Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 10.03.1997

10.03.1997


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredil: G.Š.

 

ponedeljek, 10. marec 1997, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1350

Delo, Šport: ... Nove zimske smeri v slovenskih gorah

Prvenstvena smer v Poncah in v Kalški gori - Ponovitev kombinacije Uporniška - Slap v Kanjavcu
Čeprav letošnja zima vsaj do sedaj ni bila ravno idealna za ledno, snežno in niti za skalno plezanje v naših stenah, so bile razmere ponekod očitno nekoliko boljše, saj je februarja nastalo nekaj novih smeri in kakšna dobra ponovitev.
Novo smer sta v zahodni steni Zadnje Ponce v začetku februarja preplezala Peter Podgornik in Filip Bence. Viharnik, kot sta jo imenovala, poteka v spodnjem delu po izraziti grapi v levem delu stene, zgoraj pa se obrne desno po razčlembi, ki iz doline ni dobro vidna. Dva tedna za njima sta smer že ponovila Tržačana Erik Švab in Giovani Bazo, ki pa sta v zgornjem delu smer zgrešila in se tako nehote izognila največjim težavam. Izplezala sta levo od originalne smeri, kjer naklonina ne presega 65 stopinj. Smer je visoka 850 metrov, ocena variante Tržačanov pa je III/4 in sta zanjo nenavezana porabila tri ure.
Erik Švab in Giovani Bazo sta opravila tudi prvo zimsko ponovitev kombinacije smeri Uporniška - Slap v Kanjavcu, ki sta jo lani preplezala Peter Mežnar in Marko Čar. Stena je visoka 850 metrov, ocenjena je s IV+/5 ter Al za nekaj metrov požlejene skale. Smer se začne s 120 metrov visokim slapom povprečne naklonine 70 st. in nekaj navpičnimi mesti. Po prehodu mimo balvana, ki je ključ smeri, sta preplezala še lažji osrednji del in po grapici prišla do Slapa v Kanjavcu, ki v svojih 200 metrih ponuja štiri polne raztežaje uživaškega lednega plezanja v naklonini med 75 in 90 stopinjami in ki bi bil, po mnenju Švaba, poštena zadeva tudi v dolini.
V Kamniških Alpah pa sta v S steni Kalške gore nad potjo na Kokrsko sedlo 18. 2. preplezala novo smer Blaž Jelinčič in Simon Slejko (oba AO Matica). Začela sta po smeri Humar-Škarja, v zgornjem delu pa sta sledila izrazitim prehodom v vpadnici vrha. Tam vodi smer čez travnate previse in majhna snežišča. Ker sta naletela velike težave in delikatno plezanje, predlagata prva plezalca oceno IV,6,M. V smeri, ki sta jo poimenovala Kravja paša in je visoka 400 m, sta ostala dva klina, priporočata pa še ice hooke, manjše zatiče in pilo, s katero si bodo morebitni ponavljalci po vsakem raztežaju nabrusili orodja.

URBAN GOLOB

Poljska smer na Aconcaguo
Trije člani GRS in AO Tržič, Slavko in Slavc Rožič ter Elimir Zrim, so se vrnili z alpinistične odprave na Aconcaguo (6990 m). V Južno Ameriko so prispeli v drugi polovici januarja in za aklimatizacijo izbrali vulkan San Jose (5870 m). V oblačnem in vetrovnem vremenu je 27. 1. prišel na vrh samo Slavc Rožič.
Potem so odšli v bazni tabor pod Aconcaguo, najvišjo goro Južne Amerike, na katero je pred natanko 100 leti prvi priplezal Švicar Matthias Zurbriggen.
V letošnji sezoni je prevladovalo slabo vreme s hudimi vetrovi in mrazom, tako da je na vrh prišlo manj alpinistov kot običajno. 6. februarja je Slavc Rožič začel z vzponom na višini 5700 metrov in preplezal direktno varianto Poljskega ledenika (do 55 st.). V spodnjem delu so ga ovirali ledeni stebrički - penitentesi, v zgornjem delu smeri pa so bile snežne razmere odlične. Med vzponom ga je spremljal hud mraz (do - 40 stopinj) in veter. Z Elimirjem Zrimom, ki je istega dne opravil vzpon po normalki, sta se srečala prav na vrhu! Tudi tretji član odprave Slavko Rožič se je istega dne vzpenjal po smeri normalnega pristopa, vendar je zaradi slabe aklimatizacije obrnil na višini 6500 metrov.

