Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slovo

16.06.1997

arhiv: PlanID

ponedeljek, 16. junij 1997, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1121

Delo - Cene Griljc: Zaupana mi je bila težka, pa vendar častna dolžnost, povedati nekaj besed ob tragični nesreči in slovesu od prijateljev, očetov, mož in sinov - alpinistov in gorskih reševalcev.

Ni misli in ne stavkov, ni besed za izraz globokih čustev in tolažbe, v nas ni dovolj modrosti, s katero bi sebi, gorskim reševalcem, družinam ponesrečenih in vsem. ki jih je tragedija prizadela, lahko dovolj razumno povedali, koliko srčnosti in dostojanstva, znanja in sposobnosti, so imeli umrli reševalci:
Boris Mlekuž - član GRS Bovec
Mitja Brajnik - član GRS Kranj
dr. Jani Kokalj - član GRS Kranjska Gora
Luka Karničar in Rado Markič - člana GRS Jezersko
Neštetokrat so takšne in že težje reševalne naloge, na vajah in akcijah, že opravljali. Bili so izkušeni, a kljub temu so skupaj s svojimi prijatelji - letalci in s policijsko letalsko enoto, znanje še nadalje utrjevali.
Tokrat v stenah nad Okrešljem, v Kamniško Savinjskih Alpah.
Vendar je veriga človeške sreče nesluteno dolga in čvrsta le do naše usodne napake, ki jo kljub znanju in previdnosti lahko storimo kadarkoli in vsepovsod. Tedaj se nenadoma spremeni v tragedijo, v velik poduk živim, v neutolažljivo žalost najdražjih, sorodnikov, prijateljev in vseh ljubiteljev gora.

Tokrat je, žal - gora hotela.
Vzela je dragocen in nedojemljivo velik davek.
Tisti usodni trenutek so sekunde postale še krajše, čas brez vrednosti, čas brez časa.
Ustavil se je, ne da bi se možje utegnili zavedati, kaj se dogaja z njimi. Čas zanje nenadoma ni več obstajal.
Izginil je v večno temo, v kraljestvo belih sten, nad sočnimi jasami Okrešlja, nad krošnjami macesnov, nad modrim encijanom, ki je poleg drugega bujnega gorskega cvetja, postal prvi in edinstveni žalni venec
našim nepozabnim možem. Tam zgoraj, pod severno steno Turske gore, ki je kot veličasten spomenik iz sivega skalovja nemo bdela nad odprtimi in preranimi grobovi Borisa in Mitje, Janka, Luke in Rada.
Kaj se je zgodilo v neizmerljivem trenutku - med nebom in zemljo, v steni nad krnico, kjer so ti izkušeni možje, reševalci, na varnem sidrišču sredi stene imobilizirali in pripravljali ponesrečenko za helikoptersko reševanje?
Modro bela kovinska ptica je s ponesrečenko in z reševalcem odletela proti jasi nad Okrešljem. Njen hrupni zvok je glasno donel in odmeval med stenami, ki so tisti hip postajale grob in pekel. Resnica o tragediji je za vedno ostala tam gori.

Sredi belega dne je ugasnila svetloba, ugasnila so življenja naših fantov - možov in očetov, sinov in bratov, prijateljev, ugasnilo je upanje gorskih reševalcev - in se v hipu spremenilo v kruto grozo strahu, da se je zgodilo najhujše.
Hrup helikopterja je zamrl in v stenah nad Okrešljem je spokojni mir oznanjal žalost in resnico brezupa. Pomladni paradiž v severnem ostenju Kamniško Savinjskih Alp se je ogrnil v globoko žalost. Pred očmi nemočnih prijateljev je umrlo pet reševalcev. Nihče ni mogel utajiti solz in skriti trpečega obraza bolečine - vedite, umrli prijatelji!
Torek, 10. junija 1997 nam bo ostal večno v spominu. Tega dne se je mnogo prezgodaj ustavil vaš čas življenja, mnogo prezgodaj se je končala vaša življenjska pot.
Tja, na Okrešelj, kjer smo se zadnjič srečali, se bomo še vračali. Tja bomo šli še v hribe. Tam se bomo poklonili Vašemu spominu.

Počivajte v miru.
Družinam - ženam, otrokom in staršem, vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, vsem ljubiteljem gora - v imenu slovenskih gorskih reševalcev - izrekam globoko sožalje.

Cene Griljc, GRS Slovenije
 

eXTReMe Tracker