Slovenec (1922) - Jakob Aljaž: ... Letos jih je plezalo čez severno Triglavsko steno 50 predrznih turistov iz gole častihlepnosti. Da bi jih plent! Čemu so pa pota? Prihodnje leto bom postavil pod steno dve tabli z napisom: »Pod smrtno kaznijo prepovedano tukaj gori plezati« in še stražo bom postavil.
V ponedeljek ob pol 10. se je ponesrečil na Triglavski severni steni kake pol ure daleč pod Luknjo Emanuel Kusy, Čeh, absolviran gimnazijec, doma iz Prage. Že pretekli petek se je zdelo ljudem njegovo obnašanje tako nemirno, čudno, ravno tako tudi v Vratih v Aljaževem domu. Rekel je v soboto, da gre na Triglav in se vrne v Vrata. Na vrhu Triglava so bili baje tudi turisti iz Bohinja (Žmitek, Hodnik), pa z dvema vodnikoma, Kusy pa brez vodnika.
Z daljnogledom sem videl, da je vrh Triglava pri stolpu nad 1 m snega. — Kusy je šel s Triglava po neki novi, slabi, nevarni Bambergovi poti zahodno po Triglavskem grebenu proti Luknji, sam, brez vodnika, v snegu, ki se topi, v tujem, neznanem kraju. Bambergovo pot so delali (pa slabo) Nemci pred vojsko, menda zato, da se izognejo Vrat in Aljaževega doma. Visoka turistika in mi odklanjamo odgovornost za take nesreče.
Letos je bilo čez dvatisoč turistov na Triglavu (med njimi tudi otroci in stare žene), pa so hodili po lepih potih, katere smo jim napravili in se ni nobeden ponesrečil. Čemu te bravure in ekstravagance mladih, neizkušenih ljudi, pa brez vodnika in v snegu!
Kusy-ja bi ne bil noben živ človek dobil, pa slučajno je tam spodaj ovce iskala Vahica*, posestnica iz Dovjega, stara 68 let, ki je že vse stene preplezala kot pastirica v Vratih, stara 16 let, bila je še pred 14 dnevi vrh Triglava; pa ve, kaj je gora.
Slišala je v nedeljo zvečer pod Pihovcem in pod Luknjo zamolkli glas, — od kod neki — spozna, da s severne Triglavske stene; koj sluti, da se je turist zaskočil. Pove dvema vojakoma, Wraglovcema, naj gresta iskat. Pa sta rekla, da nimata priprave in ne smeta v nevarnost. Vahica pove, ker je skrbna žena, tudi oskrbniku Aljaževega doma, da je šel iskat. Vahica prenoči v Vratih v svoji koči in gre zjutraj zopet pod Luknjo v tisti kraj. Zopet sliši zamolkli glas na Triglavski steni in vidi nad stezo neko osebo ob pol 10. uri. Zdaj pa se uderejo skale s silnim ropotom in nekaj črnega se vmes vali (ali človek, ali nahrbtnik, ali ruša, tega od daleč ne more razločiti). Na glas je klicala, pa ni bilo odgovora. Skoraj gotovo nesreča. V ponedeljek zvečer pride Vahica na Dovje in zjutraj meni pove. Koj grem v Mojstrano ljudem pravit in prosit orožnike, naj gredo v Vrata poizvedovat, ali je nesreča ali kaj. Tudi direktor Winzig je poslal svoja dva sinova v Vrata iskat ponesrečenca, v torek zvečer v mraku sta že prišla 50 korakov blizu, pa ga nista videla. V sredo pa ga najdeta dva orožnika pod steno, na pesku, vsega razmesarjenega, truplo preklano, čreva zunaj!
Danes zvečer (v četrtek) ga bodo pripeljali na Dovje. Telegrafiral sem danes dopoldne v Prago na dva kraja, a) na Sokolski savez, b) na policijo, naj obveste starše itd. Pogreb bo v soboto, ali pa na željo v nedeljo. Sorodniki so v ministrstvu. Telegrama me staneta 550 K.
Letos jih je plezalo čez severno Triglavsko steno 50 predrznih turistov iz gole častihlepnosti. Da bi jih plent! Čemu so pa pota? Prihodnje leto bom postavil pod steno dve tabli z napisom: »Pod smrtno kaznijo prepovedano tukaj gori plezati« in še stražo bom postavil.
Včasih so se Nemci bahali s svojimi »Erstlingsbesteigung«, zdaj so pa Slovenci znoreli.
Naši Doljani pa znajo plezati, ker so vajeni od mladih nog, ko ovce iščejo, — pa na Triglav hodijo raje po lepi poti. Ko je g. kaplan letos dvakrat gori maševal, jih je veliko gori šlo k maši, tudi Vahica, stara 68 let, — pa ona gre tudi na vrh do Aljaževega stolpa!
