran v triadni dobi zemeljske zgodovine.

Podvržena zemeljskim silam – gubanju ter deloma v wengenu, vulkanskem delovanju, kakor to opazimo v dolini Kamniške Bistrice, kjer je magma skrepenela v razpokah kot žilavina (keratofir). V skromni družbi z eruptivnimi kameninami ustvarja mogočno kamenito pregrado (bariero). O njeni nekdanji višini pričajo razsežne sesutine pod gorami in dolga prodišča rek. Usedlinske plasti, nanizane redoma druga nad drugo, po starostni lestvici ali pa narinjene brez prave medsebojne zveze, so zgovorne pripovedovalke zemeljske zgodovine.
Nato je sprejel gorski masiv leden oklep nase, katerega se je otresel v medledeniških dobah. Ta ledena odeja je poglabljala, brusila stranice ter pomikajoč se v dolino, odnašala kamenje in ga pustila ob svojem jeziku kot morene. Kjer so kameniti skladi posebno trpeli, n. pr. ob prelomnicah, so zdrobljeni, zmečkani in pretrgani, da jih morejo veter in voda, toplota in mraz odkrušiti brez posebnega truda ter tirati na dolgo pot do morja. Izpostavljena eroziji stoji stena in čas brazdi vanjo potezo za potezo. Pokline, kamini, previsi in odlomi.

Stena!
Najdeš jo, ko si ogleduješ okolišne vršace. Pogled spolzi ob skladih v dno zatrepa. Prepadne skale zbude tvoje zanimanje. Tedaj jo opredeliš, pozorno motriš njene razčlembe. Kar si kdaj koli slišal o njej, ti spomin časovno vrača. Ko si v dolini, lebdi pred teboj kot nekak privid. Proučuješ jo, iščeš mest, kjer te mora sprejeti k sebi. Pride dan, ko jo podvržeš svoji volji, premagana je. Čas polagoma izbriše trde obrise borbe, spominjaš se naporov, kot bežnih senc, ostaja le mehka poteza občudovanja do te težko zmogljive, mrtve skale. Spoštuješ jo, ker je klonila in te potrpežljivo prenašala. A one, katere te trdovratno odbijajo, da se vračaš ves nemiren, neutešen, so deležne še večje ljubezni, močnejšega hrepenenja, kakor katera koli druga stena.
Zagledal sem se v prepadni lovt in se odločil. Do zdaj je Kogel zavračal vse naskoke. Dvestometrska stena! Mrke sence polegajo, robovi preves, dolge poševne pokline vežejo sklade in čez sredino je zarezana drnasta gredina, katera daje steni varljiv videz nizke in široke kulise. S Slemena je videti sistem poklin, ki so obmejene z bastijami vršnega roba, sami odlomi in žmule. Ob misli na kombinacijo ravnotežja med dvema nakloninama se je dalo upati, a videz je bil negotov. Sklepal pa sem prav.

