Slovenski narod (1935): Kako je nastala pravljica o mestu Cesarsu ob vznožju Andenskega pogorja
Angleški listi poročajo, da med ljudstvom v Južni Ameriki še vedno krožijo govorice o mestu is čistega zlata, Cesars po imenu. Ime mesta nima nič skupnega z imenom rimskega diktatorja Cezarja, temveč je čisto drugačnega izvora. Mesto iz čistega zlata je ovito z vencem pravljic in bajk, ki jih ljudje ne samo pripovedujejo, temveč tudi verjamejo in žive v njih. Po mnenju ljudstva je bilo to pravo Andensko mesto. Ljudstvo namreč veruje, da to mesto še zdaj obstoja nekje v Andenskem pogorju. Kdor stopi v to mesto, pozabi na svoje dotedanje življenje, na vse, kar je videl in doživel, ko pa mesto zapusti, zopet ničesar ne ve o njem, ne more se spomniti, kje je bil in kaj je videl, njegov spomin naenkrat ugasne.
Kakor imajo vse pravljice in bajke svojo realno podlago, tako ima tudi mesto Cesars svoje zgodovinsko jedro. Ime je dobilo po španskem poročniku Francisku Cesaru, ki se je pod Sebastianom Cabotom leta 1526 z drugimi Španci naselil blizu sedanjega Rosaria. Od tod je organiziral potovanje proti zahodu v pogorje Cordoba, kjer je naletel med drugim na indijansko pleme, ki je imelo mnogo dragocene kovine in je bilo po svojih šegah in navadah podobno Indijancem v Peruju.
Ta indijanska naselbina je čudežno mesto poznejše legende. V času, ko je španski poročnik Cesar hodil na potovanje in raziskoval neznane kraje, so odplule ladje škofa Plasencia iz Španije in z njimi so se pripeljali v novi svet naseljenci z orodjem in živili. Blizu obale Ognjene zemlje so se ladje razbile, ljudje so se rešili in tudi tovor so spravili na suho.
Ker so bili odrezani od sveta in niso mogli računati na povratek, so ustanovili v Patagoniji svojo naselbino. Nekaj pokolenj je zadostovalo, da so se španski priseljenci asimilirali in spojili z Indijanci. Pozneje so pod protektoratom španskih kraljev a tudi sicer organizirali mnogo ekspedicij. Španski vojaki so pridno iskali špansko zlato mesto, jezuiti so pa upali, da se jim bo se posrečilo rešiti duše potomcev kristjanov, ki jih je bila vrgla nesreča na morju v poganski svet. Toda indijanskega zlatega mesta ni bilo mogoče najti, ker so ga bile že davno izropale tolpe španskih vojakov. Prebivalci tega mesta so poginili, ne da bi kdo vedel kje, kdaj in kako. Jezuiti so zaman preiskali vso Patagonijo, o španskih kolonistih ni bilo duha ne sluha. Več stoletij je minilo in sčasoma sta se ta dva dogodka spojila tako, da je nastala pravljica o mestu iz čistega zlata ob vznožju Andenskega pogorja.
Slovenski narod, št. 163 (-164), torek, 23. julij 1935, stran 3
(stran 2, Slovenski planinci v Bolgariji)