Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Z avtom v Alpe

petek, 23. september 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 3849

Jutro (1932) - Vilko Mazi: Mehak sedež v košatem Mercedesu, tri tedne vožnje po najlepših alpskih cestah, brezplačna hrana in prenočišče v prvovrstnih hotelih, kaj ne, dragi moji, to je tema, za katero mi je lahko marsikdo po pravici zavidal.

Samo enega je manjkalo: nekaj več lepega vremena, potem bi bilo vse to res kakor pravljica iz Tisoč in ene noči.
Že na vrhniških klancih se je nebo sumljivo mrenilo, in ko smo se ustavili na meji v Planini, smo že ugibali, ali ne bi kazalo razprostreti strehe. Odložili smo to nezaželjeno namero do vrha Ravbarkomande, kar se je izkazalo za jako pametno, kajti nad Postojno je že mežikalo sonce. Ogromne vojašnice in druge nove stavbe stoje ob cesti. Električni daljnovodi preprezajo mesto, ki ima komaj še v svoji sredini nekaj lica stare Postojne. Pa še tam je vse nekam prazno brez Vilharjevega spomenika in nekam tuje ob prisiljenih napisih nad gostilnami in trgovinami. Samo kak obraz je še iz nekdanjih časov, vsaj njegove oči še sijejo po domače, ko se prijazno ujamejo z našimi pogledi.

Lepa, gladka cesta teče pod Nanos, čez Senožeče na Opčino. Čim bliže gre k Trstu, tem bolj je negovana. Z obeh strani jo spremlja gost špalir belo-črno pobarvanih vitkih kantonov. Nobenega prahu ni za avtomobilom, čeprav drvi ponekod z 80 km in še več. Nobene kotanje v sivem asfaltu. Kakor po parketu teče voz. V jutranji soparici leži Trst. Komaj, da se vidi nekaj morja za njim. Narodni dom je spet pozidan, neko tuje ime se pase na njem in ogromno palačo so postavili predenj, da mu zakriva pogled na nekdanji široki trg. Pred cerkvijo sv. Antona še mrgoli ribiških čolnov, kakor nekoč. Med stojnicami branjevk ujamem tu pa tam slovensko besedo ...

Še lepša, razkošnejša je cesta, ko hitimo po njej ob Miramaru proti Devinu in na Doberdob. Grmovje in osat zaraščata neštete kaverne, ki se vrstijo ob cesti. Prazne in mračne buljijo v megleni dan, kakor strašne oči mrzlih lobanj. Gledajo nepremično na goste grobove v ogradah, kjer počivajo katakombe tistih, ki so iskali v njih zavetja pred besno furijo vojne. Samo roji cikad motijo nekje med tem kaosom grmovja in kamenja s svojim rezkim ščebetom hladno tišino, ki se je vsedla na to tegobno pokrajino. Strašno grize v uho ta ščebet, kakor da se s pošastno naglico odpirajo v njem krvavi foliji doberdobske tragedije ...

Preskočimo zeleno Vipavščico. Tudi pri nas bi ne bilo napak, če bi postavili tako ob mostovih table z napisom potoka ali reke. Tujcu je taka orijentacija gotovo dobrodošla. Za razsežnim letališčem v Mirnu dosežemo Gorico. Stari grad nad njo je še s silo otel nekaj svojih zidov. Mesto samo pa je vstalo v novo življenje. Kalvarijo prekrivajo krošnje novega drevja. Nova cerkev vabi na Sveto goro. Čez obnovljeni solkanski most drvi vlak točno po voznem redu. Strojevodja pazi na odmerjene mu minute. Potniki se sklanjajo skozi okno in kažejo razvihranih las na zeleno Sočo. Gledajo in uživajo lepoto dneva, ki se jim ponuja. Kaj bi vraga sentimentarili ob pošteno plačani vozovnici ...
Onkraj Kobarida udarijo težke kaplje v voz. Gore se zagrinjajo v težke megle. Avto je treba pokriti. In tako se vozimo skozi Bovec. Zaman iztezam glavo proti Rombonu, da bi videl zdaj od te strani skalovje, na katerem sem prebil strašno zimo petnajstega leta. Šiloma tiščijo megle prav do Ravelnika, da ne vidim ne ene tistih kotanj, ki sem se tolikokrat zatekal vanje pred granatami. Saj res, čemu bi iskal časov, ki so jih zakrila dolga leta! V Spodnjem Logu čujem iz Černutove gostilne hripavo pesem vinskih bratcev. Takrat sva bila v tej visoki hiši sama s poročnikom Kuhljem. Ždela sva ob pohlevnem božičnem drevescu brez besed, misli onkraj Mangarta in Jalovca, ki sta segala s svojimi težkimi zasneženimi stenami v Koritnico.
Hm, kje je že to! Samo tisti senik stoji še pod Predilom, ves tak kakor takrat, ko sem poslušal v njem na prgišču sena dolgo v noč škrabljanje dežja po skodlah in se je od nekje daleč valil nepretrgan odmev topov. Za en sam hip se mi je oglasila v spomin ta prečudna muzika tiste noči. Zaprl sem oči, pa me je zazeblo do mozga. Nekje iz najtišjega kota duše je za vpilo: »Da, od dekleta si se vračal! Mar ti je bilo dolge poti in deževne noči, ko si bil pa še tako pomlad, tako zelo mlad! Mar ti je bilo fronte, ki si ji utekel za en dan, da morda naslednjega dne že klavrno pogineš na njej ...«
Rajbeljsko jezero je tonilo v mrak, ko smo zavijali po serpentinah s Predila. Par stolčenih zidov je ostalo od nekdanje utrdbe in Hermannov lev še leži pod orjaško piramido, čudo božje, da ga niso razbili, zakaj cele noči so se vozile tja iz Neveje težke granate. Tako smo bili že navajeni njihovih oglušujočih eksplozij, da nam je bilo dolgčas, če so za kako uro prenehale. Zaman so iskale naših ljudi, ki so namesto preko Predila ubirali varno pot po dolgem rovu iz Rablja v Log, kar gotovo ni bilo znano gospodom strategom v Neveji.
Na italijanski carinarnici proti Avstriji še enkrat velika, črna silhueta ducejeve glave, kakor smo jo videli danes že morda stokrat na vsakem količkaj pripravnem zidu po vaseh in na skalah ob cesti. Prve luči so se užigale v Beljaku, ko smo hiteli do našega prvega prenočišča.

