Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinska razstava

dLib.si

petek, 9. september 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 971

Jutro (1932) - Arnošt Brilej: Slovenija je kot izrazito planinska pokrajina naše države gotovo poklicana, da v vseh panogah alpinizma igra vodilno vlogo v Jugoslaviji.

Tako na polju alpinske tehnike kakor tudi organizacije in v vseh drugih pogledih so naši planinci — to lahko ugotavljamo brez samohvale kot golo dejstvo — dosegli najvišjo razvojno stopnjo.
Naši planinski domovi so povprečno najmanj tako dobro, če ne bolje urejeni kakor avstrijski in švicarski, naši prvi alpinisti pa so v skalovitem terenu — za led in sneg jim nedostaja prilike in prakse — najmanj tako izvežbani kakor inozemski turisti. Skratka, na splošno lahko ugotavljamo, da stoji naš alpinizem na evropskem nivoju.

Zato je povsem naravno, da se je v naših planinskih krogih v zadnjih letih pojavila želja po ustanovitvi lastnega alpinskega muzeja. Gotovo je, da spada tak muzej, ako se sploh kje v Jugoslaviji ustanovi, edinole v Ljubljano, v središče jugoslovenskega alpinizma.
Letošnja alpinska razstava na velesejmu naj bi bila osnova, temelj našega bodočega alpinske ga muzeja. V prvinah predočuje one panoge, ki naj bodo v tem muzeju popolno zastopane. Pokazati želi, kje in kaj naj zbiramo, da ustanovimo zavod, ki bo služil našim alpinistom v pouk in vzpodbudo in ki bo tvoril novo privlačno točko Ljubljane.

Prvič smo skušali zbrati ob tej priliki nekaj gradiva iz zgodovine slovenskega planinstva. Slike najbolj vidnih alpinistov, ki so prvi kot znanstveniki ali turisti hodili v naše gore in odkrivali znamenitosti in lepote, slike organizatorjev našega alpinizma se vrste v pestrem redu z raznimi skupinami in predmeti, ki so kaj pomenili v zgodovini slovenskega alpinizma. Štiri glavne skupine: »Piparji« ustanovitelji Slovenskega planinskega društva, dalje »Dren«, iz katerega so izšli naši prvi zimski alpinisti (Badiura itd.), fotoamaterji (Brinšek, Kunauer) in jamarji; končno turistovski klub »Skala«, ki je zanesel novega duha v planinske vrste in »Slovensko planinsko društvo«, so se nam zdele najvažnejši činitelji našega planinskega gibanja; zato so na tej razstavi najbolj vidno zastopani.
Znanstveni materijal, ki ga kaže razstava, more seveda podati samo elemente posameznih znanosti. Flora in favna, geološka in mineraloška zbirka, kartografski in meteorološki predmeti so zastopani le v takem številu in obsegu, kolikor je to spričo poljudnega značaja te razstave in v razstavno tehničnem pogledu sploh mogoče.

Marsikaj je moralo seveda odpasti. Predvsem težje razumljivi materijali, predmeti, ki zahtevajo strokovno predizobrazbo. Odpasti je moralo seveda tudi vse, česar nimamo. V tem pogledu je morda razstava najbolj važna in poučna, ker nam kaže vrzeli, ki jih je treba izpopolniti. Tako bo tudi površen motrilec opazil, da nimamo niti reliefa Kamniških Alp, niti Karavank, niti Julijskih Alp. Zatorej ni še nobena teh skupin v celoti in popolnoma upodobljena.
Naša kartografija je v začetku razvoja; naš cilj je ustvaritev lepih, v velikem merilu (1:25.000 ali 1:50.000) izdelanih kart, ker le take more alpinist s pridom uporabljati.

Naša alpinska literatura je — kljub tehtnosti obstoječih del — majhna, naša alpinska revija potrebna izpopolnitve. Nedovršena je zadeva alpinskih rezervatov, kjer bo morala ostati narava nedotaknjena v svoji trajni lepoti in kjer se ne bodo smele graditi koče, pota itd. Tudi razne vede imajo v naših Alpah še mnogo neraziskanega polja: slovenska slikarska umetnost in zlasti naše leposlovje so se — z redkimi izjemami — prav malo bavili z našimi Alpami.
V vseh teh strokah skuša podati letošnja alpinska razstava nekaj pobude in gradiva, ki naj bi ustvarilo podlago za nadaljnje zbiranje, raziskovanje in proučevanje.

Njen glavni cilj pa je, kakor že omenjeno, ustvariti temelj za bodoči alpinski muzej v Ljubljani. Merodajni krogi našega mesta temu načrtu, kakor čujemo, niso nenaklonjeni. Ljubljanski grad je mogočna in prostorna zgradba, ki bo, čim se izselijo iz njega sedanji prebivalci, nudil dovolj prostora ne le za razbremenitev našega muzejskega poslopja, temveč tudi za razne manjše strokovne muzeje, med katerimi bo alpinski muzej krepko uveljavil svojo eksistenčno pravico. Spočetka skromna zbirka se bo dala razmnožiti z rednimi letnimi nakupi, darovi itd., pač na način kakor so nastali vsi muzeji. Morda se pojavi od nekod darežljiv mecen in nas reši vseh skrbi, dasi se zdi, da je ta pasma v Sloveniji izumrla.
Ako bo razstava pospešila zadevo alpinskega muzeja ter jo približala končni realizaciji, bo v polni meri dosegla svoj namen.

Dr. A. Brilej
Jutro, 9. september 1932
 

Oznake: MUZ
eXTReMe Tracker