Alenka Goričan: Start Vižmarje! Ob treh mi zvoni ura. Zaspana sem še in ne morem vstat. Obračam se in napol spim naprej. Nekaj čez štiri le vstanem. Odločim se, da grem. Želim s kolesom na Potoško planino in peš na Vajnež. Dvajset čez pet se končno odpravim od doma.

Ko se peljem proti Savi srečam jutranjega tekača. Proti Mednemu pa še en par. Neverjetni so. Jaz tečem zvečer, pozno. Zjutraj sem šla enkrat, pa sem se samo spotikala. Pohvalim jih. Jutranji tek, potem pa v službo. Bravo. Tema je še. Peljem se skozi Smlednik in Valburgo. Tu se že svetlika na vzhodu. Peljem se proti Kranju. Čez cesto sta mi šli že dve mački. Nič se ne počutim dobro. Pred Kranjem se pokaže Stol ožarjen z jutranjim soncem. Ne morem naredit fotografije, ker se spodaj vidijo dimnik in kranjske strehe. Hitim in hitim, da bi čim prej prišla iz Kranja. Napeta sem. Mi bo uspelo ali ne. Gonim in gonim in končno sem iz Kranja. Škoda, podoba Stola je že drugačna. Le zakaj nisem prej vstala? Ujela bi ta čudovit trenutek. Sedaj pač je, kar je.

Peljem se skozi Naklo v Podbrezje. Tam me lepo pozdravlja Podtaborska cerkvica. Lepa je in stoji na vzpetinici, da jo ja opaziš. Peljem se dalje. Občutek imam, da sem zelo počasna. Dve leti se nisem vozila tu. Čakam na en zoprn klanec. Ni ga še. Vem, da ga še nisem prevozila. Končno pridem do njega. Nad njim vedno pojem banano. Tudi sedaj sem jo. Pridem v vas Malo Dobro polje. Tu je stara zanimiva hiša. Pred njo sta dve kozi. Na drugi strani ima na zidu tablo na kateri piše, da je prepovedano prat pri izvirih, onesnaževat vodo pri napajališčih in tratit vodo. Kazen je od 5 K - 20 K. Zanimivo. Take table iz avta ne vidiš. Peljem se proti Brezju in Podvinu. Vmes fotografiram hišo z lepimi rožami in malo naprej še staro hišo, ki jo tudi krasijo rože. Pripeljem se pred Zg. Otok. Mene nihče ne ustavi, včasih pa so tu ustavljali kočije in jih pregledali. Mojih torb na kolesu pač ne bo nihče gledal.
V 13. in 14. stol so tu Ortenburžani naseljevali ljudi iz nemško govorečih dežel. Kmetije so bile okoli domnevnega dvorca, ki ga ni več. Močvirje so izsušili, da so dobili obdelovalno zemljo. 1734. leta so tu zgradili cesarsko cesto, ki je bila 6 m široka, imela je stranske jarke in robnike. Hiše so prevoznikom nudile hrano, pijačo in kar so potrebovali. V prvi hiši so prepregli konje, tovornikom in trgovcem pa so nudili prenočišče. Imeli so tudi zapor za prestopnike. Govori se, da je tu marsikateri bogat trgovec čez noč izginil, ter da je hiša zakleta. Pri naslednji hiši je bila mitnica. Tu so plačevali cestnino. Ustavim se in vse poslikam. Cestnine mi pa ni treba plačat. V naslednji je bila gostilna. Še danes ima na vogalu kip možaka s pogačo na glavi, kozarcem v roki in sodčkom vina. V naslednji hiši je bila pošta. Obnovljena hiša, ki ima še vedno nad portalom figuro, ki priča o tem. Na fasadi ima freske sv. Florjana, sv. Trojice in Brezjanske Marije. V naslednji so kovali konje, spet drugi je bil sedlar, eden je popravljal vozove in še šiviljstvo so imeli. Par hiš v vasi, pa tako zanimiva zgodovina. Kdo bi si mislil. Stojim, fotografiram in uživam. Ko sem se prvič peljala skozi sem postala in razmišljala kakšno zgodovino skrivajo te hiše. Nič še nisem vedela, dokler nisem nekje izbrskala. Sedaj stojijo table, ki opozarjajo na zanimivo zgodovino.