V Beljaku se je že začela pesem o krizi. Sami sedimo pri večerji v prostrani, luksurijozni jedilnici. Stoli se dolgočasijo ob mizah, natakarji zehajo za stebri. Po večerji nam pokažejo na vrtu pod teraso parketno plesišče. En sam par se maje na njem. Nekaj rdečih luči sije nanj izpod kostanjev. Dober džes igra znane šlagerje. Okrog plesišča vrsta okroglih mizic z udobnimi naslonjači. Plešast gospod med dvema ovenelima damama, to je vsa publika. In vse skupaj naj bi bil bar ... Seveda smo kmalu odrinili v posteljo.
Lepa je zgornja dravska dolina s temnimi gozdovi po strmih pobočjih. Gradovi in razvaline čepijo po skalovju to in onstran reke. Pred neko šolo čakajo otroci, da jim odpro vrata. Kdaj imajo neki tu počitnice?
Za Zgornjim Dravogradom se kmalu zablesti obcestna tabla »Ost Tirol«. Tipični leseni domovi s širokimi položnimi strehami, polni cvetja na izrezljanih oknih in hodnikih švigajo mimo nas. Vrh slemena štrli več ali manj bogato okrašen nastavek, podoben golobnjaku. Pa je vanj obešen zvonec, s katerim kličejo družino h kosilu. Ta tip tirolske hiše se vedno ponavlja od vasi do vasi. In tudi ljudje, zlasti ženske s svojimi ploščatimi klobuki in dolgimi, črnimi trakovi na njih se vztrajno drže svoje tradicionalne noše.

V Dölsachu se vzpne cesta v ostrih ovinkih na Iselsberg. Z zgornjih serpentin se prikaže Lienz in vsa široka dolina, ki smo jo šestnajstega leta merili peš k južnotirolski ofenzivi. Goste megle se podijo po razdrapanih kuloarjih Dolomitov in čez Visoke Ture. V košati restavraciji Defreggerhof počakamo med množico letoviščarjev, da se izlije prva ploha. Potem se spustimo med smrečjem v romantično dolino Molle. Siva, razburkana voda izpod Vel. Kleka se premetava po ozki strugi in sprejema še niz visokih slapov z leve in desne. Razkošno meče Jungfernsprung svoje dolge tenčice prek vrtoglave višine. S težavo se ogibamo na ozki cesti širokim avtobusom. Dolina je polna sonca. V Pokhornu vozimo mimo restavracije z velikim napisom: Prvi pogled na Veliki Klek. Toda tam zgoraj je vse v meglah. Nenadoma zablesti izza macesnov vitek zvonik gotske cerkve. Koj se domislim, da sem ga zagledal tako v nekem Tauberjevem filmu. Da, to je Heiligenblut, paradiž pod Visokimi Turami. Nemirni duh turizma je izpremenil še pred nekaj leti skromno, tiho vasico v košate hotele in penzione. Nališpal je zdravo kmečko dekle po svojem rafiniranem okusu in ji nalašč pustil ruto na glavi, da ji ohrani potrebni videz deviške privlačnosti. Čestitljivi skedenj poleg cerkve že davno več ne posluša mlatičev. Ohranil je še svoja okorna lesena vrata, toda odpira jih samo avtomobilom, čez nekaj let, ko »ruta« ne bo več potrebna, bodo napravili nova, lahka in prožna vrata v — moderno garažo.

Počakati moramo do 1 ure popoldne, da nas potegne avtobus nad ledenik Pasterco. Cesta je tako ozka, da je vozovi ne morejo srečavati na njej. Zato je samo vsako neparno uro odprta za vožnjo navzgor. Nova, široka cesta, ki jo bodo podaljšali v dolino Salice, je še v delu. Težke milijone bo pogoltnila, pa jih bo kmalu spet prinesla, ker bo odprla enega najlepših predelov avstrijskih Alp in vzpostavila najkrajšo zvezo med Dravo in Inom. Potem se ne bo treba več posluževati nerodnega in zamudnega ovinka na Mallnitz, kjer smo morali avto naložiti na vlak, ki nas je prepeljal skozi 11 km dolgi turski predor v Badgastein. Skoro 1200 m visoko se vzpne tu železnica, da se zagrize potem v osrčje nebotičnih gorskih velikanov.
Badgastein je zdravilišče svetskega stila. Zdravilni vrelci, ki dajejo dnevno 3.5 milijone l vode 30 do 40º C, služijo za lečenje živčevja in mišičevja. Sredi orjaških hotelov in drugih impozantnih stavb, ki se amfiteatrsko dvigajo nad ogromno kotlino, grmita silna slapova Ache (63 in 85 m), zadnje zatočišče siromakom, ki so obupali nad življenjem.
Cesta pada v lepo Gasteinsko dolino in se prerije na koncu skozi divjo sotesko Klamm do l. 1821 še z vrati zaprto, v dolino Salice. Globoko pod cesto prečka železnica vrtoglavi prepad. Kakor drobna lutka se giblje tam pred predorom čuvaj, edina živa duša v tem strašnem breznu, ki se ga komaj kako uro dotakne sonce. Te službe mu gotovo nihče ne zavida. Skozi gosto naseljeni Pinzgau, preprežen z omrežjem električne železnice in stisnjen med zelene podanke Visokih Tur in Kamenitega morja Hochkonigom (2938 m), dosežemo nedeljsko razgibani Zell am See. Orjaški avtobusi prevažajo Hackenkreuzlerje in se komaj prerivajo skozi ozke ulice. Malo pred Mittersillom krene cesta na gozdnati prelaz Thurn. Prelep pogled se odpira s serpentin v zeleno Zillertalsko dolino. Žal, da zakrivajo goste megle Veliki Klek in Veliki Zvonar, ki sta nam sicer tako blizu.