M. P.

Predavanje
V mali dvorani kina Union v Celju bo imel Frenk Horvat v torek 11. t.m. ob 18. uri predavanje Tashidelek - Potovanje v Tibet in Indijo. Vabljeni!

M. P.

Retrospektiva gorniških filmov Matjaža Fistravca
V Slovenski kinoteki na Miklošičevi ulici v Ljubljani bodo v torek, 11. t. m. ob 20. uri, na ogled naslednji filmi:
- Cerro Torre - peklenska gora (dolžina 23 min.), o izjemno odmevnem in uspešnem vzponu slovenske alpinistične odprave leta 1985.
- Poslanstvo, (dolžina 28 min), o šoli Aleša Kunaverja za gorske vodnike v Neaplu.
- Brez (dolžina 23 min.), eden izmed največkrat nagrajenih slovenskih filmov o vzponu invalida Mirka Lebarja na Mt. Blanc.
- Steber (dolžina 70 min.}, igrani TV film o vzponu Jože Čopa in Pavle Jesih leta 1945 čez osrednji steber Triglavske severne stene.
Vabimo vse, ki si filmov še niso ogledali, sodelujoče alpiniste in filmarje, na skupno druženje.

Kamniški gorski reševalci so zborovali
Letos, ko slovenska Gorska reševalna služba praznuje 85-letnico delovanja, je jubilejno leto tudi za postajo GRS Kamnik. Pred 75 leti, leta 1922, so namreč na pobudo kamniških ljubiteljev gora, še zlasti pa slikarja Maksa Koželja in domačih gorskih vodnikov iz Kamniške Bistrice bratov Erjavšek, v Kamniku v Stahovici ustanovili svojo postajo GRS.
Kot je v četrtek. 27. februarja, na občnem zboru postaje poudaril njen načelnik Janez Podjed, so kamniški reševalci ves čas delovanja zavzeto, nesebično hiteli na pomoč vsem, ki so v gorah nad Kamnikom potrebovali njihovo pomoč. V kroniki postaje je zabeleženih kakih 670 reševalnih akcij, opravljenega dela, še zlasti na preventivnem področju, pa je bilo še neprimerno več. Samo v minulem letu so imeli 17 reševalnih akcij, med katerimi so v dolino prinesli tudi 3 ponesrečence, ki jim ni bilo več pomoči.
Postaja ima kakih 30 aktivnih reševalcev, med njimi pa so kar trije zdravniki, 5 letalcev reševalcev, en vodnik lavinskega psa, nekaj dni pred občnim zborom pa je vrste inštruktorjev reševanja na postaji okrepil še Janez Slokan, ki je 21. februarja na Zelenici opravil izpite za inštruktorja reševalca.
Kamniške reševalce čaka v jubilejnem letu izjemno veliko dela. Kot še vsa leta doslej bodo osrednjo pozornost namenjali akcijski usposobljenosti in pripravljenosti članov postaje. Pripravili bodo vrsto vaj, tečajev, urjen in obnavljalnih izpitov, sodelovali bodo v številnih akcijah matičnega in okoliških PD, nadaljevali bodo z že vzpostavljenim sodelovanjem z drugimi postajami GRS, letos pa jih čaka še zlasti dosti dela na organizacijskem področju. Člani postaje so namreč prvič zborovali v novih, večjih in sodobnejših prostorih postaje. Načelnik je opozoril, da jih čaka še dosti dela pri opremljanju prostorov, v bližini postaje pa nameravajo urediti tudi večje parkirišče in heliodrom, kar bo vsekakor prispevalo k večji hitrosti in učinkovitejšemu delu kamniških reševalcev. Med naloge, ki jim bodo letos namenili več pozornosti, bo sodila tudi priprava osrednje proslave ob jubileju postaje, ki jo bodo pripravili v avgustu. Ob tej priložnosti nameravajo izdati tudi priložnostni bilten o postaji.

