Delo, Šport: ... Novo alpinistično področje v Škrlatici

Tomazin, Golob in Anderle so v dveh letih v severovzhodni steni Škrlatice preplezali osem smeri v odlični pakleniški skali
Lani in letos poleti je Iztok Tomazin z Urbanom Golobom in Aljažem Anderletom odkrival severovzhodno steno Škrlatice. Stena pada od jugovzhodnega grebena v kotel med Rokavi in Škrlatico.
Po Tomazinovem mnenju gre za eno izmed najlepših plezanj v Julijcih. Pravi, da je »skala večinoma enkratna, mnogi raztežaji se lahko primerjajo s Paklenico ali na primer z najlepšimi v Štruci. Dovolj je vseh mogočih oblik - poči, previsov, plošč, kaminov, škrapelj. Večina varovanja je na zatičih, potrebnih je le nekaj klinov.«
V steni je sedaj osem smeri; o štirih smo poročali že lani: najprej sta Tomazin in Golob (AO Matica) 25. 7. 1992 preplezala Velikanove prste (VI+/IV-V, 300 m), nato sta 8. in 9. avgusta Tomazin in Anderle splezala Vroče sanje (VII-/V-VI, 400 m) in Lepotico (VII/V+, 250 m) in en teden pozneje, 16. 8., Tomazin in Golob še Spiralo (VI/V, 300 m). Letos pa sta Iztok Tomazin in Urban Golob preplezala še štiri. Že 19. junija Ajdino z oceno VI-/V- in visoko 250 m, naslednji dan ITKO (VII+/V+, 250 m), in čez en teden, 1.7., Jonatana (VII-/V 240 m). Zadnjo smer sta preplezala minuli konec tedna, 24. julija, to je Smer za Martino (VI/V+ 240 m).
Dostop do smeri je iz Vrat po poti na Škrlatico do vstopa v jugovzhodni raz Škrlatice (do dve uri hoje); tu se gre ob steni navzdol, približno sto sedemdeset metrov, nato pa dva raztežaja čez plošče (II-IV; po njih so že plezali) desno navzgor v grapo in v kotel med Škrlatico in Spodnjim Rokavom. Na nasprotni strani, pravi Tomazin, v zahodnem stebru Spodnjega Rokava, gresta dve smeri: Spominska dr. Mire Zaman (VII-/V+, 600 m) in Krokarjeva (VI-/V, 600 m), ki sta ju z Urbanom Golobom splezala leta 1991. Skupaj s smerjo Mrzlih nog naokrog (VI/IV-V, 250 m), ki sta jo lam pozimi splezala z Golobom, in Orlovo smerjo v jugozahodni steni Spodnjega Rokava (VI/IV-V, 600 m), imajo Tomazin in njegova soplezalca v tem zapuščenem koncu kar dvanajst prvenstvenih smeri.
Za tiste v Škrlatici pravi Tomazin, da so narejene za klasike; dolg in lep dostop, čudovito plezanje v divjem okolju in slikovit sestop. Kolikor je Tomazinu znano, ni bilo v tej steni pred tem nobene smeri, razen mojstranške po vrhu stene oziroma po jugovzhodnem grebenu.

ALEŠ BJELČEVIČ

Treking v Himalajo
Planinska zveza Slovenije organizira v jeseni od 24. 10. do 25. 11. treking pod Mt. Everest in Čo Oju. V čas potovanja je vključen tudi obisk Tajske. Med trekingom je možen vzpon na enega od dovoljenih vrhov (okoli 6000 m). Cena 1400 USD. V ceno je vključen letalski prevoz in organizacija. Prijave pošljite na naslov: Planin-ska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana, ali po telefonu 061/ 312-553. Sestanek, vseh udeležencev sredi avgusta.

(T. Š.)

Šola Nepal
Nepalci so sporočili, da se zaradi nefukcioniranja njihove gorniške organizacije NMA tečaj ne bo mogel pričeti kot navadno v avgustu, pač pa verjetno šele v septembru po opravljenih volitvah in postavitvi vodstva. To pomeni, da je letošnji tečaj sploh v negotovosti. Dodatno težavo so povzročile poplave, ki so podirale vasi in razdrle cesto Katmandu-Pokra. Popravilo bo trajalo vsaj pol leta.

(T. Š.)