Kmalu je za nami gosposki Kitzbühel in že smo v St. Johannu, kjer krenemo na levo mimo razdrapanih sten pogorja Kaiser v dolino Inna. To je prava dolina gradov in romantičnih srednjeveških razvalin. Od Worgla do Innsbrucka jih je najmanj ducat, morda še mnogo več, samo da jih nisem mogel videti izpod strehe, ki smo jo morali zopet enkrat razprostreti onkraj Schwaza, znanega po svoji velikanski tobačni tovarni. Od Zillertalskih Alp pa do Karwendla je visela ena sama siva halja dežja. Ob naraslem Innu so lovili ljudje veje in deske, mokri do kože. Ponekod so jih imeli že cele kupe na bregu. Šele v Hallu je spet posijalo sonce, da smo v najlepšem vremenu dosegli Meko avstrijskega turizma, Innsbruck.
Na trgu Marije Terezije valovijo trume ljudi mimo razkošnih izložb, ki dobijo v bogati večerni razsvetljavi še posebno privlačnost. številke so sicer nizke in zapeljive, toda če jih pomnožim z 8 in prevalim v dinarje, vidim kmalu, da je pri nas vse cenejše. — Pravijo, da ni bil v Pragi, kdor ni bil pri Fleku; nekaj takega je Breinossl v Innsbrucku: stara meščanska restavracija, v kateri le s težavo dobiš prazen stol. Zanimiva pa je še posebno zaradi originalnega kmečkega odra, na katerem dajejo kratke, tipične igre in originalne jodlarske popevke. Izvrstni komik Kienzle pa te zabava z izvirnimi dovtipi, da se moraš nasmejati do solz. N. pr.: Kaj je nesramnost?
Če kdo svojo taščo vrže čez stopnice, pa zavpije za njo: Mati, kam se vam pa tako mudi? — Ali: Zakon je zveza med možem in ženo v svrho spoznanja, da ne spadata skupaj.
Vredno je tudi, potegniti se z vzpenjačo na Hafelekar (2334 m). V dobri pol uri dosežes tako iz centra mesta višino naših Kamniških planin in uživaš prekrasen pogled od Velikega Kleka do Ortlerja, zlasti, če ujameš tako nebeški dan, kakor smo ga imeli mi. Z dobrim daljnogledom uzreš celo malo selišče Gurgl v Qtztalskih Alpah, kjer je pristal slavni Piccard s svojega prvega poleta v stratosfero.

Zgornja dolina Inna je še mnogo pestrejša od spodnje. Tudi tu vozijo samo električni vlaki. Pod strmo Martinovo steno se vije cesta preko Zirla na Imst in Landeck. Z leve pritisnejo Stubajske in Ötztalske Alpe, z desne skupina Mieminger in za njo Lechalske Alpe, da se ti zdi, kakor da te zajemajo gigantske klešče, čiste, bele vasice se razgledujejo z zelenih teras, včasih zakipi samotna cerkev nad drzno pečino, z druge strani koketira z njo slok stolp gradu. Nekaj hudih klancev se hoče upirati avtomobilu, zlasti tam okrog Imsta, toda naš »konjiček« ima dobro sapo in jih prevali s posmehom. V Landecku se zamudimo toliko, da brzojavim v Innsbruck po svoje umbralne naočnike, ki da sem jih pozabil v hotelski sobi. Prebrskal sem namreč vse žepe in obrnil ves kovčeg brez uspeha. Ko pa sem se vrnil s pošte in odmaknil sedež, kamor se mi je bil zakotalil pokrovček z objektiva filmske kamere, so ležali tam tudi moji naočniki. »Ta je pa čisto profesorska,« se je nasmejal Vili, »škoda le, da jih nisi imel kar v roki, ko si brzojavil ponje.«
V Landecku je spet mrgolelo avtobusov, večinoma nemških, ki so pripeljali cele procesije turistov preko Arlberga, zato pa je bila dolina proti Finstermünzu kakor izumrla. Samo razposajeni Inn je motil veličastno tišino. V pol ure smo bili na vratih Švice. Avstrijski carinik je dremal na klopi pred svojo tesno kolibo. Skoro začudeno nas je pogledal. Tri dni že ni bilo nikogar, ki bi hotel čez mejo. In sploh, da je letos tako vražje slab promet. Tudi švicarski carinik v Martinsbrucku je tožil v svojem čudnem narečju enako. Sedaj so odpravili drage cestne takse, ki jih je še pred par leti tirjal vsak kanton v svoji odmeri. Videli so pač, da s takimi nadlegami samo ubijajo tujski promet.
Zadnje sonce je oblivalo drzne vršace Engadina, ko smo se bližali Schulsu, veliki hotelski koloniji, 1244 m nad morjem in izhodišču v znameniti nacionalni park. Z leve in desne so stali hotelski sluge in nas vabili vsak v svoj hotel. Tudi v Švici kriza! Glede prenočišča torej nismo imeli skrbi. Izbrali smo si ga bili po hotelskem seznamu, ki smo ga imeli s sabo. V takem seznamu, ki ga dobiš v vsaki prometni pisarni, so razporejeni vsi švicarski hoteli glede cen v kategorije. Lahko si pa prepričan, da dobiš v hotelu najnižje kategorije nad vse točno in solidno postrežbo, samo morda nekaj manj luksusa. Toplo in hladno vodo, tekoče milo in posebno brisačo imaš na razpolago celo na straniščih, švicarska kuhinja, pa tudi švicarska vina slovijo po svoji odlični kvaliteti. Zlasti dobro te postrežejo s postrvmi, ki jih znajo pripraviti z največjim okusom. Napitnina je že vračunjena. Vsak hotel ima lift in poštni nabiralnik, domač orkester v intimnem salonu, bogato knjižnico in čitalnico, da se tudi v slabem vremenu ne moreš dolgočasiti. Seveda, frank je drag. Najmanj dvajset pa jih skoro potrebuješ na dan, če si še tako skromen. Že razglednice s poštnino jih požro nekaj. Pa kak albumček si moraš seveda tudi kupiti za spomin, švicarske razglednice so precej širje od naših. Ako ne napišeš nanje več kakor pet besed, jih lahko odpošlješ kot tiskovine z izdatno manjšo poštnino (5 rap namestu 20).