Z Janezom Gregorinom sva iz Bistrice ogledovala smer in ugibala. Le značilno »Štirico« je videti iz daljave in to sva menila porabiti. Bila je že trda noč, ko sva prepustila odločitev jutrišnjemu dnevu. Luna je osvetljevala gore, ko sva stopila zadnjič na prag. Kakor izrinjena iz rajde vrhov je stala bleščeča stena v ospredju. Čutil sem, da bo težak prihajajoči dan
Bistriška budilka je zatajila kot po navadi, nadomestil jo je France, ki naju je vsa trda pometal iz postelj in kmalu sva stopila v oktobrsko jutro. Nebo je bilo obrisano. Za robovi Kalc je ugašala luna, čez Brano pa je valovila svetloba prihajajočega sonca. Ovelo listje je šuštelo pod koraki. Zgoraj pod Jermanico so se glasili zvoki sekir. Zategli vrisk drvarja. Midva mu odgovarjava na vse grlo, tako naju prevzame zvok v vsej njegovi moči jesenske tišine. Kje bi vzela primerno besedo, ki bi mogla opredeliti sprejete vtise. Lepota pokrajine nama je prva nagrada današnjega dne. Govorila sva v samih superlativih, kakor se je stopnjevala prelestna barvitost zelenih iglavcev in bagreno rdečega listnatega drevja. Naglo sva hodila v breg in vsa v vnemi sva zašla na lovsko pot pod Slemenom, da sva morala obračati čez melišče in po gozdu v grapo ob Gamsovem skretu. Kmalu je lilo z naju in dolgo je trpelo, preden sva bila pod steno. Zamudila sva se še bolj, ko sva malicala ob vstopu. Ogledala sva steno. Ogromen odlom v njenem desnem delu je vezal najin pogled. Nato sva šla ob steni mimo osrednjega sistema poklin do skrajne leve poševne poči, katera postaja previsna pod gredino. Značilnost stene so veliki odlomi ter močna krušljivost. Kamenina, pripadajoča gl. dolomitu (najmlajši triadi, apneni dolomit), mnogo je sige in tudi majhne kapnike sva opazila. Tovariša Uršiča sva prosila, da nama nese nahrbtnik do vstopa v Gamsov skret. Oprtnik in čevlje sva pustila namreč pod skalo, kaj bi ž njimi v steni, a z vrha, ko nama je nevarno zdrsavalo po zmrzali, sva bridko pogrešala kvedrovcev. Vsa premražena in utrujena sva sestopala po drnasti zelenici. Poti nisva bila vešča. Zato sva se previdno spuščala po vesini. Da ni bilo usmiljene lune, bi tavala vso noč. Prepustila sva se terenu, ki je naju sam vodil in še dokaj hitro sva bila pri vstopu v Skret. Poiskala sva skrito opravo in v kvedrovcih jadrno pobirala pot v dolino. Oči se niso mogle ločiti od vrhov, ki so bili pokriti s tenko naslago srebrno bleščečega snega. Žal, da nisva imela s seboj spalnih vreč, mogla bi bivakirati v tem edinstvenem okolišu.

Tehnični opis : Iz doma v Kamniški Bistrici do Žgane peči. Odtod po poti na Kokrsko sedlo do odcepa lovske steze, ki te vodi proti Gamsovemu skretu. Na melišču do konca ter preko skalnega odstavka na zelen hrbet; nato levo do police ter po njej do vstopa v steno Kogla. Vstop leži v vpadnici Koglovega vrha, ca. 20 m od leve poševne zareze, ki vodi na gredino. Do kratke navpične pokline, z nje prestop levo na stojišče (ca. 30 m nad dnom). Na koncu druge pokline naravnost navzgor. Previs (izredno težavno), poklina se razširi v kamin in prehaja v žlebasto formacijo (točka l.). Nekaj metrov navzgor v dno kaminaste poči na strmo rezino (vsa poklina previsna – skrajno težavno) in desno ca. 30 m na osrednjo gredino, od tam na gredo (točka 2.) ca. 35 m prosto po steni. S stojišča na polici, ki se dviguje na levo obrobje Kogla, desno navzgor v desno zajedo stolpiča (krušljivo). S kombiniranjem po levi in desni gozdni poklini na vrh stolpiča (izredno težavno). Nato nad stolpičem po podaljšku pokline in deloma po prosti steni pod previsno bastijo vrhovne stene (krušljivo). S stojišča na krmolji levo proti poklini. Po poklini ca. 30 m pod previsno glavo, od tam seženj pod trimetrski previs (točka 3.). Čez previs (klin, skrajno težavno) in nad njim desno po gredi. S stojišča (klin) levo v poklino pod previsno glavo in ob njej čez gladek previs (izredno težavno, točka 4.) na malo stojišče, od tod levo, zelo težavno na rob ca. 15-20 m desno od vrha.
Pečina je hrapava, opore so obrnjene navzdol. Na najtežavnejših mestih je nastavljeno kamenje. Špranje večinoma zalite s sigo. Značilnost ture je skoro izključno plezanje po poklinah.

Karlo Tarter
Planinska matica (1937)


 

Oznake: PrV
eXTReMe Tracker