Novi tednik (1979) - Joža Vršnik: Naslednji primer mi je pripovedoval solčavski pastir Jaka Černe. Stari Perk je neko jesen romal k Sv. Križu pri Belih vodah.
Pri Brložniku v bližini Sv. Križa je videl ovco, ki mu je bila zelo všeč. Kupil jo je, navezal in odgnal proti Solčavi. Naj bi ubral katerokoli pot, do Solčave je nad petdeset kilometrov. Pozimi je bila ovca z drugimi vred v hlevu. Ko so spomladi ovce spustili na pašo, pa se je Brložnikova ovca z jagnjetom kmalu zgubila. Vse pastirjevo iskanje je bilo zaman. Ostalo je le upanje, da se bo pojavila pri kaki drugi tropi, če je še živa. V jeseni je pa Perk dobil pismo, naj pride po ovco.
Kako nenavaden čut za orientacijo, pa tudi zavest, kaj in kam hoče! Tudi volja te živali je bila zelo trdna. Odkod ji vse to, če nima razuma?
Na planšariji v Kotu smo imeli neko leto dve svinji in dva prašiča. Mlajša svinja je bila breja. Nad vsemi je gospodarila stara svinja in mlajše zelo brezobzirno ustrahovala. Hlev je bil do polovice nastlan s suhim smreč-jem in tu je bilo ležišče za vse, druga polovica pa ni bila nastlana, zato je bila pusta in mokra. Neko jutro sem ob prvem svitu prišel k hlevu. Iz svinjaka sem slišal cviljenje malih prašičkov,ki so se bili skotili ponoči. V skrbeh kaj bo stara svinja naredila mladičem, sem brž pogledal v hlev. Kaj sem videl? Mlada svinja je ležala na smrečju v gnezdu, ki si ga je uredila sama, in dojila mladiče. Stara in oba prašiča pa so ležali tam, kjer ni bilo nastlano, na goli, mrzli zemlji.
Jasno je, da mlada svinja, ki je bila od vseh najšibkejša in vsem v strahu, onih treh ni mogla odstraniti z nastlanega, suhega prostora. Če so se pa umaknili prostovoljno, iz obzirnosti do svinje matere in mladičev, tega niso storili samo nagonsko, pa naj trdi kdo, kar hoče.
Sem že velikokrat videl, da živali materinstvo zelo spoštujejo, dostikrat bolj kakor ljudje.
Pa še četrta zgodba za zgled, da je v živalih več kot samo nagon. Neki lovec je zalezel tri gamse. Vodnik je bil star samec, ob njem tri ali štirileten kozel in dveletna kozica. Lovčev strel je zadel vodnika, da je obležal na mestu. Mlajši samec se je zavedel nevarnosti. Plašil se je, stopal in poskakoval okrog starega vodnika, pogledoval okrog, pa spet vodnika in ga z žvižganjem opozarjal na nevarnost. Ker se stari za vse to ni zmenil, je mladi stopil od zadaj za njega, ga z rogovi dvignil od tal in spet spustit na tla. Ker stari tudi na to opozorilo ni vstal, je mladi sprevidel, da nanj ne more več računati in je pobegnil, kozica pa za njim.
Kakšen nagon je povedal mlademu gamsu, da je treba starega dvigniti, če se drugače ne zbudi? In kakšen nagon ga je naučil, kako ga je treba prijeti, da ga bo mogel dvigniti? Ali ni bil to neke vrste razum?
Zgodba je resnična, ne morda lovska latinščina. Lovca poznam, da je verodostojen človek.
Mnogo podobnih stvari sem doživel ali slišal. Navedel sem le štiri, za zgled in za spomin če kdo reče, da sem prismuknjen, nič zato. Živel sem veliko let z živalmi in si upam reči, da bo še veliko časa utonilo v večnost, preden bo človek znal brati šivali iz oči tako, kakor zna žival brati človeku.
Da se v naravi živeča žival odloča in ravna premišljeno, sem videl že večkrat. In ne samo jaz. Da se je žival zmožna česa naučiti, tudi marsikdo ve. Za učenje pa je gotovo treba tudi nekaj razuma.
O gamsu naprimer lahko rečemo, da mu je previdnost prirojena; zmožnost da se igra in nauči smučati, pa ima v razumu. Kako se gamsi drug od drugega naučijo smučati, sem videl velikokrat, nazadnje 4. julija 1971 v Kotu. Takrat je bilo tam veliko turistov in kakor nalašč njim v veselje, se je spravilo okrog dvajset gamsov, starejših in mladičev, na snežni plaz v Škrbinskem žlebu. Ves popoldan so se lovili in igrali na snegu, potem pa so šli v strmino do vrh snega, kjer so se obrnili in zdrveli navzdol. Najprej so naredili nekaj skokov, nato pa so sprožili noge naprej in se zadrsali na parkljih tako, da se je sneg pršil izpod njih. Kadar je katerega kaj zadržalo, je spet malo poskočil, potem se je smučal naprej. Ko so se prismučali do kraj plazu, so zavili v stran, jo ubrali navzgor do vrha in spet je bil smuk navzdol.
Pri bajti v Kotu so moški strmeli, ženske pa cvilile ob pogledu na to igro. Daljnogledi so se selih iz rok v roke, mudilo pa se iz Kota ni nikomur, dokler niso v večernem hla-du odšli na pašo. Škoda da ni bilo nikogar, ki bi jih bil filmal.
Še to naj omenim. Neko zimo, ko je bilo veliko snega, zmrznjenega in trdega, sem od hleva v Travniku opazoval gamsovo kozo s kozličem. Šla sta po veliki strmini naravnost navzdol pa niti malo jima ni drselo. Čudil sem se temu, potem sem pa z daljnogledom natanko razločil, da sta stopala na zadnji del podplata, kakor na peto, male parkeljce, ki jih ima gams zadaj v členkih, sta pa vsajala v sneg in z njimi zavirala kot z derezami. Da so »dereze« bolje prijemale sta se prihulila k tlom, prednje noge držala pred sebe, zadnje pa podse. Tako sta srečno prišla čez strmino, kjer bi bil vsak spodrsljaj lahko usoden.
Joža Vršnik – Robanov
Novi tednik, 2. avgust 1979