Pa se le spomnim, da moram naprej. Zaspanka zaspana, če bi prej šla od doma, bi te čas ne preganjal tako. Pa še fotografiram, pa ... Ojoj. Končno prispem na mojo makadamsko bližnjico. Desno se gre v Begunje, jaz pa kar naravnost. Iz zgodovine se preselim v naravo. Na moji desni se vrstijo vasi pod Stolom, zadaj pa se v vsej svoji lepoti in mogočnosti postavlja Stol. Pred njim je sv. Peter, Draga, Dobrča desno, za njo Begunjščica, zraven Vrtača. Vse je pred menoj. Vedno uživam na tej cesti. Zadaj se lepo vidijo hribi, spredaj pa so vasi, rojstni kraji naših velikih mož. Najprej so Jalnove Rodine, potem Finžgarjeve Doslovče, Janševa Breznica, na levo pa Prešernova Vrba. Prispem v Čopovo Žirovnico. To so veliki ljudje znameniti Slovenci, ki bi jih moral ne samo poznat vsak Slovenec, ampak tudi cenit in spoštovat. Rada bi vedela, če se s te ceste vidi Potoški Stol, ali je bolj zadaj. Vprašam gospoda, ki se je tam sprehajal. Bil je priseljenec, ni vedel. Malo naprej vprašam mladeniča, ki pa tudi ni vedel. Hodi samo po ravnem. Ostaja izziv za naslednjič. Zavijem v malo pekarno in si kupim kifeljček. To naredim tu vedno. Pojem ga kar na kolesu. Še tretja mačka mi je šla čez cesto. Kaj pa to pomeni?

Pa sem v dolini Završnice. Naredim posnetek znamenite Ajdne. Vredno si jo je ogledat. Moram se sleči. Poženem se po cesti proti Valvazorju. Na levi se pasejo krave, na desni pa konji. Veliko jih je. Seveda spet fotografiram. Pogledam v hrib in pokaže se mi znamenita monštranca. Kako lep posnetek. Gonim in gonim, pa mi nič ne gre. Ni moči v nogah. Če je pa tako, pa se ne bom mučila. Skrijem kolo in nadaljujem peš. Bom pa na planino šla s kolesom drugič. Malo sem vseeno razočarana. Verjetno nimam moči, ker so mi mačke prečile cesto. To bo krivo. Poženem se v hrib. Tokrat ne grem čez Smolnik, ker bi preveč gledala okoli. Tu sem pa v gozdu in hitim navkreber. Prispem na cesto, ki pelje na Potoško planino. Hitim, hitim. Pokaže se mi kralj Triglav. Vmes še gledam katere rožice še cvetijo in že sem na planini. Pozdravljajo me kravji zvonci. Pred kočo sedijo in zgleda, da je stara ekipa. Mika me it tja, jih pozdravit in se osvežit s kislim mlekom. Pa kaj, ko sem klepetulja. Jaz bom njih spraševala, oni mene, čas bo pa šel. Veliko potk sem oblezla z njihovimi informacijami. Ne, grem direktno na Vajnež. Če bo čas, se bom potem oglasila. Pri Urbasu zavijem na stezico. Vode še imam, natočila si jo bom ob povratku. Poženem se naprej. Sprva je položna, potem postane bolj strma. Preden sem šla po njej, sem se pozanimala pri pastirjih kako gre. Naslednjič sem že skakljala po njej. Čakam na klopco, ki je ni. Kako ne, saj že nekaj časa hodim? Pa le prispem do nje. Napijem se in pohitim dalje. Gozd se redči, tu in tam je še kaka smreka, pa jerebika, potem sem pa že med borovci. Sem že na razgledni točki. Za mano se bahavo razkazujejo Julijci. Naredim nekaj posnetkov in že sem pri bivaku. Sem že v raju. Sonček, nebo brez oblačka in tišina.

Poiščem stezico, ki pelje proti Vajneževemu sedlu. Najdem jo. Poženem se po njej. No, pa mi Beljščica pokaže svojo drugo podobo. Tu pa ne zgleda tako mirna, pokaže se v malo bolj divji podobi. Lepa potka. Malo se zgubi, a sem jo našla naprej. Na desni me spremljajo Julijci. Pokaže se otoček sredi jezera s cerkvico in gradom, pa spodnje Bohinjske gore. Malo je megleno, a vseeno je lepo. Pridem do ruševja v katerega tiščijo glave same temnorjave ovce. Med travo se sramežljivo tu in tam pokaže nemški sviščevec. Prispem na Vajneževo sedlo. Na Potoškem Stolu imajo zbor ovce. Oglasil se je oven, za njim pa je zapel celi ovčji zbor. Pa spet oven in spet ovce. Celi vrh jih je poln. Kar naprej se oglašajo. Mogoče me pozdravljajo, ker sem ovnica? Kdo ve. Mislila sem še na vrh, pa jih ne bom motila. Razdeljene so bile v skupine, skupaj so držale glave, kot bi se o nečem posvetovale. Kot na kakšnih delavnicah. Zelo zanimivo.

