Alenka Goričan: Start Vižmarje! Spet težko vstanem, a se le zmigam. Maček sluti, da me spet ne bo celi dan in hoče svojo dozo crtlanja. Nekaj čez šest se pa le odpravim od doma. Danes grem v moje ljube Kamniške. Cilj je Planjava čez Srebrno sedlo. Počutim se dobro in hitro sem iz Šmartnega.

Pred Skaručno se ustavim in naredim posnetek cerkve, od zadaj pa se vidijo Kamniške. Narava se prebuja. Sonce vzhaja. Kako lepi prizori. Konec Skaručne se zapeljem na mojo bližnjico čez polje. O, kako je lepo. Fotografiram in fotografiram. Počasi se premikam proti Utiku. Znašla sem se v jutranji pravljici. Prebujajoča narava, ki jo božajo prvi jutranji žarki. Sonček pa tako hiti na plano. Mudi se mu, mudi. Meni pa nikamor. Preveč je lepo. Obsijana je žarela cerkvica sv. Tilna nad Repnjami obdana z gozdom. Tako ponosno se je dvigala med krošnjami dreves, ki so bile še temne. Ona pa v rumeno rdečkasti obleki. Otiška cerkev sv. Štefana je bila tudi obrobljena z rdečkasto barvo. Malo naprej je sonček s svojimi žarki prodiral skozi krošnjo drevesa. Stala sem in uživala. Kako pa naj grem naprej? Peljem se dalje in na levi so Vodice v tej jutranji svetlobi. Oglasijo se zvonovi, ki vabijo k prvi nedeljski maši. Stojim, poslušam, zaprem oči. Uživam. Današnja nebesa so se že začela. Če se mi je jutro že začelo tako vznemirljivo, lepo, kaj vse bom šele doživela čez dan?

No, pa se le spomnim, da nameravam v hribe. Kamniške hribe. Pripeljem se do njive cvetoče ajde. Tudi ona ima rdečkasto prevleko. Kako je lepa. Ajdo rada gledam in jo jem. Oh, oh, oh. Moram dalje. Pridem na asfaltno cesto. Spet nov prizor. Velik kozolec med njivami, zadaj pa njegovo lepoto dopolnjujejo Kamniški hribi. Ojoj! Pa se peljem dalje. Naenkrat si začnem brundat, ker prepevat ne znam, tisto lepo: »Veselo v Kamnik in urno naprej, prelepe planine osvajat juhej …« Kako je lepa. Dobim še močnejši pospešek. Poslušam skoraj vso glasbo in ne sramujem se naše domače, lepe, ki jo večina prezira. Kar nese me naprej. Glava mi uhaja na levo, h goram. O, da bi bila čim prej tam. Na žici sedijo ptički in se grejejo na jutranjem soncu. Eni dremajo, drugi pa žvrgolijo. Še en prizor. Poslikam. Potem pa dalje, veselo v Kamnik in … Prispem do Podgorja. Spet lep prizor. Cerkvica in zadaj moje lepe Kamniške. Poslikam in spet ona … Veselo v Kamnik … S skale so me že prej opazovale razvaline starega kamniškega gradu. Prispem do proge. Tu je kamnito znamenje. Pridem čez progo in še en prizor. Po deblu drevesa se smuka veverička. Vidi se od strani, tako, da je opazna njena lepa dlaka in tisti lep košati repek, na katerega pada ta jutranja svetloba. Pripravim se na fotografiranje. V trenutku, ko sem bila pripravljena, pripelje avto, zatrobi in jo prežene. Meni pa vzame tako čudovit posnetek. Pacek! Ni kaj. Sedaj sem že v Kamniku. V mestu so razobešene zastave. Naredim posnetek. Lepo je. Peljem se skozi. Postavljajo stojnice. Potem mi kapne. Praznik narodnih noš je. O, lepo. Moram dalje. Peljem se mimo bivše smodnišnice, na desni pa mi šumi Bistrica. Prepeva mi čudovito melodijo. Namenjena je meni, saj jo v avtomobile ne slišijo. Na kolesu sem pa samo jaz. Uživam. Pozabim, da gonim kolo, pozabim na vse in se predam glasbi narave. Tu in tam se vmes oglasi kakšen ptiček, da primakne še on svojo noto. Preplavi me ta melodija narave. Konec smodnišnice pa spet prizor. Srček mi igra in igra. Smeje se mi Kamniški vrh, pa Planjava, vidi se bajtica na Slevu, zadaj mi mežika Mokrica, ki mi je dajala veliko časa prijetno, zelo koristno zatočišče.