Smrt treh švicarskih alpinistov
ZERMATT - V petek zvečer so se pri sestopu s Zinalrothorna v švicarskih alpah smrtno ponesrečili trije alpinisti. To je danes sporočila policija v Sittnu (Švica).
Nad alpinistično navezo se je, ko so bili približno na 3700 m nadmorske višine, utrgala plast snega in jih potiskala približno 300 m po pobočju, nato pa so zgrmeli v 200 m globok prepad. Vsi trije so bili na kraju nesreče mrtvi.

Tone Golnar: Alpinistična šola
Izšel je dolgo pričakovani priročnik za alpinistične vodnike
Sredi julija je izšel dolgo pričakovani priročnik za alpinistične vodnike, po predelavi in razširitvi pa tudi za mlade alpiniste. Tone Golnar, ki je zbornik zbral in strokovno uredil, meni, da bo primeren tudi za študente Fakultete za šport. Posamezna poglavja so napisali: Tone Golnar, Bojan Leskošek, Barbara Lipušček-Ščetinin, France Malešič, Peter Markič, Bine Mlač, Boris Mlekuž, Walter Phleps, Tomaž Vrhovec, Bojan Zupet in Franci Savenc. Prav tako so posamezna poglavja pred tem izidom pregledali strokovni recenzenti: Tomaž Banovec, Jani Bele, Božo Jordan, Bojan Leskošek, France Malešič, Bine Mlač, Boris Mlekuš, Tone Tomše in Tomaž Vrhovec.
Posameznikom in alpinističnim odsekom pri planinskih društvih sporočamo, da si priročnik lahko nabavijo pri Planinski založbi PZS, Ljubljana, Dvožakova 9a osebno ali pa ga naročijo pisno oziroma na telefonsko številko 061 / 312-553 ali 315-493. Cena 1.200 tolarjev.

CIRIL VELKOVRH

Varnejša hoja v gore
Poleti je vrhunec sezone v gorah, ki pa so za marsikoga lahko nevarne - Za zmanjšanje nesreč je najpotrebnejše samozaščitno vedenje planincev
Od konca julija pa do začetka septembra je vrhunec planinske sezone pri nas. Ker pa se je v zadnjih dveh letih zelo povečal obisk gora (pogosto na račun družin z majhnimi otroki), so se povečale tudi nesreče v njih. Zato je bila pred dnevi v prostorih PZS tiskovna konferenca, ki jo je pripravilo vodstvo Gorske reševalne službe in PZS.
Na njej sta načelnik GRS Danilo Škerbinek in Marjan Salberger, ki že več let spremlja statistiko nesreč v naših gorah, opozorila na vzroke nesreč v gorah in opomnila na prepotrebno samozaščito gornikov in planincev. V gore je v teh dveh letih začelo zahajati predvsem veliko planincev, ki niso včlanjeni v planinska društva in imajo pogosto premalo gorniškega znanja in prakse v hoji po gorah. S tem je morda povezan podatek, da je,bil največji porast nesreč v lanskem letu v predgorjih. Sodobnejša planinska oprema in boljše cestne povezave omogočajo planincem, da v krajšem času opravijo sicer zelo dolge izlete, nekdaj dvodnevne izlete opravijo v enem dnevu, s tem pa se povečajo obremenitve, kar vodi do večje utrujenosti in zmanjšane koncentracije, ki sta pogosto med pomembnimi vzroki za nesreče; veliko nesreč se namreč zgodi pri vrnitvi s hribov.
Naslednji razlog, za absolutno povečanje nesreč je uvajanje novih športov v gorska področja: vožnja s kanuji po rekah, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje, spuščanje po rečnih kanjonih ipd., poleg tega je v gorah sorazmerno dosti nesreč zaradi srčnega infarkta (9%). Marjan Salberger je še povedal, da nekdaj samoumevno navado, da se gre v gore zgodaj zjutraj, opuščajo. Namesto tega marsikdo svojo pot začne šele sredi dopoldneva, ko je najhujša vročina, obenem pa manjši za turo razpoložljivi čas pred nevarnimi popoldanskimi nevihtami in strelami. Precej smrtnih nesreč, 12, je bilo letos pozimi. Ta je bila zelo mila in gore so bile od daleč videti kopne; malo snega pa je povzročilo veliko poledenelost pobočij, obenem pa so šli planinci na njih s pomanjkljivo opremo.
GRS je lani izvedla 152 reševalnih akcij, v katerih je pomagala 81 poškodovanim, 150 obolelim, 92 pomoči potrebnim in prinesla v dolino 21 mrtvih, je povedal Danilo Škerbinek. Do četrtega julija letos pa je bilo pri nas 53 nesreč, od tega 12 smrtnih. Vzrok je pri večini napačna in neskladna uporaba tehnične opreme (uporaba derez brez cepina ah samo s smučarskimi palicami ipd.). Po besedah Andreja Brvarja pa je le ena tretjina ponesrečenih včlanjena v planinska društva. GRS v stiski namenja vsem ponesrečencem enako pozornost, razmišljajo pa, tako kot v Avstriji, o tem, da bi stroške reševalne akcije v nesreči, do katere je prišlo zaradi grobe lahkomiselnosti ali neodgovornosti ponesrečenega ali pogrešanega, moral kriti ponesrečenec. Poleg tega Marjan Salberger opozarja na nesmiselnost organiziranja masovnih pohodov za vsako ceno, ne glede na trenutne razmere. Na letošnjem masovnem pohodu na Snežnik je morala GRS posredovati kar petkrat.
Ob vsem tem so poudarili, da lahko marsikatero nesrečo preprečijo planinci sami, če bi se obnašali dovolj samozaščitno, če bi imeli jasen načrt za pot v gore, se nanjo dobro fizično in psihično pripravili in opremili, če bi si pridobili ustrezno znanje na številnih planinskih šolah, ki jih prirejajo posamezna društva ah pa tudi PZS sama, če bi upoštevali vremenske razmere ipd. Čeprav niso vsa planinska društva zainteresirana za planinsko vzgojo svojih članov (na leto je pri nas okoli petdeset vzgojnih akcij), pa je gotovo precej narejeno predvsem na področju vzgoje mladih. Po mnenju pisca tega poročila je eden od potrebnih vzgojnih ukrepov omogočiti (z rednim šolanjem vodniškega in inštruktorskega kadra ipd.) planinskim društvom izvedbo rednih planinskih šol ne le za mladino, ampak za vse (predvsem nove) člane društev.

ALEŠ BJELĆEVlČ

PREJELI SMO

Pojasnilo vodje odprave na K 2 Tomaža Jamika
LJUBLJANA - Ker je Aleš Bjelčevič v svojem povzetku poročila o odpravi na K 2 (8611 m) nekatere bistvene stvari izpustil, nekatere druge pa dodal, bi bralci utegnili priti do neosnovanih sklepov. Zato prosim, da korektno citirate naslednja dva odlomka iz mojega poročila o odpravi K2 1993.
1. Odpravi je v 28 dneh dela na gori uspelo osvojiti vrh s petimi člani, vsi drugi člani, razen vodje in zdravnika, so osvojili vsaj 7700 m. Vsak član odprave je povprečno opravil 4 vzpone. Število vzponov in trajanje je bilo odvisno od naključja oziroma vrstnega reda, po katerem so si sledili posamezni vzponi. Pri tem so bili vsi v popolnoma enakopravnem položaju in so tudi pokazali enako prizadevnost in delavnost ter bi glede na to tudi vsi zaslužili vrh.
2. Vikiju Grošlju je uspelo ob 19.00 najti šotor, Z. Požgaju ob 20.00, S. Božič in C. Carsolio pa sta bila prisiljena bivakirati nekje na »rami«, kjer ju je prehitela noč. Tabor T4 sta našla šele ob 4.00 zjutraj, tako da je bila vsa šesterica zbrana ob 7.00 zjutraj v malem šotoru na rami. Slabo vreme, ki se je pričelo prejšnjega dne, ni popustilo, nasprotno, vedno slabše je bilo, tako da je sestop po rami kljub markirnim palicam postal resen problem. Še resnejši problem je bilo stanje Boštjana Kekca, ki je že prejšnji dan zvečer kazal zanj neobičajne znake utrujenosti in otopelosti, naslednji dan zjutraj pa je bilo to stanje še slabše, tako da je bilo jasno, da ga bo potrebno čim hitreje in čim varneje spraviti v nižje tabore. Odločili so se, da V. Grošelj in C. Carsolio pričneta takoj sestopati, drugi pa pripravijo B. Kekca in počakajo, da iz T 3 javita, ali so razmere primerne za tvegani premik.