Naslednje jutro smo vozili mimo ogromnih zdraviliških palač Tarasp-Vulpera, preko starodavnega Ardeza visoko nad Innom proti Slissu, kjer smo pustili dolino Inna in se začeli vzpenjati v ostrih serpentinah na Flüelo, tretji najvišji prelaz v Švici (2389 m). Krasna je ta vožnja ob divji Susaski in v objemu silnih gora, med katerimi ni nobene izpod 3000 m. Škoda, da je bila mogočna Silvretta (3912 m) skoro vsa v meglah. Koj onkraj hospica, obranega še z velikimi zalogami snega, se nagne cesta mimo dveh malih, še z ledom pokritih jezerc in skozi silno granitno goličavo v dolino Flüele. Skoro tja do prvih selišč te spremljajo škrlatne preproge rododendrona. Včasih zavrešči kje med skalovjem svizec, prav tako, kakor sem ga poslušal prvič ob tatranskih jezercih. Kmalu pod Tschuggenom, alpinska gostilna z lično kapelico, se začenjajo gozdovi s temnimi smrekami, tam za njimi pa se že prikazuje Davos na podankih Schiahorna. Čez nekaj minut si že ogledujemo ta paradiž smučarjev, ki pa je zdaj ves obdan od zelenih brd in temnih vencev gozdov, segajočih visoko pod pečine gorskih velikanov. To vam je zrak v teh krajih, da ga vdihavajo pljuča kakor balzam! Pravijo, da je Davos znan tudi po svojem sončnem bogastvu. No, nam ga ni pokazal kaj prida. Bali smo se celo, da nas bo zopet napralo in smo zato kmalu odjadrali mimo Davoškega jezera v dolino Prätigan. Globoko pod gozdnato sotesko leži prijazno mestece Klosters, znano izhodišče v Silvretto in zimsko športni kraj. Dolina se niža in širi proti Landquartu. Med obsežnimi sadovnjaki in travniki teče lepa asfaltna cesta, preseka par divjih sotesk in preskoči že precej široki Ren. Gore se odmaknejo precej daleč, pa se tudi nenadoma zatemnijo. Silen piš pripogiba drevje v Sargansu. Od Wallenškega jezera se vleče nevihta in hajdi zopet s streho čez glavo. Od Wallenstadta vidimo samo par mokrih ulic. Jezero bičajo valovi. Silno visoko se vijuži cesta nad njegov breg. Za trenutek se vseeno odgrnejo strašne pečine Churfirstna, ki padajo navpično na drugi breg in mečejo preko sebe divje štrene slapov. Zares škoda, da si teh lepot ne moremo ogledati v ugodnem vremenu. Čaka nas še dolga pot na Curih, ki ga moramo vsekakor doseči do večera. Spustimo se v dolino Lintha in zavijemo mimo Nafelsa proti prekopu, ki veže Wallenško jezero s Curiškim. Gore so izginile. Pohlevno gričevje valovi okoli nas, pregrnjeno s sadovnjaki in vinsko trto. Vasi, ki se vozimo skozi nje, kažejo blagostanje. Ponosne domačije stoje ob cesti, obdane od obsežnih vrtov. Tovarniški kamini se množe. Velike svilarne so tu, samo, če imajo kaj dela? Evo, tu je že Curiško jezero. Ampak do Curiha je še dobrih 30 km. Šele od Rapperswila postaja jezero zanimivo. Tam pelje preko njega skoro 1 km dolg nasip. Potem se močno razširi. Zmerom gostejše naselbine na obeh bregovih. Naposled prehajajo že druga v drugo. Krasne vile v razkošnih vrtovih se vrste že od Küssnachta. Procesije limuzin se srečavajo na široki asfaltni cesti in napovedujejo bližino velemesta. Visoke palače so zagrnile jezero, dolgi tramvajski vozovi križajo Široke ulice, prometni redarji se obračajo kakor petelin na strehi, evo, tu je že tudi hotel St. Gotthard ter cela rajda slug okrog avtomobila, kakor da so nas že vse popoldne.

Curih, ta trgovski, industrijski in denarski Babilon, je poln življenja. Najhitreje si ga ogledaš na krožni vožnji z avtobusom. Seveda, samo od zunaj. Zgovorni cicerone ti pove v ne vem kolikih jezikih, da je Kolodvorska ulica s svojimi kolosalnimi palačami glavna prometna žila v mestu. Potem te opozori ob nabrežju na razkošno palačo Tonhalle in še par drugih znamenitih zgradb. Ko zavijemo nato ob Sihli, ki se izliva zunaj mesta v Limmat, potolaži našo radovednost ob velikem, umetnem slapu, češ, da je tam pod reko zgrajen železniški predor, originalna, pa gotovo tudi zelo draga rešitev prometne ovire. Tam sem se spomnil na našo staro pričkarijo o nadvozu ali podvozu preko Dunajske ceste, ki se bo morda vleklo še leta in leta, čeprav se ta rešitev niti primerjati ne da s tehniškimi težkočami in stroški, ki jih je bilo treba tu premagati.
Ogledali smo si potem vzorno delavsko četrt mesta, krenili v trgovski center, kjer se umikajo cele ulice starejših poslopij ultra moderni m poslovnim hišam. In kaj takega tudi še ne. kakor sem videl potem pod Pestalozzijevim muzejem. To je bila prava pogrebna dirka. Okoli tistega, ki je nosil križ, so se kar opletali škrici. In tako so dirjala tudi »žalujoči ostali« za krsto, da so si namesto solz brisali samo znojna čela. Manjkalo je samo še muzike s kako »šuštarpolko«, da bi bila ta tragikomedija popolna. Naposled smo se povzpeli mimo impozantne univerze in politehnike skozi razsežno kolonijo vil na Curiško goro, odkoder se nudi očarljiv pogled na mesto in jezero. Daleč proti jugozapadu so kipele pod nebo bele kupole Bernskih Alp, naš cilj prihodnjih dni.