Kamnik je za mano, sedaj pa naprej. Bistrica mi neutrudno šumi, šumi. Gledam okoli. Spomini, spomini. Sami lepi spomini. Oh koliko jih je. Spet me vabljivo opazuje cerkvica v Stranjah. Še enkrat si rečem, letos pa pridem k tebi. Sem že v dolini Bistrice. Neutrudna je. Igra mi, igra. Med drevesi se mi pokaže osvetljena Planjava. Ja, prihajam k tebi na obisk. Danes bom pri tebi v gosteh. Pa se mi spet pokaže Grintovec. Žuga mi, ker sem pozabila nanj. Pa saj nisem. Potolažim ga, da je zame še vedno najlepši v Sloveniji. Lepotec. Pridem še k tebi, pridem. Malo naprej me pozdravi Skuta. Med veje se preriva še Štruca. Ja, saj vaju vidim. Tudi k vama še pridem. Lepotici. Že sem v Bistrici. Planinci se odpravljajo od avtomobilov. No, pa sem s kolesom istočasno, kot drugi z avtom. Oni zaspani, zamorjeni, jaz pa pokam od energije saj sem že toliko videla in doživela to lepo jutro.

Pa pridem do prijatlov. Dva lepa oslička prideta pred moj objektiv. Eden je bolj pogumen in me poliže. Drugi je malo domišljav. Je moderen. Po hrbtu ima črno črto, ki se mu razdeli pod vratom na levo in desno stran. Kot da bi imel tetovažo. Tudi frizuro ima posebno. Zadaj ima petelinji greben, spredaj pa mu pada šop daljših čez čelo. Ni hotel slišati, da je malo domišljav, pokazal mi je jezik. Pa saj osel je osel, pa če je na štirih, ali pa na dveh nogah. Oslom ne moreš nič zamerit. Poslovim se od njiju. Zapeljem se do zadnjega parkirišča. Skrijem kolo, se preobujem, naložim nahrbtnik in se poženem proti mojemu cilju.
Kaj kmalu se zavedam, da nisem na poti, ki sem jih vajena. Pred mano ljudje, za mano ljudje. Hrup. Za mano nekdo nabija s palicami ob skale. Prav z neko agresijo. Samo njega je slišat. Ne vem kako hodi. Jaz ne zganjam hrupa, pa tudi imam palice. Živcira me. Poženem se, da čim prej pridem s te poti. Prispem do Galerij. Tam prehitim tri, ki se komaj vlečejo naprej. Že sem pri Rokovnjaških luknjah. Še bolj pospešim. Ko prečim cesto se mi pokaže moj današnji cilj – Planjava. Žari v soncu. Še bolj pospešim. Čim prej hočem bit pri njej. Končno prispem do odcepa za Repov kot. Sedaj bo konec hrupa. Zavijem v desno. Tam stoji skupinica starejših in me sprašujejo, če grem na Dedca. Povem, da ne. Eden nekje spodaj išče pot. Niti ne vedo, da ni markirano. Kako se bodo znašli? Pot se mi začne strmo vzpenjat. Slišim glasove zadaj. Sem že visoko. Spet si brundam tisto lepo: »Grem v planine med očake skalne sive, Kamniški lepi kot, saj lepše ni nikjer drugod … « Juhu! Pa sem spet po dolgem času tu.

