Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čez Ponce na Mangart

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sobota, 15. september 2012, ob 05:33, Matija Turk, ogledov: 5072

Matija Turk: Poletje se je že prevesilo v september in spoznal sem se, da se iztekajo še zadnji dnevi, primerni za resnejše podvige v gorah. Kljub  neizpolnjenim ciljem glede diplome, ki naj bi jo po mojih predvidevanjih septembra že bolj ali manj končal, nisem dolgo premišljeval, saj bi bil v tako lepem vremenu greh ostati doma.

Najprej sem imel v mislih Zahodne Julijce, potem pa sem se spomnil, da je tudi na naši strani še veliko lepih ciljev. Pomislil sem na Ponce. Poiskal sem zemljevid, si ogledal situacijo in se odločil za prečenje Ponce-Mangart. Sprva sem nameraval iti sam, vendar ni minilo veliko časa, ko sem že vrtel telefon. Kakšen bo odgovor, sem vedel že vnaprej. Vsak bi sicer šel, le da se eden uči za izpite, spet drugi obira grozdje v Brdih. Naposled se mi je pridružil brat Janez. Sončno sobotno dopoldne obeta prekrasen dan, ko parkirava avto v dolini Belopeških jezer. Vrečo polno hrane, ki sva jo nakupila v Kranjski gori bo potrebno nekako spraviti v že tako polna nahrbtnika, kjer polovico prostora zasedata spalni vreči. Sam sem mnenja, da lahko dva dni zdržim brez obilnejše hrane in po žepih nahrbtnika natlačim le razne čokoladice in druge sladkarije. Ura je že nekaj čez deset, vendar ocenim, da imava časa več kot dovolj in odpravim se na malico k obali jezera.

Naposled le počasi kreneva s parkirišča, kjer stoji vse polno avtomobilov in upam, da so si ostali izbrali drugačne cilje. Do koče Luigi Zacchi se vzpenjava po gozdu. Na goličavi pred njo se nama prvič odpre bližnji pogled na severne stene Vevnice (2342 m) in Koritniškega Malega Mangarta (2333 m). Med obema vrhovoma leži na ozki škrbini, imenovani Rob nad Zagačami, bivak Tarviso, cilj današnjega dne. Jasno razločiva bivak, ki kot majna škatlica stoji vrh sten. Desno od njega se dviga elegantni steber Koritniškega Malega Mangarta, ki s svojo nepopustljivo vertikalo privablja le najdrznejše plezalce. Kar je bila severna triglavska stena v pionirskih časih alpinizma za slovenske, to je bila severna stena Malega Koritniškega Mangarta za furlanske plezalce. Imena furlanskih alpinistov, kot so Gilberti, Floreanini, Bellini, Perissutti in Ignazio Piussi bodo za vedno ostala zapisana v njegovih stenah in previsih.

Po ozki stezici, ki jo prekinjajo skalnati skoki, zavarovani z jeklenicami, se med macesni in rušjem vzpenjava proti grebenu. Steza postaja vse slabša, ko prečiva strm in gruščnat žleb, kjer so padajoče skale uničile varovalne naprave. Prišla sva v kraljestvo Ponc, v svet strmih trav in žlebov, krušljivega skalovja in ozkih grebenov. Svet samote, globokih pogledov in širnih razgledov. Na levi se dviguje stena Visoke Ponce (2274 m), ki jo bova tokrat izpustila. Čez steno je na vrh speljana zavarovana plezalna pot, po kateri sva se povzpela že pred leti. Zavijeva desno na Srednjo Ponco (2228 m), katere vrh tvori široka in dolga planota, tako neznačilna za to okolje. Od tu dalje se začne zame povsem neznani svet. Vem le to, da naju bo pot do bivaka Tarvisio vodila po ozkih in prepadnih grebenih in čez slabo zavarovane stene. Kmalu prideva do prvega ključnega mesta, kjer mi zastane korak. Sneg, ki je zapadel konec avgusta, pokriva ozko stezico, ki se nad Rdečo škrbino vzpenja čez močno razčlenjeno a strmo steno z nič kaj ugodnim iztekom. Potrgane jeklenice, ki visijo s klinov vnašajo nove pomisleke. Naposled se Janez prvi odloči in mimo mene zakorači v sneg, jaz pa  hitro za njim. Ker sva komaj začela s prečenjem le upam, da takšnih sitnosti s snegom ne bo še več. 

