Iskanje Prekmandlca: Rupnikova linija je utrdbeni sistem nekdanje Kraljevine Jugoslavije, ki je potekal ob njenih zahodnih, severnih in vzhodnih mejah. »Neuradno« ime je dobila po vodju del, po generalu Leonu Rupniku, rojenem na Lokvah pri Čepovanu.
Tudi Kraljevina Jugoslovija utrjuje svoje meje
V zaključnem (četrtem) delu obnavljanja zgodovinskega spomina o mejah vam predstavljam drugo utrdbeno linijo. Kot protiutež italijanskemu Alpskemu zidu je tudi Kraljevina Jugoslavija na vzhodni strani nekdanje rapalske meje začela utrjevati svoje ozemlje. Imamo srečo, da lahko na tako majhnem prostoru raziskujemo in primerjamo kar dva, popolnoma različna utrdbena sistema, spomenika nesmislu vojske. Odlok o nujnosti utrjevanja je bil sprejet veliko kasneje kot pri sosedih Italijanih, šele leta 1936. Takrat so se začela izvajati pripravljalna dela; načrtovanje, odkup zemljišč, trasiranje ... Resneje so za delo poprijeli šele čez dve leti. Takrat, leta 1938, je prišel na čelo štaba za utrjevanje divizijski general Rupnik, ki je mimogrede, osnovno šolo obiskoval v Idriji.
Gradnja je za prebivalce na Jugoslovanski strani meje pomenila priložnost za zaslužek. Z njo se je ublažila ekonomska kriza, življenjske razmere so se izboljšale. Ne samo z delom na gradbiščih; zaslužek je nudila tudi namestitev in prehranjevanje velikega števila delavcev (sprva okrog 15.000), poskrbeti je bilo treba za servisne storitve, družabno življenje ...
Utrdbena linija se je vila vse od tromeje na Peči do Reke in rta Kamenjaka. Bližajoča se vojna je dela zelo pospešila, zato so oblasti za gradnjo aktivirale vse razpoložljive moči. V letu 1939 je poleg redne vojske sodelovalo še štirideset tisoč rezervistov, ki so jih vpoklicali pod pretvezo vojaških vaj. Skupaj je bilo na delo razporejeno do 60 tisoč mož. V celoti ali deloma je bilo zgrajenih okoli štiri tisoč bunkerjev raznih tipov in velikosti.
Način gradnje
Razlike med italijanskim in jugoslovanskim pristopom k utrjevanju je bila velika. Francoski način je v prejšnjem stoletju v Evropi postavljal standarde. Mlada neizkušena Jugoslavija je sledila njihovemu vzoru. Načrti so predvidevali manjše bunkerje in večje podzemne utrdbe, razporejene v dve obrambni črti. Vendar so bile Jugoslovanske meje drugačne, bile so gorate in precej bolj razgibane, kot je bila mehko valujoča pokrajina Francije in Češkoslovaške. Utrdbe bi učinkovito varovale položaje s svojo maso, šele ko bi bile povezane. Nobena stran jih ni imela namena skrivati, psihološki učinek njihove mogočnosti naj bi povečal obrambni namen. Dokončane naj bi bile do leta 1947, njihova razsežnost in udarna moč pa naj bi precej presegla zasnovo Alpskega zidu. Že leta 1939 so zaradi finančne stiske, primanjkovanja časa, nemške okupacije Češkoslovaške, ki je prekinila uvoz surovin, preusmeritve sredstev na druga področja in ker naj bi bili načrti izdani Italijanom, bili primorani gradnjo močno spremeniti. Namesto velikih podzemnih utrdb so se osredotočili na manjše objekte, ki pa bi vseeno ohranili vsaj taktične značilnosti vzorov. Kljub temu je aprilska vojna leta 1941 prišla prehitro in mnoge niso bile dokončane.
Sektorji in tipi utrdb
Načrtovana utrjena linija ob zahodni meji s Kraljevino Italijo, ki so jo šteli za najbolj ogroženo, naj bi bila sklenjen obrambni sistem utrdb, okrepljen na posameznih mestih tudi z dodatnimi linijami. Razdeljena je bila na pet sektorjev, ki so si sledili po pomembnosti.