Začnem se vzpenjat na Vajnež. Ima travno obleko, ki jo poživijo otočki z ruševjem. Tu in tam me še čaka kakšen osamljen rožni cvet. Odpre se mi pogled na oba vrhova Stola. S te strani je vrh koničast. Z ošiljeno konico se vzpenja v nebo. Prepadne severne stene z melišči delujejo na prvi pogled kar strašljivo. Gledam kje gre pot s te strani na vrh. Poti na Karavanke z avstrijske strani me večinoma še čakajo. Nasproti se mu dviga Ovčji vrh, vmes pa je Celovška koča in Mačenska planina. Veličastno. Grem proti vrhu. Najdem še kakšen cvet brezstebelne lepnice. Prispem na vrh s križem, skrinjico in štampiljko. En par ima malico. Malo se pogovarjamo in ugotovimo, da sta me z avtomobilom prehitela. Šla sta po isti poti, le da sta si z avtom skrajšala pot. Pa smo se našli na vrhu. Pogledam na uro in ugotovim, da sem zelo hitra. Hoja ni problem, tu sem že v stari formi. S kolesom v hrib, pa upam, da bo drugo leto dosežena stara forma.
Med ovce sta se pomešala dva planinca. Pripeljejo se trije kolesarji proti Potoškemu Stolu. Eden ga je začel porivat, druga dva pa se trudita z vožnjo. Kolesarjev po hribih nisem vesela, ampak bi to prepovedala. Naravo je treba čuvat.

Na drugo stran se pokažejo strme stene Beljščice, naprej Struška, Golica in Kepa. Zadaj pa se svetijo beli vrhovi avstrijskih tri tisočakov. Lep je tudi razgled na Dravsko dolino. Ko sem prvič šla čez Beljščico sem dobila napotke od gospoda iz Prešernove koče. Dobila sem informacije od vsakega okoliškega vrha. Za popotnico sem dobila pa še očetovske nasvete kako se moram pazit. Mogoče je še letos tam? Takih ljudi v kočah skoraj več ne najdeš. Kar neslo me je po razglednem grebenu. Zame je še lepše kot po grebenu Košute. Začnem se spuščat, ker sem pač s kolesom. Gledam Stol in me mika, saj ne bi porabila veliko časa. Ne smem. Če bi pa moj bicikl imel motor, bi pa še lahko odskakljala na Stol. Gledam, da pridem spet na mojo stezico. Ne smem je zgrešit. Ko pogledam naprej se mi vedno prikaže lepi Bled. Kamor stopim ga imam pred sabo v dolini.

Prispem nazaj do bivaka. Uživam v lepih razgledih. Nežike so lepo odprte in me pozdravljajo. Nižje so ciklame in svilničasti svišč. Poslovim se od lepih razgledov in jo mahnem v dolino. Ker sem s kolesom imam vedno malo časa, zato moram vklopit vsa svoja čutila na polno, da odnesem čim več. Tega sem že navajena. En, dva, tri in že sem spet pri Urbasu. Založim se z dobro vodo in grem proti Potoški planini. Kaj pa sedaj? Naj grem tja ali ne? Ne vem kako je s kolesom. Če bi samo malo pozdravila in šla naprej? Vem, da tega ne zmorem. Vrag je to, če imaš združeni dve taki lastnosti – radovednost in klepetavost. Ena ura mi bo takoj šla. Kakšna huda skušnjava. Bi, pa ne smem. Vleče me. Zavijem proti koči. Ne, pa ne bom. Moram še Janšev čebelnjak poiskat. Zavijem po cesti navzdol. No, pa mi je uspelo. Premagala sem sama sebe. Na to sem ponosna. Hitim proti kolesu. Na eni točki se mi pokažeta oba vrhova Stola. Če bi prej vstala, bi lahko še skočila tudi na Stol. Oh zaspanka. Prispem do klopce, kjer so obešene vabe za mrčes, da se hribovc v miru odpočije brez brenčanja okoli ušes. Na termometru kaže 26 stopinj. Pa prispem do kolesa. Vse je v redu z njim. Spustim se proti Završnici in naprej v Žirovnico. Pri eni stari hiški sta vedno sedeli dve mamiki in se pogovarjali. Ni jih bilo. Dve leti se nisem tu vozila in kdo ve kaj vse se je vmes dogajalo. Odločena sem, da grem skozi vasi. Lepe vasi. Zjutraj sem jih gledala s polja, sedaj pa grem skozi.

