Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vseslovansko planinsko društvo?

dLib.si

sobota, 20. september 1902, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1309

Slovenec (1902): Zadnji čas se je sprožilo vprašanje vseslovanskega planinskega društva. »Planinski vestnik« je to priporočilo objavil, in nato je neki graški nemški list to vest ponatisnil in osnutje vseslovanskega planinskega društva kot gotovo stvar razglasil.

Seveda nastane sedaj vprašanje, je li ta ideja izvršljiva in kako?
Pred vsem naglašamo tudi mi, da bi nam bilo vseslovansko planinsko društvo všeč in bi je z veseljem pozdravili, — ali ta ideja, v tem obsegu, kakor se priporoča, ni za sedaj izvedljiva.

Poglejmo najprej razvitek alpinistike v Slovanih.
Slovenci imamo devet let svoje »planinsko društvo«. Njega delovanje je v obče znano in ne bomo o tem obširneje govorili. V Čehih obstoji nekaj dlje društvo s slično tendenco, zvano »Klub čeških turistu«. Društvo je močno in ima, če se ne motimo, do 10.000 članov. Izdaje svoje glasilo in seznanja širše kroge s prirodnimi zanimivostmi čeških zemelj.
Poljaki imajo v Karpatih krasen in veličasten gorski svet. Za spoznavanje teh goratih krajev so osnovali društvo »Tatran«, ki izdaje vsako leto izboren in z umetniškimi slikami opremljen zbornik.
Na Hrvatskem je tudi turistiško društvo, ki izdaje svoje glasilo »Hrvatski Planinar«. Ta list je sicer dobro urejevan, ali pravega zanimanja za turistiko, žal, ni med Hrvati.
Bolgari so si pred par leti tudi snovali turistiško društvo. Ali se je ta ideja realizovala ali ne, nam ni znano.
Rusi imajo približno 20 let planinsko društvo, katerega delovanje se steka zlasti na poluotok Krim. Svoj glavni odbor ima v Odesi ter sekcije ali oddelenja v Jalti, Moskvi itd. Društvo se imenuje »Krimski gorni klub« in izdaje svoje glasilo, nazvano »Zapiski krimskago gornago kluba«.

Slovani smo s turistiko stopili na plan nekaj desetletij pozneje, kakor Nemci ali Francozi in Angleži. Tudi turistiška literatura slovanska, bodisi strogo športna ali znanstvena, je šele v začetku razvoja, dasi se tajiti ne da, da publikacije Čehov in Poljakov zaslužijo že sedaj vse priznanje. Ali gotovo je, da bodo Slovani tudi v tej stroki človeškega razvitka došli svojo sosede na zapadu.
Da smo sedaj še daleč za njimi, ni naša krivda, temveč krivda zgodovinskega razvoja. Kakor smo pokazali, imamo Slovani že več planinskih društev, katerih delokrog je jako obširen. Pomislimo le na široko Rusijo z Uralom, Kavkazom, poluotokom Krimom itd. Tam je še neizmernega turistiškega dela in bodo ti kraji potrebovali več kakor sto let, da se bodo mogli le od daleč primerjati turistiškemu razvitku v Alpah. In Karpati s svojo slično gorsko formacijo kakor Alpe, s svojimi železnicami in veličastnimi pragozdovi je za turista v večini še deviški svet. Koliko dela turistiškega je še tu za Poljake in Maloruse!
Ali naj se in se moremo sploh zvezati v veliko vseslovansko alpinistiško društvo, kakor so Nemci v mogočnem »Deutscher und Österr. Alpenverein« ? Taka zveza, žal, do sedaj ni mogoča.
Zakaj?
Prvič imajo Nemci polje svojega delovanja n a jedni točki v Alpah. Slovani imamo razdeljeno svoje delo v Alpah, na Češkem, v Karpatih, na Balkanu in v daljni Rusiji.

Drugič imajo Nemci svoj skupni književni jezik, katerega razume z lahka naobraženi Nemec s severa in juga. Slovani nimamo jednotnega književnega jezika, niti nismo dospeli do tja, da si izberemo jeden slovanski jezik, ki bodi med vsemi posredovalni in parlamentarni jezik naobraženstva, kateremu se poleg svojega jezika priuči vsak naobražen slovanski človek.
Nadalje so pa še druge politične težave. Sovražniki in klevetniki Slovanstva vohajo za najnedolžnejšo literarno ali gospodarsko stvarjo politični panslavizem. Zato bi se pa snovanju vseslovanskega planinskega društva stavile pri nas, v zlasti pa še na Ogrskem vsakovrstne zapreke. Nadalje pa moramo še upoštevati stoletni spor med Poljaki in Rusi, ki bi se udejstvoval tudi v tem slučaju.
Vseslovansko planinsko društvo v smislu zveze, kakor je v »Deutscher- u. osterreichischer Alpenvereinu«, ni izvedljivo pri navedenih okolnostih. Pač pa se da zbližati turistiško delovanje sorodnih slovanskih društev, in to bi bilo velike koristi za naše dežele. Kako si to mislimo, povemo v prihodnjem članku.