Z Rdeče škrbine stopiva na Zadnjo Ponco (2242 m), od koder zagledava pred seboj naslednji vrh –Strug. Hodiva čez rušje, po krušljivih pobočjih in po grebenu, ki je ponekod oster kot nož. Pod Strugom  srečava prvega in zadnjega človeka tistega dne, ki prihaja iz nasprotne smeri kot midva. Kljub temu, da smo se vsi trije prišli semkaj naužit samote, smo veseli drug drugega in informacij, ki si jih izmenjamo o poti. Tako tudi izveva, da je sestop z grebena Ponce-Strug v dolino Belopeških jezer možen le po poti, kjer sva prišla. Sestop po stari Kugyjevi poti je namreč brez vrvi preveč tvegan. Vrvi nimava in tako se hitro odpraviva dalje, kajti počasi se začnem zavedati, da nimava prav nobene rezerve s časom in da bi bilo bolje, če bi zjutraj malo pohitela.

 Na Strugu (2265 m) se ustaviva, a ne za dolgo. Ni več časa za uživanje v razgledih in za iskanje fotografskih motivov. Le čokolada ali dve, nekaj požirkov pijače in brž naprej. Z vrha Struga Vevnica ni videti daleč, a pred nama leži najzahtevnejši del poti, ki si tega imena že dolgo ne zasluži več. Pred drugo svetovno vojno, ko so italijanski vojaki nad Belopeškimi jezeri velikopotezno gradili nove poti, so nadelali tudi pot s Struga na Vevnico. Ker je po grebenu potekala državna meja, so jo, kjer se je le dalo, speljali pod grebenom. Tako je italijanska pot vodila čez številna težka in izpostavljena mesta na severni strani, kjer so bile planincu v pomoč jeklenice. Ker poti po drugi svetovni vojni niso več vzdrževali, danes mnoge jeklenice manjkajo ali pa so potrgane in nacefrane, in tako ne služijo ničemur več.

Najin znanec naju je opozoril, da ne smeva slepo slediti neuporabnim jeklenicam, saj se da na vseh izpostavljenih mestih najti manj nevarne prehode. Ker je greben dovolj razčlenjen in širok, pri iskanju obvozov nisva imela težav. Le na enem mestu ni šlo drugače, kot da sva se spustila ob natrgani jeklenici, ki je služila zgolj za moralno oporo, po strmi gladki plošči navzdol. Ob vznožju Vevnice sva obstala in s pogledi začela po skalah iskati nadaljevanje poti. V veliko veselje  sva v steni zagledala čisto nove jeklenice. Trdno sem zagarabil za napete jeklenice brez bojazni, da mi bodo ostale v roki. Vzpenjala sva se k višku, k zadnjemu vrhu prvega dne in v poznem popoldnevu sva izstopila iz stene Vevnice. Do vrha naju loči le še dolg, položen greben. Z zadovoljstvom se ozreva na prehojeno pot. Na zahodu koprenaste meglice obdajajo vrhove in morda oznanjajo poslabšanje vremena. Bila sva šele na sredini najine ture, a njen vrhunec sva doživela na vrhu Vevnice, sredi divje samote Julijskih Alp.

Čakalo naju je še 200 metrov sestopa do bivaka. Med sestopom čez spolzke skale in pragove sva uvidela, da sva ujela še zadnji čas, kajti po sončnem zahodu, ko temperatura naglo pade, voda zamrzne in sestop brez vrvi bi bil zelo tvegan ali celo povsem nemogoč. Pozdravi naju prazen bivak in tega sva vesela. Vesela sva tudi, ker ne bova nikogar motila, kajti vsakdo, ki prenočuje v teh  krajih, je najraje sam, pa čeprav bo odprtih rok sprejel vsakega prišleka. Izpred bivaka opazujem podobo Jalovca nad Koritnico, ki se počasi ogrinja v večerne barve. Pod njegovim vrhom mirno plava pas oblakov in Jalovec se mi zazdi kot mogočna himalajska gora. Ob mraku, ko pritisne mraz, se spraviva v bivak, prižgeva sveče in začneva stikati po nahrbtnikih za večerjo. V mojem nahrbtniku ni velike izbire in še tiste sladkarije mi ne pašejo več, ker sem se jih že preobjedel. Janezu dam prav, da je vzel toliko kruha, sira in salame in se mu pridružim pri večerji. 