MIRO ŠTEBE

Slapovi
Hrvata Davor Čikovicin Robert Verem sta pod Ajdovsko deklico preplezala slap, čez katerega se alpinisti običajno spuščajo po vrvi med sestopom z ostalih slapov pod Prisojnikom. Če slapu ni plezal še nihče pred njima, predlagata ime Brezpotje pod deklico (3-4,150 m).
Centralni slap pod Prisojnikom so preplezali Darko Dular - Krešo Džodar in Bojan Kurinčič - Matej Zorko.
Tomaž Jakofčič in Igor Kopše ter Darko Dular in Krešo Džodar so preplezali Zadnji slap (6) v Krnici.
Damjan Karničnik in Sandi Vaupotič sta preplezala Lukežev led in Zelene slapove nad Koritnico.
Tomaž Jakofčič in Janko Meglič sta solirala Luciferja.
Matej Zorko je z Andrejem Sotelškom ponovil Rariteto v Tamarju, z Marjanom Zverom pa Ledinski slap na Jezerskem.

M. P.

Vzponi Kranjčanov
Miha Marenče in Tomaž Strupi sta 8. februarja v Dolgem hrbtu preplezala 950 m dolgo kombinacijo Teranove in Trojke, ki sta jo ocenila s 4-5 v ledu in 5+/4-5 v skali. V Prednji glavi sta Marenče in Klemen Brenk (AO Rašica) preplezala Zimsko smer, v Kristusovi zadnji večerji (6+) se jima je pridružil Igor Kopše. Miha Marenče je soliral še Vikijevo svečo, katero sta ponovila tudi Matej Brajnik in Tone Štern

U. G.

Zimska v Prednji glavi
Erik Švab in Peter Podgornik sta 12. februarja preplezala Zimsko smer v Prednji glavi Prisanka. ki je ocenjena s III/4-5. Za vzpon sta potrebovala tri ure in pol. Pravita tudi, da smer ni visoka 250 metrov, kot to piše v vodničku Zimski vzponi, ampak da je njena višina med 350 in 400 metri, dolga pa je 650 metrov.

U. G.

Hrvatski planinar
Hrvatski planinar se s prvo letošnjo številko predstavil v novi, bolj moderni podobi. Vsebinsko pa so bolj ali manj obdržali dosedanji koncept, le barvni vložek (tokrat so to posnetki Danka Petrina iz zraka) na sredini je nov in rubrike so dobile grafično »glavo«. Urednik je še naprej prizadevni dr. Željko Poljak, naročnina za tujino (11 številk, ena je dvojna) pa 43 DEM. Tiskanje omogoča donator Chromos Samobor.