II

V prvem razvoju turistike smo, in bilo bi proti vsem naravnim zakonom, ako bi hoteli iz tega razvitka preskočiti kar čez noč v »vseslovansko planinsko društvo«.
Slovanska planinska društva morajo ostati v struji sedanjega razvoja, morajo ostati avtonomna, ker se žal iz prej navedenih razlogov ne dajo tako centralizirati, kakor je nemško planinarstvo. Vendar približevanje se mora iskati, toda s hladnim razumom in po dejanskih razmerah. Prva je, da se slovanski turisti med seboj spoznavajo. Slovenci, zlasti turisti, so dovolj bogati, da bi redno hodili v Češke gore, v Karpate ali v Kavkaz. Vendar sem ter tja more ta ali oni v te kraje. Tak naj išče osebnega stika z ondotnimi turisti in tako vzbudi zanimanje za krasni slovenski planinski svet. Obenem pa prav lahko tudi slovenske turiste seznanja z drugimi slovanskimi zemljami, saj nam je v tem oziru dal zgled gosp. šolski nadzornik Stiasny s svojimi potopisi s Kavkaza in Krima.
Nadalje pa je naloga odbora »slov. planinskega društva«, da izda s pomočjo pisateljskih in umetniških moči »vodnike« po slovenskih zemljah najprej v ruskem in poljskem jeziku. Čehi že sami skrbe po odboru praške podružnice za seznanjenje češkega naroda z našo domovino, drugi slovanski narodi na jugu pa naj pridejo potem na vrsto, ker vse se iz denarnih ozirov ne more na jedenkrat izvesti.

Tak »vodnik« po naših zemljah pa bi moral biti nekaj dovršenega po vsebini in obliki. Zanimiva natančna vsebina, dovršene slike, vse to bode moralo biti. Za sestavo takega »vodnika« pa bi ne zadostovalo, da bi delalo le par ljudi. Trebalo bi jih več in najsposobnejih moči, ki bi opisali, seveda na kratko, naše kraje v zgodovinskem, etnografskem in geografskem oziru, da bi naši slovanski bratje imeli pred sabo popolno sliko naroda slovenskega in njega krajev.
Knjiga bi se pa morala izdati za Poljake v Krakovem ali Varšavi, za Ruse pa v Moskvi ali Peterburgu, ker le tedaj bi se knjiga s pridom razpečavala, ako bi izšla v komisijonalni zalogi spretnega knjigotržca.
Seveda bi bil priporočati še nadaljni korak, da bi se namreč ustanovile podružnice »slov. plan. Društva« slično kakor za Čehe v Pragi, tudi v drugih slovanskih deželah. Ali mi smo skeptiki v tem oziru. Ako bi bila pri vseh slovanskih narodih razvita misel dejanske slovanske vzajemnosti tako, kakor je v Čehih, in bi se našli povsod tako idealni, požrtvovalni in delavni turisti, kakor je g. prof Chodounsky, načelnik podružnice slov. plan. društva v Pragi, bi nič ne rekli. Toda možje, ki v sebi združujejo take lastnosti, kakor prof. Chodounsky, ali naš župnik Aljaž, so redki.

Za prvo bi bilo vsekako poskusiti med Poljaki, da bi ti osnovali poljsko podružnico slov. plan. društva, kakor jo imajo Čehi v Pragi.
In nam se zdi prof. Chodounsky pravi mož, ki bi propagiral to misel med Poljaki. On je vseučiliški profesor v Pragi, je odličen turist, vnet prijatelj Slovencev, pozna v naših krajih ljudstvo in zemljo, bolje, ko marsikateri domačin, in ima tudi dotike s Poljaki.
Če se nam posreči, da bi se ustanovila podružnica si. pl. dr. v Krakovem, je neizmerno mnogo pridobljenega. Kakor je podružnica v Pragi največja reklama za naše kraje, tako bi bila tudi v Krakovem. Slovenci, Čehi in Poljaki nimamo med sabo nobenih sporov in bi bili v turistiki nekaka kristalizacijska točka za poznejšo vseslovansko turistiško gibanje.
To, kar smo povedali, smatramo za izvedljivo v našem turistiškem gibanju bližnje bodočnosti. Seveda se poleg tega ne moremo in ne smemo izogniti bližajoče se vseslovanske razstave v Peterburgu l. 1904. Tam se mora
pokazati tudi naša turistika. Poklicanih činiteljev naloga pa je, da se avstrijska slovanska turistiška društva pokažejo skupno.
Mi ne smatramo niti za dvomljivo, da se udeleže tudi poljski turisti razstave. Res je med Poljaki mnogo sovraštva do »Moskalov«, ali mnogo je tudi realnih treznih poljskih patrijotov, ki delajo za poravnavo spora med Poljaki in Rusi, kar je je obema narodoma na korist.

Turistika v Slovanih ima odlično in važno nalogo. Vzbujanje in gojenje ljubezni do narave ji je prva. Ali njene narodne in gospodarske važnosti tudi ni podcenjevati. Naši kraji bodo gospodarsko mnogo pridobili, ako bodo Rusi hodili »za granico« namesto v Švico in na Francosko tudi v naše kraje.
Tudi Poljak je redek gost v naših krajih. Prej ga najdeš v Švici ali na Tirolskem.
Samo Čeh, ta veliki dejanski prijatelj Slovenca, obrača sedaj pozornost na naše lepe kraje. Ko bo tudi drugi slovenski svet zahajal med nas, potem bomo šele spoznali se med sabo in prava slovanska vzajemnost bo pognala krepke kali. Seveda tudi sedaj se sliši mnogo o slovanski vzajemnosti, ali v resnici je je prav prav malo.
Toliko se nam je zdelo potrebno izpregovoriti glede vprašanja »vseslovanskega plan. Društva«.
Če kdo kaj boljega in lahko izvršljivega ve, naj se oglasi v korist dobri stvari.
 

Slovenec, 18. in 20. september 1902
 

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker