Alenka Goričan: Start - Vižmarje! Danes sem se namenila skozi Dražgoše na Jamnik in od tam na Vodiško planino. Južno od Dražgoške gore še nimam raziskane Jelovice. Vem, da skriva veliko jam, kaj še drugega pa res ne vem.
Treba je vzet pot pod noge in raziskat. Od doma grem sedem in pet minut. Ko se peljem proti Škofji Loki me najprej ustavi pogled na z jutranjim soncem obsijan kozolec s senom. Postojim in naredim fotografijo. Škoda, da so bili hribi zadaj slabo vidni. Pripelje se en gospod in se ustavi. Pravi, da naj kozolec kar poslikam, češ saj se ne ve kako dolgo bo stal. Malo se pogovarjava, pa stoka, kako je celo življenje garal za hišo, od življenja pa nima nič. Rečem mu, da pa naj sedaj nadoknadi. Pa začne o denarju. Povem mu, da je moj žep vedno prazen, jaz pa kljub temu vedno nekje. Grem s kolesom in ne zapravim niti centa. Me gleda pa pravi, češ lahko tebi, ko so te same mišice. Pa mu povem, da če človek miga, jih lahko ima vsak.
Malo naprej na enem travniku je bila štorklja na zajtrku. Verjetno si je privoščila kobilice. Prav zadovoljna je bila videt. Štorklje so zelo zanimive. Pri nas doma jih še imajo. Štrk je že veliko zim ostal kar doma, sploh ni šel na jug. Spomladi pa lepo popravlja gnezdo. Ko prispe gospa z južnih krajev, najprej pregleda gnezdo in ga oceni. Vse nepotrebne ali nepravilno postavljene vejice vrže vstran. On pa mora potem vse popravit. Ko je gospa zadovoljna z gnezdom, se pa začne osvajanje. To se poka s kljuni in zvijajo vratovi v nemogoče poze. Tega ni ne konca, ne kraja. Potem se vali, ko so pa mladiči se pa pokaže starševska skrb zanje. Lepo pa je gledat kako učijo mladiče letet. To je bolj zabavno kot pa oglašanje mladičev, ki ti para živce.
Od lepe stare Loke hitim naprej proti Železnikom. Na enem dolgem kozolcu sedita dve ujedi. Celo fotografirat mi jih uspe. Super. Prispem v Železnike in ugotovim, da imajo kolesarski maraton. Sedaj sem jih pa že sita. Povsod naletim nanje, pa naj bo tekaški ali kolesarski, kot bi jih namerno iskala. Še dobro, da ne grem na Petrovo Brdo.
Prispem v Rudno. Naredim posnetek Dražgoš in Dražgoške gore zadaj. Povsod je pa polno kozolcev in lepa zelena trava. Ustavim se ob dveh kozolcih, ki stojita ob cesti. Lepa sta. Malo naprej naredim posnetek lepe poslikane stare Španove domačije. Take imam zelo rada. Prispem do gostišča. Grem po informacije. Gospod, ki je bil tam je bil zelo prijazen. Celo rekel je, da če pridem med tednom me z avtom zapelje na Jelovico in mi pokaže kje se da s kolesom in kje peš. To bom raziskovala jeseni, ko ni več časa za dolge ture. Takih ljudi pa danes najdeš malo. Ko se odpravljam pa 
zagledam kako gre k pokopališču ena mamika s košem na hrbtu in s šopkom domačih rož v roki. Bila je tako lepa in nenavadna, da sem kar škljocala. Kaj takega pa vidiš zelo redko. Zame je bil to tako zelo nostalgičen prizor, da kar nisem mogla naprej. Ob gledanju rožic ob hišah in kozolcev sem že prispela do cerkvice sv. Jedrt. Med vojno je bila porušena, sedaj je nova. Tam sem pomalicala in potem na Jamnik. Najprej sem se peljala mimo Bele skale, ki jo bom tudi pustila za jesen. Cerkvica sv. Primoža zgleda, kot da stoji na koncu pomola. Stoji na višini 831m. Na vsako stran je strmina in čudovit razgled. Enkrat sem se peljala do nje. Naenkrat je zapihal močan veter in me prestavil za pol metra na desno s kolesom vred. Sem mislila, da me bo kar zabrisalo dol s pomola. Peljem se dalje in vidim tablo. Kačja smreka, naravni mutant navadne smreke. Takih primerkov je v Sloveniji osem. Je zavarovana. Zanimiva je. Če ne bi bila s kolesom, bi niti table ne opazila. To je pa prednost kolesa in seveda oči, če jih znaš uporabljat.