F. S.

Slabo vreme v Patagoniji
Slabo vreme je prekrižalo načrte veliki večini plezalcev, ki so se to zimo odpravili v granitne stene Patagonije. Žal so bili med njimi slovenski alpinisti Ines Božič - Skok, Janez Skok, Peter Šubic (vsi PK Škofja Loka) in Damjan Kočar AO Kamnik. Tri dni po prihodu v Laguno Torre, ki je izhodišče za vzpone v skupini Cero Torreja, so odšli pod Supercanaleto v Fitz Royu, vendar jih je že na dolgem in zahtevnem dostopu zajelo tipično patagonsko poslabšanje in so morali bivakirati. Ker je ponoči zapadlo pol metra novega snega, so se po daljši poti (25 km) vrnili v bazo. Čez deset dni so poskusili še enkrat, a se je zgodba skoraj popolnoma ponovila. Po tednu dni sta 12. februarja Kočar in Šubic zgodaj zjutraj odšla iz baze pod Aguja Guillaumet, kjer sta v treh urah preplezala Levi ozebnik (65st./V+,300 m) in s spusti ob vrvi sestopila po smeri.
17. in 18. februarja se je vreme končno izboljšalo in vsi štirje so podali pod Poincenot (3002m), kjer se je naveza Šubic - Kočar odločila za Whillansovo smer (TD, 600m), zakonca Skok pa za še neponovljeno smer Michela Piole, Patagonicos Desperados (6c,A3+,600m). Zaradi poškodbe Petra Šubica sta se s Damjanom Kočarjem obrnila. Ines in Janez pa sta vstopila v steno in si zvečer po sedmih raztežajih v solidnem mrazu uredila bolj viseči kot sedeči bivak. Tam sta naslednji dan pustila transportno vrečo, preplezala tehnično težavnejši del stene, a sta morala tam zaradi ledu v počeh ter hudega mraza (bila sta brez opreme za bivakiranje) obrniti. Naslednjega dne se je vreme pokvarilo in do konca njihovega bivanja v Patagoniji se ni več izboljšalo.
Nekoliko več uspeha so imeli plezalci, ki so se v Patagoniji mudili konec novembra in začetek decembra. Med njimi je bil najuspešnejši v ZDA živeči Argentinec Rolando Garibotti, ki je z različnimi soplezalci uspel preplezati tri smeri. V poznejši sezoni (februar) pa so se s trdoživostjo in vztrajnostjo izkazali Rusi, ki so za Francosko-Argentinsko smer v slabem vremenu porabili 12 dni (hitra naveza opravi z njo v dobrih razmerah v enem dnevu). Dober vzpon je uspel še Špancema, ki sta ponovila ledno Ferarijevo smer in jima je prvima po devetih letih uspelo splezati na ledeno gobo. Z novo smerjo v Pier Giorgu je uspelo še M. Giordaniju, drugi (n.pr. Salvaterra, Albert, Arnold in Fowler) pa so letos v Patagoniji ostali praznih rok.

U. G.

Dr. France Srakar
Mnogo prezgodaj in skoraj pri polnem zdravju je umrl dr. France Srakar. Frenk za hribovske prijatelje. Nekoč atlet, tekač na dolge proge, se je uspešno poskusil z alpinizmom (smer Srakar - Češnovar v južni steni Kogla ima še danes spoštljivo visoko tehnično oceno), vodil eno prvih slovenskih odprav v Kavkaz, tik pred smrtjo pa je bil dober zdravnik naših himalajce pri uspešni odpravi na tri vrhove v Zahodnem Nepalu.
Leta 1964 sem bil član njegove odprave v Kavkaz. S hladnokrvno vztrajnostjo je dosegel, da so nam Rusi dovolili tako rekoč prepovedano Užbo, njeno ne varno in slavno zahodno steno ter prečenje obeh vrhov. Dosegel je, da se nam ni bilo treba skupaj z Rusi razvrščati v jutranji pozdrav zastave, obveznost prejšnjih odprav v ruskih gorah. Pozneje je bil večkrat povabljen v Himalajo, še posebej na Kangbačen 1974 in Everest 1979, pa se je na koncu vedno odločil za delo, za ortopedijo, posebno za otroško. Tako se ga njegovi alpinistični in reševalski prijatelji najbolj spominjamo po tem, kolikim med nami je pomagal pri kostnih problemih. Marsikdo je kot prerojen lahko spet plezal in nosil nahrbtnik, ko mu je Frenk rešil hrbtenico.
Iskreno nas je razveselil, da se je končno pustil potegniti tudi v Himalajo. Odprava, ki je pozno jeseni 1996 plezala v zahodnem Nepalu, ga ima v spominu kot izjemno prizadevnega in delovnega zdravnika in zelo dobrega človeka.
Bil je alpinist, bil je med prvimi vodji slovenskih odprav, na koncu se je dotaknil tudi čara Himalaje, a najbolj ostaja v spominu kot komaj opazen, a stalen steber, za katerega smo vedno vedeli, kje je, da se lahko naslonimo in opremo nanj, ko je treba. Bilo je lepo, da smo bili skupaj in žal nam je, da nismo bili več. To je misel za današnji ponedeljek, ko se bomo točno opoldne na Plečnikovih Žalah poslovili od dobrega in zaslužnega človeka dr. Franceta Srakarja.

TONE ŠKARJA
 

Oznake: ALP, AN, PrV, VTG
eXTReMe Tracker