Kako sem srečna. Kaj vse sem že danes doživela. Pokaže se mi še zaspani Dedec. Ob eno drevo se stiska gobica. Prečim grapo. Vedno bolj se mi odpira pogled okoli. Pa sem spet tu. Kako lepo. Smehlja se mi resasti sviščevec in tu in tam še kakšen zapozneli cvet drugih rožic. Dedec se je zbudil. Sonček mu ni več pustil spati. Na njem že stoji en planinec. Sem že tako visoko, da se že vidi tisti turn pod njim.
O moje ljube Kamniške. Pravijo, da prve ljubezni nikoli ne pozabiš. To drži. Kamniške so moja prva ljubezen. Nekaj let ste ljube moje mi dajale zatočišče. Prehodila sem vse meni možne stezice. Poiskala vse znamenitosti, ki jih skrivate v sebi. Ostale so samo tiste, ki so mi nedostopne. V težkih trenutkih, ki sem jih preživljala ste me vzele v svoj objem. Celile ste mi rane, ki so mi jih zadali hudobni ljudje. Tolažile ste me, božale mi dušo s svojo lepoto. Dvignile me iz tal, ko sem bila na tleh. Dale ste mi moč in pogum, da sem stopila naprej v življenje. Kar ti nudi narava, kar ti daje narava, ti človek nikoli ne more. Čuvale ste me, ko sem bila nepremišljena, predrzna, tudi, ko sem vas podcenjevala. Niste me kaznovale. Razumele ste me. Kjerkoli bom, boste vedno z menoj. V mojem srcu imate poseben prostor. Tam ni prostora za nič drugega, za nikogar drugega. Spoštujem vas, cenim vas, občudujem vas, ljubim vas. Hvala za vse kar ste mi dale in kar mi še dajete. Vedno, vedno se bom rada vračala k vam, v vaš objem in srkala vašo energijo, vašo moč, ki mi jo dajete. Božala vas bom z rokami in očmi. Vse hribe božam z rokami in očmi. Ampak vas ljube moje s posebno mehkobo, s posebnim čutom, ki ga imam samo za vas. HVALA VAM.

Počutim se lahka kot perešček. Hodim, gledam okoli in uživam. Vsak teden sem v hribih, pa letos še nisem videla planik. Zakaj se mi skrivajo? Nobene nikjer. Malo naprej srečam enega gospoda. Gleda rožice. O, pa sva že dva. Isti hobi. Ugotoviva, da sva se srečala dva hribovska samotarja, ljubitelja botanike, dva, ki misliva s svojo glavo. Potem sva hodila skupaj in se pogovarjala. Pokazal mi je kje morajo bit planike. Res so bile. Morala sem poplezat, da sem naredila fotko. Pa je šlo. Najprej je bila tema botanika. Škoda, da je prišla na tapeto ta umazana politika. Pa sva zareglala, jih obrala do kosti. Pa sva si rekla, nič več je prelepo okoli naju. Po Zeleniških plezajo. Lepo jih je videt. Zeleniške sem preplezala. Bilo je čudovito. Nepozabno se je premikat po teh konicah in se razgledovat na obe strani. Pa sva bila spet pri politiki. In spet sva zareglala. Če bi držal rek, da če na koga misliš ali o njem govoriš, se mu kolca, potem politiki še jest ne bi mogli, ker bi se jim samo kolcalo. Ha, ha. Izgleda, da ta rek ne drži. Mislim, da bi bilo bolje, če bi držal.
Obujam spomine, ko sem se tukaj potikala. Imela sem srečo, da sem bila v družbi starih, tapravih planincev. Eden takih je bil Rudi. Šel je z mano kamor me je vlekla moja velika radovednost. Samo včasih je bolj po tihem komentiral, če moram res v vsako luknjo vtaknit nos. Ja, sedaj že gre proti osemdesetim. Jaz se pa potikam okoli sama. Ne vem zakaj potem niso več delali tako potrpežljivih ljudi? Sem ga zadnjič poklicala. Jaz obujam lepe spomine na terenu, on pa doma. Takoj mi je povedal, da mu nisem pustila pit piva na Planjavskih zelenicah. Šla sva iz Movzine. Hribi in alkohol ne gredo skupaj. Sem rekla, da mu ga bom zabrisala dol. Pa ga je pospravil. Zadnjič pa je povedal, da ga je na Sukavniku na skrivaj spil. Mi je ušlo, sem verjetno kaj fotografirala. Pa sva se smejala. Pravi, da ve kje se potikam. Bere.
Oh, spomini, spomini. Česa se bodo spominjali oni, ki posedajo v nakupovalnih središčih?

