Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvi vzpon na Pointe Walker po severnem razu

petek, 2. september 1938, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1302

Slovenec (1938): Veliko pozornost so po vsem svetu prejšnji mesec vzbudili štirje Nemci, ki so kot prvi preplezali strahotno severno steno Eigerja.

Vsi svetovni časopisi so prinašali slike drznih zmagovalcev in stene. Bili so sprejeti pri Hitlerju in za svoje pogumno dejanje odlikovani.

Zdaj pa so trije Italijani — in to ne morda »škrici« — ampak delavci-težaki rešili nič lažji problem prvega vzpona po severnem razu na Pointe Walker (4208 m). Pointe Walker je najvzhodnejša glava znamenitega vrha Grandes Jorasses v Švicarskih Alpah. Zanimiva je in močno ponazoruje težkoče tega vzpona izjava Martina Maierja, ki je leta 1935 v družbi z Rudolfom Petersom kot prvi preplezal severno steno Grandes Jorasses. Po predavanju v Ljubljani je Maier dejal, da sploh ni misliti na to, da bi bil severni raz Pointe Walker kdaj preplezan. Trije italijanski delavci pa so prišli in zadevo izvedli.

S tem vzponom na najvišji vrh Grandes Jorasses je bil rešen zadnji veliki problem v severni steni Grandes Jorasses. (Prvi vzpon po severni steni sta leta 1935 izvedla Maier in Peters.) Italijani Cassin, Tizzoni in Esposito so odšli iz lesehauxške koče ter so v višini 3010 m pričeli z vzponom ob šestih zjutraj. Ves ta dan so turisti drzne plezalce izpred koče prav lepo lahko opazovali.
Napredovali so zelo počasi ter so ob devetih zvečer pripravili v steni bivak za prenočitev. V 15 urah so prišli vsega skupaj le pičlih 350 m više, kajti bivakirali so v višini 3350 m. Naslednji dan so začeli plezati zjutraj ob 5. ter so bili ob 8. zvečer, ko so se odločili in pripravili za drugi bivak, visoko komaj 3700 m; spet so torej po 15-urnem plezanju prišli le 350 m više. Tretji dan so opazovalci izpred koče videli, da so Cassin, Tizzoni in Esporito ob 5 zjutraj plezanje nadaljevali ter napredovali prav hitro. Približno ob 2. popoldne pa so že izstopili točno na vrhu Pointe Walker (4208 m). 1200-metrska stena je bila po tridnevnem vzponu končno premagana.

Medtem pa se je nenadoma vreme tako poslabšalo, da zmagovalci severnega raza niso našli drugega izhoda, kot da so se odločili še za tretji bivak. Prenočevali so na vrhu v snežnem metežu. Drugi dan pa se je vreme vendarle le toliko izboljšalo, da so plezalci lahko sestopili po normalni italijanski smeri ter so prišli ob 1. popoldne v kočo Grande Jorasses. Tam se že skoraj niso več nadejali, da bi se še vrnili.

Gervassutti, eden najboljših poznavalcev Grandes Jorasses, se je ob istem času mudil v severni steni — desno od velikega Kuloarja — pa se je moral s tovarišem Ottozom po eni noči v bivaku, vrniti v izhodišče. Gervassutti je eden tistih plezalcev, ki so — štirje — kot drugi (po Petersu in Maierju) preplezali severno steno Grandes Jorasses. Znana ženevska smučarka Loulou Boulaz je bila tedaj z Lambertom v drugi navezi. Gervassutti je dejal, da so morali Italijani v severnem razu Pointe Walker premagati prav izredne težkoče. To se popolnoma ujema z avtentičnimi izjavami plezalcev samih, ki so skupaj opravili že več skrajno težavnih plezarij, tako n. pr. kot prvi po severni steni Badileja (1937). Cassinovi navezi sta dala največ opravka dve zelo visoki previsni mesti, ki so jih premagali le s številnimi klini po težavnih vrvnih manevrih. Oprema teh treh Italijanov je bila podobna tisti, ki so jo imeli zmagovalci severne stene Eigerja: dve po 50 m dolgi vrvi, poleg tega dve enako dolgi pomožni vrvi (6 mm), 30 klinov, od tehi jih je 15 ostalo v steni, in 10 lednih klinov nekega novega italijanskega modela.

Navdušeni pa so bili vsi trije nad svojo specialno obutvijo.
Niso imeli na čevljih debelih usnjenih podplatov s težkimi žeblji, imeli so neke vrste plezalke s specialno profilirano gumijasto oblogo, ki se je izkazala sijajno tako v ledu kot v skali. S seboj so imeli tudi neki kavni izdelek, ki jih je varoval slabosti. Baje je kava na skrajno izmučeno telo učinkovala zelo blagodejno. Cassin in Esporito pa sta tudi imela vzrok, da sta posvetila vso pozornost vprašanju prehrane in izrabe moči, predvsem delu srca — saj sta jima bila o priliki prvega vzpona po severni steni Badileja od izčrpanosti prav na vrhu umrla dva tovariša. Zmagali so, ko pa so stopili na vrh Badileja, je dvema nenadoma postalo slabo, ulegla sta se in po kratkem času umrla.

Cassin, vodja naveze, je star 29 let, Esposito 31, Tizzoni pa 24. Vsi trije so delavci-težaki v neki tvornici v Leccu pri Comskem jezeru. Leta in leta so že strastni alpinisti. Kakor smo že omenili, sta Cassin in Esposito premagala severno steno Badileja, Cassin pa s ponosom tudi nosi odlikovanje za vzpon po vzhodni steni Lavareda.

Občudovanja je vreden idealizem teh mladih ljudi, ki po trudu in naporu ter po vsem pomanjkanju jemljejo na svoja ramena še večje in še težje naloge ter jih rešujejo — prostovoljno in z navdušenjem. V današnjih težkih časih, ko slednji človek samo godrnja in jadikuje, je to svetal vzgled, močnih, plemenitih, ljudi. Tudi med Nemci je dolga vrsta najvidnejših plezalcev, ki so po poklicu težki delavci. Ti možje dokazujejo, da alpinizem ni luksus in kaprica ljudi, ki imajo preveč denarja ter jim je na tem svetu dolgčas, S takimi dejanji prinašajo v svoje življenje novo, na svojskih doživljajih bogato vsebino, hkrati pa pred vsem svetom proslave domovino, katere sinovi so, sinovi, na katere je lahko ponosna.

Slovenec, 2. september 1938
Slovenec, 3. september 1938
 

Oznake: PrV
eXTReMe Tracker