Prav za prav me je mikalo, da bi se bil za 20 frankov potegnil z aeroplanom iz Curiha v Lucern. No, to je samo kakih 40 km zračne črte. Na tej progi vozijo avijoni vsakih par ur. Je to že nekak zračni omnibusni promet. Pa mi je bilo vseeno malo od rok do letališča v Dübendorfu in pa razgleda bi ne imel bogve kaj, ker se je začelo popoldne močno oblačiti. Tako sem ostal raje zvest našemu »konjiču«, ki nas je med valovitim gričevjem kmalu približal Rigiju in Pilatusu ter prelepemu Stirikantonskemu jezeru. Žal, da smo zamudili za nekaj minut zadnjo zvezo z vzpenjačo na Pilatus, ki je bil izredno čist in bi nam bil nudil najlepši razgled na »Svajca visoke goré«. Že zvečer, ko smo si ogledovali kolosalno razsvetljeni Lucern zlasti znameniti Kapellbrücke z visokim vodnim stolpom in luksurijozne hotele ob Nacijonalni obali, je barometer tam ob prvem mostu sumljivo padal. Hodili smo ga potem tako dolgo gledat, da nas je dež napodil v posteljo. Brezupno jutro. Vse do tal zagrnjeno v umazane megle. In potem ves božji dan dež in dež. Prav tako, kakor tiste jutranje megle, smo se tudi mi klavrno vlačili po mestu, dokler nas ni zaneslo v interesantni »ledeniški vrt« (Gletsohergarten), ki je zares vreden obiska.

Tam vidite nad vse nazorno, kako so si v sivi pradavnini utirale ledene gmote pot preko sedanjega jezera. Tucat večjih in manjših »ledeniških mlinov« (Gletschermühien) so po naključju odkrili na tistem prostoru. Največji ima okrog 10 m v premeru, ob njem leži še večtonska granitna obla, ki se je pred milijoni let izoblikovala na dnu tiste kotanje. Seveda imate tam tudi lep alpinski muzej z zanimivimi prazgodovinskimi najdbami. Okolico tega vrta pa poživi kolosalni, v živo skalo izdolbeni lev, nič manj pa tudi originalni verzi na nekem paviljonu, ki bi jih nekako takole ponašil:

Če zna kedo na temle svetu
Zadovoljiti vse ljudi,
lepo ga prosim, da še mene
te umetnije nauči.

Užitek je bil tudi veličastni orgelski koncert v katedrali, no, in prav dobro se nam je tudi zdelo, ko so nas zvečer izvohali v veliki, nabito polni restavraciji »Flora«, da smo iz Jugoslavije, pa so nas koj za marseljezo počastili z našo himno. Seveda ima taka počastitev navsezadnje jako prozoren namen, pa je tudi res, da človeka, tako daleč od doma, vseeno prijetno iznenadi.
Ne vem, kako je to, že v Innsbrucku in potem v vsakem vrvežu me je zagrabila ta misel: Toliko obrazov! Srečavamo se, ujamemo z očmi za en sam skop trenutek, da si ne utegnemo ničesar povedati. In tako ugasnemo drug drugemu na vekomaj v ta atom časa, ki nas nosi po zemlji, čisto druge ljudi boš spet srečal jutri in pojutrišnjem, natančno tako kakor danes m včeraj, kakor filmska kamera s frekvenco 1 : 1, da nazadnje nimaš kaj projicirati. Gospod direktor, ki je bolj vajen sveta, je dejal v jako izbranih besedah, da so take misli »kolosalno neracijonalne« kar bi se reklo po domače: velika oslarija, kajti, da si človek z njimi samo greni užitek m se je treba na poti otresti vsake sentimentalnosti, pa sem si jih potem tudi zares izbil iz glave. Barometer je kljub temu še vedno lezel navzdol. Ni nam ostalo drugega, nego da jo poberemo naprej.

Vse do Vitznaua je tiščala gosta megla na jezero. Nekaj metrov visoko se je videl tir železnice, ki pelje odtod na Rigi. Kmalu onkraj Gersaua pa se je razkopalo in že se je izluščila široka lisa vedrega neba, iz katere je otailo sonce bližnji Brunnen in vso Urnersko kotlino, zadnji in najlepši del Štirikantonskega jezera, v vsej svoji gloriji. Pa je komaj ostala za nami znamenita Axenstrassi s svojimi tuneli in galerijami in smo na Tellpatte pustili avto, da bi si ogledali pod strmo pečino Tellovo kapelico, kjer je ta narodni junak ušel Gesslerjevim krempljem, se je spet odprlo nebeško rešeto in nas blagoslavljalo potem daleč v dolino Reusse. Ta dolina, ki se dviga v hudem vzponu na Andermatt, je ena najromantičnejših v vsej Švici. Stisnjena med silne granitne stene, daje peneči se Reussi za vsakim ovinkom bolj pošastne oblike. Z neverjetno drznostjo so izpeljali tod železnico, ki se mora premotati celo skozi par velikih krožnih tunelov, da doseže visoki Goschenen, izhodišče skoro 15 km dolgega šentgotthardskega predora. Višek romantike pa je v prosluli soteski Schollenen ob »hudičevem mostu«. Tu so se 1. 1799 vršili srditi boji med Francozi in Rusi. Nanje spominja 12 m visoki križ Suvorova vklesan v živo granitno steno, s posvetilom v velikih cirilskih črkah. Zelo sem ustregel nekemu Francozu, da sem mu mogel raztolmačiti te »čudne hieroglife«. Med žrelom tonov ki zijajo iz utrdb ob cesti, se je prikazal Andermatt in za njim zelena Ursmerska dolina, izhodišče najznamenitejši švicarskih prelazov: Furka St. Gotthard in Oberalp.