Prispeva do tolmunčkov. V njih je smaragdna voda. Velikokrat sem se kopala v njih. Šla sem se kar nudistko. Nikjer ni bilo nikogar. Po Zeleniških pa kar plezajo. Kar vrstijo se. Prispeva do ene skale, ki je kot kura, ki ima na hrbtu piščančka. Narava je pa res umetnica. Na eni konici Zeleniških špic je spet nekdo. Približam s fotoaparatom in vidim, da je ogromen ptič. Črn je, okoli vratu pa kot bi bil bel. Ima velik močan kljun, nima pa spodaj okrivljenega kot ujede. Ne veva kaj bi to bilo. Ko je razprostrl krila, pa je imel velik obseg. Na Planjavi so plezalci. Tudi ženski glas se sliši. Zavpijem enemu, če ima suhe hlače. Bil je na nemogočem mestu. Pa mi odgovori, da je glih za glih. Skale krasijo zvončice in tudi planik je nekaj.

Prispeva na Srebrno sedlo. Odpre se lep razgled na Dleskovško planoto. Pod nami so Petkove njive. Nad njimi se bahavo postavlja Lučki dedec, za njim se skrivata Deska in Lastovec. Na levo je Korošica, zadaj je Veliki vrh, čisto levo pa gospa Ojstrica. Ponosna se nastavlja soncu. Gospodu, Bojan mu je bilo ime pokažem še veliko naravno okno. Šla sva čisto do njega. Bilo je odprto in je bil prepih. Nikoli ga še ni videl. Potem se obrneva proti Planjavi. Spotoma gledava in občudujeva rožice. Celo encijan naju je pričakal. Potem sva našla še tri. Čudila sva se. Prispela sva na vrh. Čakal naju je lep razgled v Logarsko. Zadaj se postavlja Olševa, čisto zadaj pa dviguje glavo Peca. Gledala sva Mrzlo goro, Okrešelj in Rinko. Potem so začele plesat meglice. Začela se je tista čudovita igra. Odkrivanje, zakrivanje. Zabava. Spustiva se proti Kamniškemu sedlu. Se že vidi vijugasta potka, ki pelje dol. Prispeva do še enega naravnega okenca. Malo naprej naju pozdravijo Babe na sedlu. Sva že spet reglala o politiki. Oba sva taka, da lahko hodiva, reglava in še gledava okoli. Oba sva nameravala že v soboto it in sva oba šla v nedeljo. Zanimivo. Jaz sedaj vem kakšno rožico več, on pa je videl naravno okno. Nekaj reglam, pa kar obstanem. O Marija, a prav vidim? Je to kozorog? Ja seveda. Hočem ga fotografirat, pa mi nastavi tazadno. Nagovarjam ga, lepo prosim naj se vendar obrne, pa nič. Potem pa me je le uslišal. Nastavljal se je kot pravi maneken. Pogovarjala sem se z njim. Verjetno se je dolgočasil, saj je celo zazehal. Zadaj pa sta se skrivala še njegova dama in mladič. Nič se niso bali. Lahko sva jih opazovala. Joj, kakšna sreča. Naredila sem polno posnetkov. Lepi so. A kaj, ko morava it dalje. Posloviva se od njih. Pri sedlu se spustiva po melišču navzdol. Tam je bilo precej še lepega Retijskega maka. Sedaj me pa že preganja čas. Moram pohitet, da me ne ulovi noč. Gospod gre na Jermanco in se posloviva. Zdirjam navzdol. Čevlje imam čisto bele, pa tudi noge kot bi bila mlinarca. Hitro se spravim na kolo. Gledam utrujene planince, ki prihajajo navzdol. Oni utrujeni, moj akumulator pa je poln energije. Poženem se proti Stahovici. Ob meni je spet Bistrica. In se spomnim spet one lepe »V dolini pa Bistrica tiho šumi, kristalna in čista si Bistrica ti«. Proti Kamniku vozim kar s 27 na uro. Prispem v mestu. Polno je ljudi. Lahko bi šla okoli, pa ne morem. Saj sem radovednica. Moram tudi od tod odnest kakšno drobtinico domov. Prebijam se s kolesom med ljudmi. Težko je. Kolo imam naloženo kot Krpan svojo kobilico. Pa mi uspe.

Poženem se proti domu. A še ni bilo vsega konec. Čakal me je še sončni zahod. Pravljica. Še to mi je danes uspelo. Saj ne morem verjet. Za piko na i pa še Triglav. Naenkrat sem bila doma. Naredila sem 71 km. Je pa že mrak. Bil je dan, ki ga bom polnila vedno.

Začnem kuhat večerjo in si brundam: » … Kamniški lepi kot, saj lepše ni nikjer drugod«. Juhuhu.

Alenka Goričan