Grem poiskat čebelnjak. Sem ga že iskala, pa ga nisem našla. Sedaj ga najdem. Do njega vodi ograjena potka. To je rekonstrukcija Janševega. Zraven je tabla z opisom. Pa sem ga le našla. O Janši nisem vedela skoraj nič, razen, da je bil čebelar. Pa mi je enkrat, ko sem brskala po eni knjižnici prišla v roke knjiga z njegovim življenjepisom. Ne morem verjet, da se ne govori več o njem in njegovima bratoma. Rod izhaja iz Hraš. Po domače so jim pravili Kuharjevi. Že tam so imeli čebele. Anton je bil najstarejši sin. Skupaj z bratoma, ki sta tudi bila nadarjena za slikarstvo so si v skednju uredili atelje. Ko se je na Dunaju odprla bakrorezno-risarska šola, je pri 32 letih skupaj z bratom Lovrom odšel na Dunaj. Kasneje je za njima odšel še Valentin. Dobili so državno štipendijo. Lovro se je posvetil pokrajinskemu slikarstvu. Postal je profesor na akademiji. Njegovi učenci so dobivali prve nagrade za slikanje z oljnatimi barvami. Valentin je postal drugi učiteljski pristav za zgodovinsko prostoročno risanje. Njegov sin je bil tudi slikar. Največjo državno podporo pa je dobival Anton. Cesarico so zaprosili, da bi se Janša poleg študija lahko ukvarjal tudi s čebelami in je odobrila. Izkazal se kot dober poznavalec čebelarstva. Cesarica mu je odobrila brezplačno stanovanje, kurjavo in sveče še kot študentu slikarstva. Ker se je izkazal v čebelarstvu ga je imenovala za c. kr. učitelja čebelarstva. Dala mu je do konca življenja plačo kot prvemu učitelju čebelarstva in mu dovolila, da se sme še naprej ukvarjat s slikarstvom. Svojo službo pa je upravljal le tri leta, do smrti. Med njegovo zapuščino na Dunaju so našli tudi dvoje irhastih hlač. No, pa me zanima kateri Slovenec si danes nese v tujino irhače? Ja, folkloristi in kakšen ansambel, drugi pa ne. Dokler so bili v Breznici niso hodili v šolo. Eni pravijo, da je svoje knjige napisal sam, drugi pa, da so mu drugi, ker sam ni znal pisat. Pač po slovensko. V antikvariatu sem našla njegovo knjigo in jo hotela kupit. Povedali so mi, da gre na licitacijo. Izklicna cena pa je bila tako visoka, da niti pomisliti nisem mogla o nakupu. Ostala sem brez nje.

Peljem se proti Begunjam. Šla bom po lepi Podgorski cesti. Uživam ob čudovitih razgledih. V daljavi se pokaže tisti zanimivi pomol z Jamniško cerkvico. Daleč je viden in vabljiv. Prispem v Bistrico in naprej proti Kranju. Sonce me še vedno greje. V Kranju kot po navadi zavijem k Prešernovemu spomeniku. S tem je moj izlet popoln. Enkrat mu je mladina na levi roki pobarvala nohte, v dlan pa so mu dali šopek rožic. Ko pridem iz Kranja se mi že kažeta Smledniški grad in Šmarna gora. Kar naenkrat sem pod njo. Polna sem energije. Čisto drugače kot pa zjutraj. Moj akumulator je poln. Napolnjen z gorsko energijo in čudovitimi vtisi. Nič se ne sekiram, ker mi ni uspelo s kolesom prav do Potoške. Bo pa drugo leto. No, pa me je moj dobri prijatelj Gary pripeljal domov. Na pločniku pa me zvesto čaka drugi dober, ali najboljši prijatelj mačkon Miki. Preden razpakiram kolo, se moram posvetit njemu. Ritual se začne. Treba je nadoknadit za celi dan. Ura je petnajst do sedmih. Naredila pa sem 110 km. Crtlanje z mačkom pa je pika na i prečudovitega dne. Aja, danes sem bila zapravljiva. Zapravila sem celih 70 centov na tem izletu. Groza kako sem zapravljiva in to sedaj, ko je taka kriza.

Alenka Goričan