Naslednji dan se zbudiva v jutro, ki ga pokriva visoka oblačnost, vendar brez nevarnosti za dež. Od bivaka je pot na Koritniški Mali Mangart slabo označena in šele po daljšem ogledovanju zagledam zgoraj v skalovju veliko rdečo markacijo. Nad bivakom kmalu naletiva na jeklenice, ki naju privedejo v škrbino. Od  tu dalje se vzpenjava po gruščnatem grabnu, kjer je stezica le nakazana. Sem in tja je treba tudi zlesti čez kakšen prag. Na najtežjem delu tik pod vrhom, kjer je treba premagati navpičen kamin, so ponovno v pomoč zanesljiva varovala. Z vrha se ozrem v prepad severne stene Koritniškega Malega Mangarta, kjer so se poleg imenitnih uspehov odigrale tudi žalostne človeške tragedije. Nekje na tem grebenu stoji spominska plošča mladi slovenski navezi, fantu in dekletu, ki ju je med vzponom presenetilo neurje in se nista več vrnila.

Po grebenu nadaljujeva pot proti Mangartu. Po zavarovanem spustu v Hudo škrbino prideva na slovensko pot, ki vodi na Mangart iz doline Koritnice. Tu naju čaka doživetje, kot ga še ni bilo. V dolžini več sto metrov prečiva po ozki nezavarovani stezici izredno strmo travnato pobočje, ki se konča v stenah in grapah nad Koritnico, z iztekom kilometer nižje. Hoja po tej stezici resnično zahteva trden in varen korak ter dobre živce. Naposled strmina le popusti in pot se v ključih povzpne pod Mangart, kjer se priključi planinski poti iz Mangartskega sedla. Tu pa se tudi nenadoma znajdeva v popolnoma drugem svetu, saj se nepregledne kolone pohodnikov vijejo gor in dol po priljubljeni romarski poti. Na Mangart se povzpneva zgolj zato, da primerno zaključiva turo. Med vrvežom na vrhu opazujem ljudi. Neki oče mrzlično išče žig. Ko ga najde, ga skuša z otroci na vse mogoče načine odtisniti v knjižico, ker je blazinica s črnilom že povsem izsušena. Naposled jim le uspe, cilj je izpolnjen in srečni sestopijo v dolino. Tudi midva kmalu sestopiva. Na nevarnem snežišču na severni strani srečava vzpenjajoče pohodnike, ki so se na sedlo pripeljali z avtom, sedaj pa se v supergah in »bulerjih« vzpenjajo na vrh, kjer je shranjen lepi žig z napisom Mangart 2679 m. Pod Travnikom se ustaviva. Na levi Mangartsko sedlo s kolonami parkiranih avtomobilov, hrup in vrišč. Na desni nikjer žive duše in še dolg sestop do Belopeških jezer. Obrneva se na desno, s pogledom še enkrat zaobjameva celo verigo Ponc s Strugom in Vevnico in po melišču mimo preplašenih ovac zdirjava navzdol.

   
Za nama je še en izlet, še eno doživetje in novi spomini. Ko pišem te vrstice moja diploma še ni gotova, a sedaj ko vi to berete, sem jo že uspešno zagovarjal. Ko bomo stari in betežni, in ne bomo mogli nikamor več, bomo živeli od spominov in  doživetij, ki smo si jih polni zanosa in navdušenja ustvarili v malodosti. Zato naj nam ne bo žal nobenega dneva, ki smo ga vložil v stvari, ki nam v življenju nekaj pomenijo. Za takšne stvari se je vredno vedno potruditi!

 

Besedilo in fotografije: Matija Turk


Članek je bil pod naslovom Nad dolino Belopeških jezer objavljen septembra 2005 v reviji Svet & ljudje, št. 83.

 

 

 

eXTReMe Tracker