V Hospentalu, starodavni longobardski vasici, 3 km nad Andermattom, se odcepi
cesta na prelaz St. Gotthard. Mi pa smo nadaljevali vožnjo med zelenimi planinskimi pašniki ob Reussi na prelaz Furka (2431 m), znamenito razvodnico med Sredozemskim in Severnim morjem. S te strani pojijo ledeniki Reusso, z one strani pa Rhôno. Velikanski hoteli na prelazu obratujejo samo prek poletja in tako tudi visokogorska železnica, ki mora ponekod premagovati hude vzpone z zobatimi tračnicami.
Cesta je precej ozka in stara že nad sto let, vendar odlično izpeljana. Pokora pa je pri srečavanju velikih poštnih avtobusov, ki se jim morajo vsa draga vozila umikati na prenadno stran, kar je dostikrat precej kočljiva zadeva. Sploh so vse gorske ceste v Švici jako ozke ter zahtevajo zato od voznika največje previdnosti. Seveda se izvaja na teh cestah tudi stroga kontrola, da vozila ne prekoračijo maksimalne brzine, ki je ponekod potisnijena celo na 10 km. Tako so karamboli kljub velikemu prometa skoroda izključeni.
Čudovit je pogled na Rhône ledenilk, ki strmo pada v divjo kotlino proti Gletschu. Cesta pelje tik ob njegovem robu. Zeleno modre razpoke dajejo tej gigantski ledeni gmoti tako demonske oblake, da te nehote prevzame nema groza. Iz njegovega podnožja se vali siva Rhôna. Za en frank si moreš ogledati tudi notranjost ledenika, kamor te vodi precej dolg predor. To je kristalni grad iz najlepše pravljice. Vsaka zima potisne ta predor za dober lučaj v globino in ga stlači tako, da ostane od njega komaj vegasta raza. V novi sezoni je treba izseka ti zopet nov predor. Ledenik sam se tudi od leta do leta skrči za nekaj metrov in tako pravijo, da bo v kakih 400 letih popolnoma izginil. Časa torej dovolj, da si ga še ogledate.
 

V Gletchu se spet križajo ceste. Ena pada niže v dolino Rhône, druga se vije v strmih serpentinah na prelaz Grimsel (2144 m). Krasen je pogled s teh serpentin nazaj proti ledeniku Rhône in na divje vališke vršace. Toda pri volanu je treba največje opreznosti, da no strmoglavimo naravnost doli v Gletsch.
Onkraj prelaza nas je zajela tako gosta megla, da ni dosti manjkalo, pa bi bili vozili v gručo delavcev, ki so vlekli čez cesto težko granitno klado. Tam gradijo namreč ogromen jez za eno največjih švicarskih elektrarn, ki bo napajala s svojim omrežjem vso centralno Švico. Čakati smo morali precej dolgo, da je bila cesta spet prosta. Bogsigavedi koliko je bilo potem še teh ovinkov, predan smo dosegli pri Handeku enega najveličastnejših alpskih slapov. K sreči se je tam tudi razkadila megla, da smo se mogli nagledati te silne krasote. Treba je trdnih živcev, da se ti ne zavrti nad tem strašnim prepadom, katerega tresk para z oglušujočim bobnenjem. Pa še trdnejših je treba, da preneseš tak pošastni naliv, kakršen nas je potem spremljal vse tja čez Innestkirchen in ob Brienskem jezeru prav do Interlarkna. Nak, prav nič nismo pridušali, kajti baš od tega razbesnelega naliva smo pričakovali, da nam bo za naslednji dan pripravil najlepše vreme, ki bi ga potrebovali za obisk slavne Jungfrau, ene glavnih točk našega programa.

Še bolj všeč nego prijazna hotelirika na Hohenwegu (najprometnejša ulica v Interlarknu) mi je bilo njeno opozorilo, da bom imel z okna svoje sobe najlepši razgled na Jungfrau. Že zvečer sem nataknil teleobjektiv na kamero in jo postavil na stojalo, da bom imel zjutraj vse pripravljeno za snemanje. In ne vem, kolikokrat sem vstal ponoči, in hodil gledat, ali mi bo morda že mesec, ki se je kotalil skozi raztrgane oblake, pokazal vsaj rahlo, silhueto te božanstvene gore. Res sem jo zagledal parkrat v medlih obrisih, za trenutek celo bežnem svitu mesečine. Nikoli nobene device nisem zasledoval s takim koprnenjem.
Šele proti jutru me je premagal spanec za nekaj ur. Ko sem se zbudil, joj, krasote! Iznad temnega, še v polmrak potopljenega smrečja, je kipela v vedro nebo ogromna bela piramida, vsa oblita od sonca, ki je stalo še nekje daleč za smrečjem. Da, to je bila Jungfrau, kakor si je lepše in veličastnejše nisem mogel misliti.
»Pasjo srečo imate,« je dejala hotelirka, ko sam se odpravljali v Loaterbrumnen, da dobimo zvezo a železnico, ki pelje od tam na Jungfraujoch (3457 m). »Že mesec dani so jo zakrivali oblaki. Tako lepe kakor je danes, pa že ni bilo videti bogna od kdaj.«

Vlak se dviga nad dolino Bele Lütschine med gozdovi in sočnimi pašniki skoro 1300 m visoko, da doseže postajo Klein Scheidegg (2054 m). Tu prestopimo v drug električni vlak, ki ima samo dva vagona. Pa saj je še to preveč, kajti nas ni niti tucat potnikov, ki smo namenjeni v granitno osrčje Jungfrau. Drugi so ostali na Kl. Scheideggu in se bodo morda potegnili na drugo stran v dolino Črne Lütschine.
Lani in druga leta, je dejal sprevodnik, je bilo treba rezervirati že teden dni poprej sedeže za to vožnjo. Letos pa to peklensko vreme in kriza ... No, saj je tudi dosti drag tale špas. Gori in nazaj te potegne v poldrugi uri in osuši skoro za pol jurja. Vzdignemo se še v par ovinkih do postaje Eigergletscher, odkoder se nam ponujajo čudoviti pogledi na gigantsko gmoto gore, ki stoji že čisto pred nami, potem pa nas zajame poševen predor, osvetljen od mnogih žarnic, da lahko natanko opazuješ, kako so se grizli kompresorji in električni svedri v trdi kamen.