Prvi sektor je varoval glavni in najstarejši prehod - Postojnska vrata - in je potekal od Rakeka do Vrhnike. Drugi sektor naj bi Italijanom preprečeval prodiranje proti Dalmaciji od Sušaka do Čabra. Tretji sektor med Vrhniko in Škofjo Loko naj bi varoval prehod po Poljanski dolini. Četrti sektor je varoval Selško dolino od Soriške planine do Ratitovca. Peti sektor pa je potekal od Čabra do Cerknice. Šesti sektor (nastal kasneje, po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji) je zajemal področje med Dravogradom in Gornjo Radgono.
Karavanke bi varovale le posamezne utrdbe na prehodih. Neprekinjena linija se je pričela šele na Ratitovcu, od koder se je prek Zalega Loga dvignila na Blegoš in se prek Hotavelj, Gorenje vasi, Žirovskega vrha, Svetih Treh Kraljev in mimo Rovt spustila do Logatca ter mimo Unca, Rakeka in Slivnice dosegla Cerknico. V nadaljevanju se je čez Lož, Stari trg, Babno Polje, Prezid in Kamenjak zaključila na Sušaku.
V grobem sta linijo sestavljala dva tipa utrdb. Prvi, nameščeni v prvi obrambni črti, so bili strojnični bunkerji, ki jih delimo še na lahke in težke. Glede na obliko lahke ločimo še na kocke, prizme, male prizme in bunkerje krožne oblike. Najznačilnejši težki strojnični bunkerji so bili stolpični, ki so postali kar zaščitni znak Rupnikove linije. Niz takšnih bunkerjev poteka ob vznožju Žirovskega vrha od Žirov do Sovodenj.
Drugi tip so bile artilerijske utrdbe, ki so sestavljale drugo sklenjeno črto. Delimo jih na zaporne, protitankovske, slemenske in na kazemate. V celoti dokončane zaporne utrdbe so bile na najvažnejšem prehodu med Logatcem in Vrhniko, a so jih Italijani po okupaciji te cone v letih 41 in 42 večino porušili. Skoraj dokončana pa so bila dela na podobnih utrdbah v Poljanski dolini, kjer so najbolje ohranjene.
Največje so bile slemenske utrdbe, ki so jih gradili na pobočjih nasproti meji. To so prava podzemna mesta. Vhode imajo s hrbtne strani hriba. Njihove dolge galerije bi bile dostopne z manjšimi vozili. V mreži podzemnih hodnikov so bivalni prostori, velike betonske cisterne za vodo in dostopi do bojnih blokov. Med Ratitovcem in Logatcem naj bi jih bilo sedem. »Vrhovska« (Vrh Sv. Treh Kraljev) bi bila največja, to naj bi bil najbolj utrjen vrh ceotne obrambne črte, vendar izgradnje ni doživel niti za več kot polovico zmanjšan načrt.
Skoraj dokončani sta bili le na Golem vrhu, na Hlavčih Njivah in na Hrastovem griču v grebenu Žirovskega vrha. Za razliko od italijanskih utrdb so bile te že od vsega začetka namenjene tudi bivanju vojakov. Po navadi so bile bojne enote v zgornji, bivalni prostori pa v spodnji etaži.
Splošna pripravljenost Kraljevine Jugoslavije na vojno
Pretežno kmetijska Kraljevina Jugoslavija ni imela razvite ne vojaške tradicije, ne industrije. Večji del zastarele opreme vojske je izviral še iz prve svetovne vojne. Kolikor ji je omogočal obubožan proračun, se je oskrbovala z orožjem iz Češkoslovaške in Francije, a le do nemške zasedbe prve leta 1939. Sile osi in njeni zavezniki v aprilski vojni leta 1941 proti Jugoslaviji niso naletele na resen odpor. Ob njihovem hitrem prodoru je bila moč mogočnih jugoslovanskih utrdb čez noč popolnoma izničena, večinoma jih je dočakala že izpraznjena. Glavni napad so Nemci izvedli preko Bolgarije, kjer je bila linija nedograjena. Kakšno uro so napadalce zadrževale le na Koroškem. Kasneje so Italijani mnoge, zaradi varnosti in pomanjkanja železa, uničili.