Tomaž Jamnik, vodja odprave

Tržičani v Cinah
24. julija sta Slavko Rožič in Janez Primožič ponovila Direttissimo (Hasse- Brandler) v Veliki Cini. Po vodniku Tineta Miheliča je ocena VI-, A2/V, A1, 550 m, Italijani pa jo (še vedno) ocenjujejo z ED+. Plezala sta devet ur. Smer je bila precej mokra, v kamnih je bil tudi led. Naslednji dan sta preplezala še Preussovo poč (V/IV+, 200 m).
Prej, 19. 6., sta Miran Godnov in Janez Primožič ponovila Helbo s Čopom v osmih urah in pol, 4. julija pa v petih urah še Debeljakovo varianto v Travniku. (AB)

ALPINISTIČNE NOVICE

Anapurna (8091 m)
Zaradi prekinjenih cestnih zvez z Indijo v Katmanduju manjka bencina, plina, hrane itd. To bo podražilo tudi žepno odpravo v južno steno Anapurne, saj bo treba tudi tovor iz Katmanduja peljati v Pokro z letalom. Ne glede na to pa sredi meseca odpotujejo Slavko Svetičič, Franček in Andreja Knez, konec meseca pa vodja odprave Matjaž Pečovnik ter TV ekipa (Marjeta Keršič-Svetel, Janez Hrovat itd.). Cilj odprave je prvenstvena smer v južni steni in zadnji osemtisočak za Slovenijo.

(T. S.)

Garvalska Himalaja
Šestčlanska odprava AK Vertikala v skupino Bagirati bo odpotovala sredi avgusta. Tu je glavni problem administrativna togost indijske IMF, ki zavrača vse druge načine plačila, razen čeka in gotovine. Šele potem bodo dali ambasadi dovoljenje za izdajo vizumov, časa pa že manjka.

Solze strahu v Nad Šitom glavi
Čeprav je ta stena plezalsko že zelo obdelana, saj je z Vršiča do nje le dobre pol ure hoje, sta Luka Grebenc in Matej Šikovc v njej še vedno našla prostor za prvenstveno smer. Smer vstopi v levem delu severne stene (300 metrov od Vratic), in sicer levo ob velikem stolpu, ki je prislonjen na steno ob levem boku grape, kjer sega melišče najvišje v steno. Na vstopu je klin. Sprva sta plezala po levem robu stolpa in potem po izpostavljeni polici (4 m) in blago levo gor po ploščah (V+) med dvema previsoma v lopo. Odtod gor in pod krušljivim kaminom levo do zajede, po njej na gruščnato teraso in čez skok levo v izstopni kamin, ki pripelje do vrha severovzhodnega grebena. Smer je dolga štiri raztežaje (120 m), ocenila sta jo V+/ IV+), plezala pa uro in pol.

(AB)

Vzponi AO Idrija
Plezali so predvsem v primorskih stenah. Silvo Mauri in Jože Makuc sta 20. junija v Pelcu nad Klonicami v šestih urah preplezala Spominčico (VII+, 400 m). Smer poteka desno od Zajede v steni. Spodaj gre levo od gladkih plošč, zgoraj pa po lepo vidni grapi. Med 25. in 28. junijem so imeli tabor v Zadnji Trenti na planini Zapotok. Nad njo so v Sravniku Silvo Mauri, Renata Mezek in Matjaž Jeran prvi ponovili Viking climb (VI, Al, 120 m). Poleg tega so preplezali še Severozahodni steber, Bratovsko in Zahodne kamine v Srebrnjaku, v Zapotoškem vrhu pa Jetijevo, Likar-Markičevo, Pripravniško in Hitrega Gonzalesa. 10. julija pa sta Drago Obid in Jože Makuc v Dolgem hrbtu ponovila Andrejev (Jernejev?) steber, Rado Lapanja in Marjan Šinkovec pa Ekar-Jamnikovo v Dolški škrbini. (AB)

Trboveljčani v Julijcih
Dušan Košir in Alenka Jerala (AO Kranj) sta 17. julija v Nad Šitom glavi zlezla Kamenkov kamin (VI—/III--IV, 120 m) in isti dan še Zajedo skozi okno (V+). Naslednji dan so Dušan Košir, Dare Urh in Janja Merlak (AO Kranj) ponovili Zahodno zajedo v Rušici (V/IV, 250 m). 18. julija pa sta Bogdan Pfeifeer in Sebastijan Jančič v Grintovcu ponovila Steber.

(AB)

Pojasnilo o smereh v Črnotiški steni
Črnortiški spodmol je nekaj posebnega. Nudi namreč odličen trening za plezanje zelo previsnih in razčlenjenih smeri. Ker veliko časa preživim v bližini stene, sem se odločil, dajo bom kar najbolj izkoristil. Preplezati nameravam vse možne variante: smeri in njihove kombinacije. Ker zna biti takšno izkoriščanje stene nepregledno (klinov je namreč veliko), prihaja do neljubih zapletov. Tako je tudi z Gnojno bulo. Od stika z Gangreno se pleza le po levi strani klinov. Kot vemo, jo je tako preplezal le Jure Golob. Odločil sem se, da novih smeri, razen najtežjih in povsem samostojnih, ne bom objavljal. Bodo pa dobrodošli vsi plezalci in rad jim bom pomagal z nasveti.