Naenkrat posije iz stranskega rova dnevna svetloba. Dosegli smo postajo Eigerwand. Tu imamo pet minut časa, da pogledamo skozi zaprta okna na koncu rova, kako visoko smo že nad dolino. Toda tam za okni je sama megla, v rovu pa tak pasji mraz, da smo koj spet v vagonih, ki jih segreva električna peč. Skrb, ki se nas je polotil, da bomo imeli tudi na vrhu samo meglo, nas je minila že na prihodnji postaji Eismeer, kjer se je vlilo skozi stranski rov tako bleščeče sonce, da se brez umbralnih naočnikov ni dalo nikamor pogledati.

Zares, pravo ledeno morje je ležalo pred nami in pljuskalo s svojim smaragdnim bleskomdaleč v nedogled. Zelo strm je zadnji del predora pod Mönchem. Stroji grabijo šiloma v zobate tračnice, da se prerinejo skozi ta najvišji predor na kontinentu. Še kratek dvig z liftom in nekaj stopnic, pa se nam odpro vrata iz tega skalnatega labirinta v svet neskončne beline. Tako toplo sije sonce, da so nam še suknjiči odveč. Segamo po mehkem, svežem snegu, da si ohladimo kri. Vrh Junfffrau stoji pred nami v majestetični pozi. Silna kupola je to. Črne lise granitnih sten, ki tu pa tam gledajo izpod snega, ji dajejo videz, kakor da je odeta v dragocen hermelinov plašč. In tu ne tej strani Mönch, ki že skozi pradavnine koketira s to ledeno devico. Ljubosumno gleda na Finsteraarhorn svojega silnejšega tekmeca, ki pa še zmerom stoji tam zadaj s svojo strašno grivo in ga čas nikamor ne premakne.

Po prostranem Aletsch-ledeniku drve smučarji. Drobni kakor mravlje se izgubljajo očem. Opoldne jih najdemo v veliki jedilnici. Tako čudni so brez očal. Sonce jih je opalilo po vsem obrazu skoro do škrlata, okrog oči pa so, kakor da jih je kdo s kredo namazal. Ta jedilnica je kakor v velikomestnem hotelu. Pokazali so nam tudi spalnice, opremljene z vso udobnostjo. Samo za cene ne sprašujte. Ogledali smo si naposled še farmo krasnih bernardincev, ki vozijo na saneh po ledeniku vsakogar, komur ni žal za 10 frankov. Žal, da ni bilo več časa za ogled meteorološke postaje. Oglasil se je že signal za odhod vlaka. Samo tucat stopnic je bilo gori do postaje. Toda nikdar nobenih stopnic nisem še prestopal s toliko muko. Tako težke so mi bile noge, da sem jih vzdigoval z največjim naporom. Hropel pa sem kakor star kovaški meh. Da so drugi še bolj trpeli na teh neprilikah višinskega zraka, sem videl šele potem v vlaku, ko so se venomer sklanjali skozi okno in bruhali iz sebe drago plačano kosilo.

Iz Lauterbrunnena je samo par kilometrov do slapov Triimmelbach. Tudi najskromnejšj vodiči opozarjajo na to znamenitost, ki je res nekaj edinstvenega med množico švicarskih slapov. Saj jih spada baš v dolino Bele Lütschine cela šuma in je med njim nad vse impozanten Staubbach toda veličastje teh slapov se te dojmi s tako porazno silo, da tega skoro ni mogoče povedati. Če nikoli nikjer spoznaš tu, kako nebogljen prah si z vsem svojim nehanjem v tej gigantski prirodi. In kakor so navadno največje lepote in vrednote narave odmaknjene daleč v višino ali v globino zemlje, morda prav zato, da se jim človek približa s tem večjim spoštovanjem, tako tudi teh slapov ne opaziš prejdokler jim ne prideš že čisto za pleča. Silne mase ledeniških vod izpod Jungfraua so bile milijone let na delu, da so si izglodale te vrtoglave tesnice, ponekod tako ozke, da bi niti z glavo ne mogel mednje. Z demonskim truščem grmijo vode skozi ta labirint, zdaj z leve, zdaj z desne, se poženo v omotično brezno, pa ti spet zropočejo preko glave, kakor da se podira svet nad tabo. Dostikrat jih niti ne vidiš, samo zeleno ali rdeče osvetljene stene teh strašnih špranj prestrezalo mimogrede kak curek, ki te lahko prav nevšečno oplazi. Prav zato vidiš pred vhodom k slapovom fantiča s črto rajdo dežnikov in je za oba koristno, če nisi gluh za njegovo vneto prigovarjanje. Zares velike tehnične in materijalne težkoče je bilo treba premagati, da je postal ta skoro nikdar od sonca obsijani labirint tako lahko dostopen. Podjeten hotelir je tvegal celo gromozanske stroške za vzpenjačo, ki te potegne skozi visok granitni jašek do najinteresantnejših delov slapov; to se mu je že v nekaj letih bogato obrestovalo. Pri nas bi seveda vsakdo stokrat precincal glavo, preden bi se lotil take ideje, pa če bi mu kdo še tako verno dopovedoval, da je treba najprej štalico in šele potem kravico. Tudi v Trümmelbach so začele romati procesije tujcev šele potem, ko je bilo zadnje poskrbljeno do največje udobnosti. Zakaj narava sama pretežni večini ljudi še dolgo mi vse, treba jo je šele z okusom servirati. In to je največja umetnost vsega tujskega prometa.

»Odhod pa ste?« je gnala radovednost lepo, mlado prodajalko v bazarju pod slapovi, kjer smo izbirali spominčke na ta prelep kotiček Švice Ni si mogla tolmačiti »Y« na avtomobilu, pa jo je očividno zanimala tudi slovenska govorica. Ko smo ji povedali, da smo iz Jugoslavije in iz Ljubljane, nam je takoj začela navdušeno pripovedovati, kako rada posluša naše narodne pesmi z ljubljanske radio-postaje in da ji je na moč všeč glas našega napovedovalca.
Hm, kako daleč seže taka radio-simpatija. S televizorjem bodo take »tele-skomine« še mnogo večje. In potem bodo hoteli ljudje še kak drug »tele-onga«, i kakopa ...

Interlaken je pravi tujski paradiž, dejal bi skoro: srce Švice. Ne vabi vanj samo neposredna bližina božanske Jungfrau, ampak tudi prekrasna lega med Brienškim in Thunskim jezerom. Toliko mikavnosti in udobnosti ne nudi človeku menda zlepa kak kotiček na svetu. Da je v Interlaknu hotelska industrija na višku, tega mi niti ni treba posebe poudarjati. Če imaš dobro nagačen mošnjiček, živiš v enem od 60 hotelov lahko kakor v Indiji-Koromandiji. Kakor v Švici vobče, je tudi v Interlaknu postrežba po restavracijah in kavarnah največ v nežnih ženskih rokah. Morda me bo kdo napak razumel, ampak ni treba. Torej brez vsake dvoumnosti. Vse bolj domače je, če ti pogrne mizo čedno dekle kakor še tako zlizan natakar Nekaj posebnega je tista svetska promenada med razkošnim; hoteli in nasadi na Hohenwegu, kjer stoji tudi pompozni zdraviliški dom s svojim parkom, ki je kakor iz škatljice. Posebna atrakcija parka je velika cvetlična ura v obliki rondoja. Ta ura pa ni samo za parado, ampak kaže tudi natančen čas in bije vsako četrt, pri čemer se ponoči posveti tolmunček kraj nje in pa utica s palčki nad njo v pisanih lučkah. Pa še eno atrakcijo imajo v Interlaknu, to so »Tellove« igre na prostem, ki se vršijo vsako poletno nedeljo z ogromnim ansamblom.
Dasi stane zadnji prostor več ko 4 kovače, je velikanski avditelj zmerom dobro zaseden, v boljših časih pa je bilo treba vstopnice celo rezervirati. No, nam je bilo tega Tella, ki ga je polna vsa Švica od Curiha do Ženeve in so ga še tu vlekli skoro tri ure, že kar preveč.

Naslednje jutro smo jo preko gozdnatega prelaza Jaun proti ženevskemu jezeru. Onkraj prelaza se načenja francoska Švica, valovita, zelena pokrajina, precej podobna naši Dolenjski, samo da bi bile pri nas tudi take krasna ceste! Zmerom več je tovarniških dimnikov, pa se vrste tudi zmerom lepše kmetije. Pri Broeu nam zastavi pot dolga kolona črnorjavega goveda. Tako lepo rejena in čista je bila ta živina, da jo je prav veselje pogledati. Še par ovinkov onkraj Chatel St Denisa in odgrnila se je globoko pod nami neizmerna ploščina Lac Lemana z nebotičnimi gorami na nasprotnem bregu. V velikih ovinkih mel skrbno negovanimi vinogradi, smo dosegli Vevey, mesto čokoladnih tvornic. Prekrasna je bila potem vožnja ob obali v Lozano, ki se je po zaključku reparacijske konference tako izpraznila, da smo bili v enem renomiranih hotelov čisto sami in je bilo kar škoda številnih luči, ki so pri večerji svetile n mizo. Prav tako sami smo se vozili drugo jutro tudi z avtobusom, iz katerega smo si ogledovali zanimivosti mesta in am je cicerone od samega dolgčasa krepko zadremal.
Morda nas je prav v ta namen dirigiral skozi dolgo bukovo hosto, dobro vedoč, da so lozanske bukve ravno takšne kakor Ižanske in zato nihče ne bo drezal vanj. Hudomušni gospod direktor pa mu le ni hotel na ta lim, češ služba je služba in zastonj se tudi ne cijazimo, pa ga je vsako toliko časa zbezal z vprašanjem, ali so to datljeve ali kokosove palme. Mož je samo vzdignil težko glavo, podzavestno prikimal in nekaj nerazločnega zamrmral, pa se zopet pogreznil do prihodnjega vprašanja. Ko pa smo privozili naposled v vinograde, se je mahoma predramil in začel peti slavo lozanskim vinom, ki da jim ni pod soncem enakih.

Od Lozane do Ženeve je en sam božji vrt, je ena sama, dolga in lepa avenija. Trta se menjava s sadovnjaki, gosposki domovi s košatimi gradovi in kar naprej se ziblje jezero na levi, pljuskne včaših ob breg, se pošali, s kakim galebom in zažene za belim parnikom, ki ga orje napočez. Procesije limuzin drvijo po tej široki asfaltni cesti, kar po dve, tri vštric. Po sredi ceste teče bel pas ter deli smer vožnje. Za nami pritiska že vse od Morgesa eleganten Daimler brez uspeha in zaostane šele malo pred Versoixom. Ogromne stavbe rastejo iz vrtov, vrvež šetalcev narašča, venec palač se zavihti s svojimi okni in balkoni v silen lok, to je Ženeva
s svojim svetskim utripom. Tu ni krize, še malo ne. Na terasah pred kavarnami skoro ni prazne mize. Po trgovinah ne zehaj blagajničarke kakor pri nas in še marsikje in čudo božje, na nobenem vogalu ne dobiš berača, sploh nikjer v Švici.

Vilko Mazi
Jutro, 18. september 1932
Jutro, 25. september 1932
Jutro, 27. september 1932
Jutro, 2. oktober 1932
Jutro, 9. oktober 1932
Jutro, 14. oktober 1932
Jutro, 16. oktober 1932
Jutro, 23. oktober 1932
Jutro, 27. oktober 1932

eXTReMe Tracker