Slovenec (1932) - Joža Herfort: Vroče poletno sonce so zakrile rahle megle, ki so vrele iz doline kot pare iz kotlov. Grebeni hribov so se bleščali v soncu, strme grape je ovijala megla s svojim hladnim sivim plaščem.
Iz doline je vlekel veter in gnal meglo kvišku, krivo redko rušje je podrhtavalo, daleč nekje je zaklicala planinska kavka, pa se spustila v varno zavetje.
Gorski grušč in prod se je neskončno vlekel, planinci vsi trudni so potihnili, kričači so umolknili, mirni so otopeli. Prišli so do kola, ki so ga od vseh strani obdajali strmi grebeni, za dnom pa je bilo staro snežišče. Na robu snega, kjer je bilo polno skal in kamenja so postali. Mračno je bilo, čeprav je sonce komaj prejadralo zenit. Čeri so se neprijazno mrko dvigale, sneg je otrdel, megla pa je tako zoprno puščobno ovijala svoj plašč čez vrhe. Planinci so prišli na rob. Sever jih je pozdravil z ostro mrzlo pesmijo in jim motal v obraz drobno megleno pršavico. Postali so. V hipu, niti zavedli se niso, jim je završala nad glavami velika ptičja perot, za hip so jo razločili in urno se dvigajočo ptico so zakrile megle.
Planinski orel se je dvigal in šel pred moglo vse višje soncu naproti. Planinci so utrujeni šli počasi naprej, njihova misel pa je šla z orlovimi perotmi — k soncu. V višine, kamor megla ni šla, je šel planinski orel, k soncu, k svetlobi je hitel. Sivorjava krila so se lesketala v popoldanskem soncu, meril je sinjino kralj ptic. Na večer, ko se je sonce nižalo, je priprl krila in se spustil na veliko poseko ob robu gorskega gozda. Na večer gredo živali na pašo, tam jih preseneti temnokrila ptica. Naj bo zajec ali mlada srna, lisica ali jereb, vsaka žival ji je prikladen plen.
Ko se je navečrjal, se je peljal nad široko dolino v strmo steno, od nikjer drugje pristopno, kot iz — zraka. Tam jo bil varen prod lovčevo kroglo, pa tudi pred viharjem. Hud previs je bil, pod njim precejšnja vdolbina in tam je domoval orel.
Marčevo sonce je zbudilo v mogočnih orlovih prsih ljubezen. Troje let je bilo, odkar so zarezala njegova krila sinjino, troje let jo minilo, odkar je v divjem gorskem svetu zagledal mali belosivi kupček puha svojega žarečega brata na sinjem nebu in odkar sta ga pahnila starša v sinjo brezmejnost življenja. Mlada nevajena perot je omahovaje poskušala rezati zrak. Zamajal se je mladič v zraku, pa prestal trdi boj narave in postal samostojen. Oddaljil se je od rodne stene, sedaj hrepeni tudi njegovo mlado srce po rodbinski sreči.
Ogromne razdalje je premerila njegova perot, delal je velike izlete in iskal družbe. Siva pogorja sosednjih gora so mu dala družico. V veličastnih krogih, ki sta jih opisovala sta svatovala, pa odšla v votlino pod previs. Znosila sta nekaj suhih ruševih vej in vejic, pa si uredila preprosto gnezdo. Orlica je kmalu znesla eno samo zelenobelo rjavopikasto jajce in sedela na njem skoro cel mesec. Le redko je šla na lov, viteško jo je hranil soprog.
Ko je bil čez mesec dni v gnezdu mesto jajca orlič, je ure in ure nepremično prečepel in edini znak življenja, je bilo obračanje glave.
Orlica ga je prvi teden hranila z napol prebavljenim mesom iz golše, nato pa mu je trgala plen na male zalogaje, ki jih je pridno požiral. Gnezdo je bilo sedaj grozno. Bolj je bilo podobno mesnici ko pa gnezdu kralja ptic in planin!