TADEJ SLABE

Alpe v novi podobi
Planinski vodnik Julijske Alpe Tineta Miheliča za najnovejši natis temeljito revidiran - Nekaj novih izboljšav - Cena 1800 tolarjev
Devetnajst let po prvi izdaji (1974) planinskega vodnika za Julijske Alpe je pred nami novi, peti natis. Avtor Tine Mihelič (v prvih dveh izdajah sta bila ob njem v kolofonu zapisana še Darinka Petkovšek in Tone Strojin) pa se v predgovoru opravičuje: »Peta izdaja je prišla presenetljivo hitro, še predno sva si z urednikom utegnila oddahniti od prejšnje. V letu dni mi je zato uspelo izpolniti le majhen del obljub ...«
Vendarle bo vsak le malo pozornejši uporabnik našel v novi izdaji številne spremembe. Predvsem: v primeri s četrtim natisom, ki je pomenil skoraj novo delo, prinaša ta izdaja predvsem manjše, zato pa toliko bolj številne popravke in dopolnitve. Le-te je zvečine prispeval Miroslav Črnivec, ki si je naložil večmesečno trdo delo in vodnik dobesedno vzel pod lupo. (Ob tem pa se je rojevala tudi povsem nova planinska karta Julijskih Alp (v merilu 1:50.000), katere natis bi bil lahko končan še pred začetkom letošnje jeseni). Kot sodelavca nove izdaje je, po besedah avtorja, potrebno omeniti tudi neutrudna raziskovalca Julijskih Alp Stanka Klinarja in Andreja Stritarja. Pripombe in dopolnila pa so prispevali tudi drugi, celo iz elektronske konference GORE na slovenskem računalniškem omrežju ARNET smo jih nemalo pobrali.
Odpovedali smo se »ekološkemu« papirju, ki je sicer res razgradljiv, toda (ob raje še večjem onesnaženju okolja med proizvodnjo) slabo prenaša stik z vlago. Ob že znanih grebenskih skicah in risbah planinskih koč so novost »panoramske skice«, ki bodo zagotovo dobrodošel pripomoček pri orientiranju. In na zadnjem zaščitnem listu je pregledna skica s prikazom prekrivanja Julijskih Alp z našimi planinskimi zemljevidi. Tudi tu se je znova izkazal Miroslav Črnivec. Nekoliko dopolnjeno in popravljeno je tudi imensko kazalo.
Kar zadeva imenoslovje, še posebej pisanje nenaselbinskih imen, pa je kljub trudu sodelavcev žal še naprej v veliki meri nedorečeno. Avtor se sicer v predgovoru opravičuje (»Sam tod nisem posebej strokovno podkovan in se zavedam, da sem zgrešil marsikatero napako in nedoslednost«), toda resnici na ljubo je treba povedati, da je to sedaj sploh najbolj preveč problem »planinske kure«. Še posebej velja to za pisanje imena planin, kar smo nakazali tudi že v naši rubriki. (V Nedeljskem Dnevniku je Janko Moder na Klinarjevo »Kost za glodanje« odgovoril s serijo kar petih »kotičkov«, upajmo pa, da se mu pridruži še kak strokovnjak. Le tako si lahko skoraj nadejamo nekaj več reda. Pa ne le v planinskih vodnikih, tudi na kartah in sploh v vseh edicijah, ki le tem v dobršni meri slede.«
Nova izdaja je enakega »dizajna«, le hrbtišče in zaznamovalni trak sta drugačne barve, pa tudi fotografiji za platnice sta drugi. Je tudi za pol tiskarske pole zajetnejša, saj ima kar 368 strani in tehta 350 gramov, kar je oboje pravzaprav že na »zgornji meji«. Cena pa tudi ni pretirana: 1800 tolarjev (zadnja pripomba velja seveda le relativno, v primerjavi z drugimi edicijami podobnega obsega ali pa — oziroma in morda še posebej - tujimi vodniki. Lanska izdaja, ki pa je že nekaj časa ni več na zalogi, je bila še po 1500 tolarjev).

FRANCI SAVENC