LengerjevAndrejček, moj pevec, je to jesen iskal zagnane ovce in je bil letos osemkrat na Triglavu. Pametno se mora hoditi, če se zaide, ne naprej siliti, ampak iti nazaj.
Jakob Aljaž
Slovenec, 23. september 1922
Vahica* - Jerica Peterman
Smrtna nesreča na Triglavu
Slovenski narod: V nedeljo popoldne so na Dovjem pokopali na Triglavu ponesrečenega češkega akademika Emanuela Kusyia. Pogreba se je udeležila velika množica domačega ljudstva, od blizu in daleč pa so prileteli Sokoli in planinci, da izkažejo zadnjo čast simpatičnemu mladeniču, ki so mu Sojenice tako nenadoma prestrigle nit življenja ob temenu sivega očaka Triglava. Iz Prage sta prihitela k pogrebu svojega edinca tudi oče in mati s hčerko. Oče Emanuel Kusy je sekcijski šef v ministrstvu. Pogreba so se udeležili Sokoli iz Ljubljane, Kranja, Jesenic - Javornika in Mojstrane in številni planinci. »Jugoslovenski Sokolski Savez« je zastopal b. B. Kajzelj, »Slov. plan. društvo« pa g. Makso Hrovatin. Ker opoldne ne vozi noben vlak na Dovje, so se pripeljali s posebnim vlakom z Jesenic, ki ga je dala ljubeznivo na razpolago Železniška uprava.
Na krsto je bilo položenih okrog 20 vencev, med njimi venca »Jugoslovenskega
Sokolskega Saveza« in »Slov. planinskega društva«. Pokopal je pokojnika župnik Aljaž, ki mu je tudi v imenu »Slov. planinskega društva« govoril v slovo. V imenu »Jugoslovenskega Sokolskega Saveza« je govoril odbornik Bogomil Kajzelj, poudarjajoč, da je pokojnik iz notranjega prepričanja in idealizma prišel na vsesokolski zlet v Ljubljano, hotel je pri tej priliki temeljito spoznati bratsko zemljo, kjer ga je baš ob povratku v domovino doletela tragična usoda. Ob odprtem grobu so pevci z Jesenic zapeli v srce segajočo žalostinko.
Ponesrečeni Emanuel Kusy je bil na povratku v domovino. Preteklo nedeljo bi moral biti že v Celovcu, oziroma na Dunaju. Prišedši na Jesenice je zaželel videti od blizu še Triglav in Peričnik. Shranil je svoj sokolski kroj na Jesenicah in se odpeljal na Dovje. Tu si je dal pri nekem čevljarju še popraviti škornje. Potem je odšel v Vrata, kamor je prispel v soboto zvečer. Ker mu je bila soba predraga, je spal na skupnem dijaškem ležišču. Rekel je, da naj ga zbude ob 7. zjutraj. Spal pa je do osmih in je šele potem odšel na Triglav. Imel je seboj samo malo kruha in nekaj jabolk. Pri odhodu je v Aljaževem domu še rekel, da se takoj vrne, ker mora biti še isti dan zvečer v Celovcu. V nedeljo, 17. t. m. na Triglavu ni bilo baš ugodno vreme. V pogorju so se podile megle in vrh Triglava je bil skoro neprestano zavit v neprodorno meglo. Najbrže je tudi Kusy dospel na vrh v megli. Domneva se, da je imel namen se vrniti preko Kredarice nazaj v Aljažev dom. Najbrže se je mudil nekoliko časa v Aljaževem stolpu ter stopivši iz stolpa izgubil orijentacijo. Mesto proti Kredarici je krenil po nevarni, skoro nič markirani poti proti Luknji. Prišel je že po najnevarnejših mestih in bi bil morda že v eni uri dospel do sedla v Luknji, ako bi ga ne bila zajela neprodorna megla. V megli je krenil s pota in zašel predaleč na desno v kamin, ki vodi strmo navzdol po severni steni. Tu pa je zajela noč in smrt.
Posestnica Vahica, ki je pod Luknjo iskala ovce, ga je slišala klicati na pomoč že v soboto proti večeru. Zvečer je to sporočila v Aljaževem domu. Ako bi bili iz Aljaževega doma takoj poslali na pomoč v Mojstrano, bi rešilna ekspedicija še isto noč lahko prišla v Vrata in bi nesrečneža nemara lahko še pravočasno rešila, ker se je ponesrečil šele v ponedeljek okrog 10. dopoldne.
V knjigo »Slov. Planinskega društva« v »Aljaževem domu« se je podpisal in na
mesto, kjer je prostor za opombe, vpisal »Vrlo veselo«, a dobrih 24 ur kasneje je že ležal mrtev pod severno triglavsko steno.
Slovenski narod, 27. september 1922