Križem so ležale napol obrane kosti planinskih zajcev, ruševcev, belk in drugih ptic, vse gnezdo pa je bilo ponesnaženo z odpadki in je vse skupaj širilo silen neznosen vonj.
Luna se je drugič pomaknila, ko je dobil orlič svetlo sivorjavo opravo. Oko mu je sijalo še vedno v sivomodri mladostni barvi, staršem so se pa oči iskrile v rjavorumeni barvi. Mladi je moral v svet. Boječe trepetajoč s krili je šel na rob skalnega pomola, razprl krila in lovil ravnovesje. Silna globina in zrak sta ga vabila naj se zaupa krilom, a manjkalo mu je še kraljevskega poguma. Tega mu jo dala mati orlica.
Krepak zamah materinih kril je zbil sina s pomola. Obupno jo zakrilil, razprl krila, se negotovo zazibal v zraku in se ujel na sosednji pomol. Led je bil prebit, zračna brezmejnost osvojena. Spočetka sta ga hranila še starša, kmalu se je navadil sam in stara orla sta ga odslovila, napotila sta ga v širno kraljestvo planin in brezmejni zrak.
Mladi je šel za hrano, zapustil je rodne planine. Daleč so šla mlada krila, ustavila se le tam, kjer je bil plen. Smelo se je vozil kot temna točka visoko pod soncem nekje, ko pa je ostro oko zapazilo plen, se je spuščal najprej v velikih krogih, nato zaprl krila in šume treščil na plen.
Planinke so odcvitale, pastirji so se že veselili vrnitve v doline. Brhka planšarica, ki je bila letos prvič v planinah, je stala na pragu koče in gledala nizdol, kjer so se belile med zelenjem hišice ko bele pike. Muca pa, ki je prišla z njo, se je potepla od koče. Morda je šla za miškami, morda za komatarji ali pa za jerebi.
Planšarica jo je hotela poklicati, pa prestrašeno viknila in urno odbrzela v kočo. Mogočna orlovska krila so ji zasenčila prestrašeni obraz. Slabše ko planšarica je opravila muca, ki je odšla že za rob za kočo. Močne orlove noge so jo odneslo v pečine. Krepki kremplji ene noge so sc ji zasadili v hrbet, druga jo je trdo držala za vrat. Zvijala se je kot kača, pa zaman. Ko je orel s plenom sedel v pečine, je zaprl krila, razširil rep in namršil na glavi perje. Vsako pero mu je stalo posebej, perje trupa je pa bilo tesno pritisnjeno, stal je na mucki in motril okolico. Uboga žival ki jo je orel mučil, se je zvijala in hrkala, ni se mogla niti dreti niti mijavkati. ker jo je držala orlova noga v trdili kleščah. Dolgo se je mučila, končno pa je omagala. Sedaj šele je orel zaprl peroti in se umiril in pričel trgati plen. Prav nič kraljevsko ne ravna orel s svojimi žrtvami.
Visoko pod oblaki se jo vozil orel na zelnici se je pasel trop gamsov. Koze so bile prve in imele so mladiče, kozli so bili zadaj. Oster žvižg, trop so je stisnil — kozliče so vzelo matere v varstvo. — Orel je plaval proti tropu. Ni mogel do mladiča, do pripravnega plena. Obrnil so je in zakrožil nad sosednjim vrhom.
Za strmo pečino jo ždel lovec in iskal orla v daljnogledu na puški. Imela sta velik račun. Lovcu jo delal orel preveč škode, zato jo sklenil napraviti čezenj križ. Rjava mogočna ptica je skoraj obstala v zraku sredi belili rahlih mogla — obstala jo obenem tudi v križu daljnogleda. Tišino jo pretrgal strel— ropot bežečih gamsov, orla pa so vzele v varstvo bele megle. Orlovi računi pri Bogu še niso bili prekrižani ...
Joža Herfort
Slovenec, 18. september 1932