Utrdbe, ki so ostale na nemškem okupacijskem območju, pa so skoraj nedotaknjene in jih lahko vidimo še danes, zaminirali so le nekaj vhodov v podzemske objekte. Sama rapalska meja z italijanske strani skoraj ni bila več varovana, a na Jugoslovanski strani je ostala dodatno prepredena z žicami in posejana z minami, kar je povzročilo mnoge smrtne nesreče. Na veliko žalost pa je področje Rupnikove linije med drugo vojno, poleg mnogih žrtev boja z okupatorjem, zaznamovala tudi tragika bratomorije.
Ohranjanje vojaško zgodovinske arhitekturne dediščine
Utrdbe so ostale pozabljene in sreča je, da niso bile nikomur na poti, sicer bi že izginile. Njihovo mogočnost je ponekod skrilo bujno gozdno rastje, ponekod pa se, kot nekoč, s slemen samozavestno ogledujejo na vse strani in na obiskovalca naredijo – verjemite mi – mogočen vtis.
Če si jih hočete ogledati, se povzpnite na Ratitovec ali Blegoš. Če pa želite o njih izvedeti kaj več, odprite temeljna knjižna dela raziskovalcev, ki so navedena kot viri. Na pomoč pa vam bodo rade volje priskočila tudi obmejna društva med Davčo in Rovtami. Zgodovina nam z oddaljevanjem in polzenjem skozi prste pozabe proži draž zanimanja in raziskovalnega duha. Podobno se, kot pred leti za Soško fronto, počasi obuja védenje tudi o utrdbovanju ob nekdanji rapalski meji. Vse tri nastopajoče akterke skupaj, z mnogimi že od davnine tu potekajočimi mejami ob razvodnici, so krajevna turistična atrakcija. Vsa vojna in vojaška infrastruktura je vedno povzemala največje inženirske dosežke takratnega časa, zato sta ogledalo in poklon preteklosti. Turistična ponudba v obliki vodenih ogledov nad in podzemnih gradenj ter obujanje dogajanj ob nekdanji meji, je zadnja leta čedalje bolj pisano in raznovrstno.
Gre za ohranjanje dragocene vojaško-zgodovinske arhitekturne dediščine, ki je bila dolga leta skoraj neznana, predvsem pa popolnoma prezrta. Meja nam tod že 65 let ne deli več slovenskega naroda. 15. septembra 1947 je začela veljati Pariška mirovna pogodba, kar je pomenilo priključitev Primorske matični domovini, priključitev več kot četrtine slovenskega ozemlja in tretjine prebivalstva, pomenila je premik krivične meje daleč na zahod.
Vse nekdanje meje in dogajanja okrog njih so danes zgodovinski spomin, le še razvodnica in Idrijski prelom režeta svojo večno pot.
Anka Vončina
Viri:
- Pavšič, T., Ob stari meji, pričevanja in spomini, Založba Bogataj, Idrija,1999, ponatis 2006,
- Naglič, M., Dediščina rapalske meje; Rupnikova linija in Alpski zid, Življenje ob Rapalski meji v letih 1918-43(47), Muzejsko društvo Žiri, Žiri 2005,
- Stanonik, M., Žiri na meji, Žiri 2007
- Klemenčič, R. & Co., O rapalski meji; Zbornik mednarodnega simpozija ob 90 obletnici podpisa Rapallske pogodbe, Ad Pirium, Žiri, 2010
- Potočnik J., A., Rupnikova linija in Alpski zid, Vrhnika 2004
- Potočnik J., A., Rupnikova linija, odkrivanje utrdb ob rapalski meji, Ad Pirum, Logatec, 2009.
- Lipušček, U., Sacro egoismo, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
- Srednješolska eGradiva
|
Članek s podobno vsebino je bil prvotno objavljen v štirinajstdnevniku Idrijske Novice, 6. julija 2012.