Na koncu Jamnika pri skali kjer je slab napis za Vodiško, zavijem levo. Skrijem kolo in nadaljujem peš. Pridem do tabel, ki me usmerijo na Vodiško in ena na Tehniko Meta. Ja kaj pa je to? Verjetno kaj partizanskega. Če bo čas, si bom ogledala ob povratku. Hitim po poti naprej. Tu in tam se mi pokaže razgled v dolino proti Kropi. Gledam oblike dreves, ki so lahko zelo zanimiva. Pridem do razgledišča in vidim, da sem na Zidani skali. Lep je pogled v lepo, romantično Kropo. Potem se pot začne spuščat, kar pomeni, da se bo treba nazaj grede spet vzpenjat. Potem le prispem na Vodiško planino. Tam seveda spet zbiram informacije. Ena gospa me gleda in potem vpraša, če sem bila v Dražgošah s kolesom. Povedala sem, da ja. Takoj je dodala, češ, da bom imela voden izlet po Jelovici z avtom. Je pač slišala. V koči in okoli koče je bilo kar nekaj ljudi. Jaz sem jo pa urno mahnila nazaj. Srečala sem dve mali deklici. Ena je že hodila v prvi razred. Precej zadaj sta šla mlada starša z še manjšo punčko. Seveda sem jih pohvalila, češ da sta hitri. Pa je takoj dodala, da oni pa vedno nekaj zaostajajo, nimajo kondicije. Otroci so pa res prisrčni.
Nisem si mogla kaj, da ne bi šla iskat tiste Tehnike Meta. Najprej sem našla en rov kjer so imeli skladišče. Grem še dalje in najdem. Navpično v opuščeni rudniški rov je postavljena lestev, da lahko greš v rov. A nisem imela baterije s sabo. Pa spet rov. To mi je pa zanimivo. Ampak brez baterije ne bo šlo. V tem rovu so imeli tiskarno. Drugič pridem z baterijo, da vse raziščem.
Potem se zapodim do kolesa. Tokrat si nisem dobro zapomnila kje sem ga pustila in sem ga malo iskala. Tudi to se zgodi. Ta pot je lepa, posebej spomladi in v pozni jeseni, ko ni listja mora bit zelo razgledna. Spustim se navzdol proti Kropi. Ogledam si še pot, ki pelje od Slovenske peči na Vodiško planino. Ena pot pa pelje iz Krope. Super. Naslednjič bo krožna na Vodiško. Enkratno. Nad Kropo se ustavim in si jo ogledujem. Ta kraj me je očaral, ko sem se prvič peljala skozi. Takoj se vidi, da je tu doma kovaštvo. Res si ga je vredno pogledat in kaj o njem prebrat.
Že v 15. stol. je veljala za trg. Razvoj kraja je potekal z razvojem železarstva. Pomembne gospodarske panoge so bile rudarstvo, plavžarstvo in kovaštvo. Tu ni bilo prostora za niti eno kmetijo. Vrh razcveta je dosegla v 18.stol. Do danes je ostala izvirna, nespremenjena in stara. To je pravi živi muzej nekdanjih časov. 1894 je bila ustanovljena žebljarska zadruga. To je pomenil začetek industrijske dobe. Prehod od vigenjcev kjer so žeblje kovali ročno do tovarne pa je trajal pol stoletja. Ročno kovaštvo se pa je še obdržalo. Zanimiv je kovaški muzej. Sprehod po samem kraju se izplača, saj je kaj videt. Očaran si.
Pot sem nadaljevala skozi Češnjico, Rovte, Njivico, Besnico v Kranj. Pri Češnjici je greben Peči, ki je osameli kras na katerem so jame. Blizu Rovt je zanimivo Turkovo brezno. Vmes sem spet videla kozolce, pa pisane kure in purane. V Zg. Besnici je nadstropna kmečka hiša, kjer je bila nekoč gostilna. Okvirji oken so iz tufa, ima tudi kovane mreže in kovinske polkne. Na fasadi pa so freske sv. Štefana, sv. Florjana in sv. Družine. Tokrat sem se peljala proti domu po desnem bregu Save po Sorškem polju. Ustavila sem se v Podreči pri Simonu Jenku. Proti domu si ponavljam njegovo pesem – pozdravljeno bodi Sorško polje, kjer moji očaci v grobih leže …
Tako sem prispela domov in uspela mi je še ena zanimiva tura. Doma sem bila nekaj pred šesto. Naredila sem 94 km.
Alenka Goričan