Večer - Boris Strmšek: Narava je včasih močnejša
V ALPINIZMU SE DOGAJAJO NESREČE IN POGOSTO BOLJ ODMEVAJO V JAVNOSTI KOT USPEHI, VENDAR PA ZANJE NI TREBA VSELEJ KRIVITI ALPINISTOV
Šport je v sedanjem času sestavni del našega življenja. Nekateri se z njim aktivno ukvarjajo, drugi ga imajo bolj za rekreacijo, tretji pa so le simpatizerji ene ali več športnih panog. Vzroki za popularnost določene športne panoge so različni, pri nekaterih pa je odločilna tudi nevarnost. Samo poglejmo, koli-ko gledalcev pritegnejo dirke formule 1 ali pa motociklistične dirke. In za gledalce so dirke najbolj zanimive takrat, ko se zgodi kakšna nesreča. Seveda pa nimajo vsi »nevarni« športi velikega števila gledalcev, nekateri se odvijajo daleč od publike in jih je v živo skoraj nemogoče videti. In takšen šport je tudi ALPINIZEM.
Alpinizem je nevaren šport, vendar pa lahko nevarnosti zmanjšamo na minimum. Zagotovo tukaj najbolj odločajo izkušnje. Dlje časa se ukvarjaš s plezanjem, bolj spoznavaš nevarnosti in se jih naučiš izogibati in nevtralizirati. Nevarnosti v alpinizmu delimo na objektivne in subjektivne. Prve nam »nastavlja« narava (vreme, snežni plazovi, padajoče kamenje ...), druge pa so bolj človeške (nezadostna pripravljenost, podcenjevanje vzponov, slaba in neprimerna oprema...).
Najslabša je seveda kombinacija obojih. Vsaka nesreča pri plezanju ima svoj vzrok, ponavadi je to splet različnih naključij. Nekateri pravijo temu usoda. Gotovo je vsak tak dogodek boleč, še posebej, če gora odnese življenje, običajno mlado. Vendar, nesreče se bodo še dogajale. Alpinisti pa se trudijo, da jih je čim manj in s čim manjšimi posledicami. Zato pa tudi mora vsak, ki bi želel postati alpinist, skozi dolg proces, ki se prične z alpinistično šolo ter nadaljuje z izpiti, na katerih se kandidat vzpenja od tečajnika, mlajšega pripravnika, starejšega pripravnika do člana alpinista. To običajno traja tri leta, v katerih si vsak nabere določene izkušnje, ki mu zelo koristijo pri nadaljnji
alpinistični poti, predvsem pa, ko se alpinisti odpravijo plezat v tuja gorstva oziroma na alpinistične odprave.
Slovenski alpinisti sodijo po uspehih v sam svetovni vrh.
Himalaja in Andi (pa tudi druga gorstva) so polni naših, slovenskih smeri. Mnoge med njimi spadajo med najtežje. Samo težavnost smeri pa ne predstavlja vselej tehnična zahtevnost, mnogokrat je najbolj odločilna nevarnost smeri. Globok sneg, plazovi, kamenje, seraki, ledeniške razpoke, predvsem pa orkanski veter in izredno nizke temperature so značilnosti Patagonije, Andov, Himalaje, Karakoruma in drugih, nam zanimivih gorstev. Pa seveda ogromno lepih in privlačnih gora, primernih za cilje. In pri vseh teh uspehih naših alpini-stov je logično in normalno (kako kruto rečeno!), da se dogajajo tudi nesreče. Predvsem Himalaja in Karakorum, kjer so najvišji vrhovi na svetu, sta doslej terjala velik davek od Slovencev. Drago Bregar, Nejc Zaplotnik, Borut Bergant, Marija Frantar, Jože Rozman, Damjan Vidmar in Boštjan Kekec so končali svojo življenjsko pot v teh dveh gorstvih, še veliko več pa jih je odneslo poškodbe. Te so bile v največji meri posledice omrzlin, zaradi katerih so nekateri izgubili tudi prste na nogah ali rokah. Vzroki nesreč in poškodb so različni: plazovi, hitra poslabšanja vremena, višinska bolezen, utrujenost; eden alpinistov je celo utonil v reki.
Zadnje nesreče, predvsem odprave na K2, kjer je zaradi višinske bolezni umrl Boštjan Kekec, dva člana odprave pa sta dobila zelo hude omrzline, in pa odprave na Anapurno, kjer je zbolel Franček Knez, Slavka Svetičiča pa je poškodoval plaz, so sprožile polemike o smiselnosti takšnih odprav. Slišati je celo dvome v sposobnosti alpinistov, ki sodelujejo v odpravah. To so seveda neosnovane trditve, saj na odpravah skoraj izključno sodelujejo zelo sposobni in izkušeni alpinisti, ki odhajajo od doma vrhunsko pripravljeni.
Sicer pa se na drugih, nešportnih področjih ljudje pobijajo na veliko, pa se nihče ne vznemirja.
Če se ozremo na žrtve iz drugih alpinistično močnih držav, je to število pri večini neprimerno večje. Res pa je, da so bili nekateri v Himalaji že kakor doma, ko smo se Slovenci (takrat še Jugoslovani) 1960. leta pojavili tam. Ker pa v alpinizmu ne štejejo žrtve, marveč uspehi, so jih naši plezalci kmalu »ujeli«.
Tudi vsaka gora ni enako nevarna, med najnevarnejše osemtisočake spadajo K2, Nanga Parbat in Anapurna. Poleg vseh drugih nevarnostih se na himalajskih vrhovih pojavlja še ena — velika višina in s tem pomanjkanje kisika. Človek se v višinah nad osem tisoč metrov ne sme zadrževati dolgo. Pomanjkanje kisika je bistvenega pomena pri motnjah v delovanju človeškega telesa, v povezavi z drugimi dejavniki, denimo z mrazom, pa znatno hitreje prihaja do poškodb. Človek se na takšnih višinah pogosto tudi čisto drugače odziva kot v nižinah, nekatere odločitve utegnejo biti zelo nerazumne. Marsikoga vodi velika želja po uspehu, in kako veliko dejanje je, če se obrneš le sto metrov pod vrhom osemtisočaka, vedo le tisti, ki so to naredili. Seveda pa je želja pogosto prevelika in prevlada misel: »Kdo ve, če bom še kdaj imel takšno priložnost!?« Nekateri plezalci tudi zavestno tvegajo in so pripravljeni vrh »plačati« tudi s kakšnim pomrznjenim prstom.
Vzrok nekaterim nesrečam bi lahko bilo tudi spreminjanje klime. Pri nas se je vreme v posameznih letnih časih zadnja leta opazno spremenilo, tako tudi drugod po svetu. In zaradi tega nekatere odprave v tuja gorstva v običajno najugodnejšem času za vzpone naletijo na
Do vrha običajno vodi dolga in nevarna pot, ki jo le redkim uspe premagati pravi »pekel«, ki ga udeleženci niso pričakovali. Najhuje pa je, če se vreme nenadoma spremeni, medtem ko odprava že deluje na gori. Takrat pogosto pride do borbe za življenje, ko se plezalci umikajo s pobočij, okovanih v sneg in led.
Skratka, če zaključimo misli o vzrokih nesreč v alpinizmu, jih ne gre vselej iskati pri plezalcih samih. Z večanjem težavnosti ciljev se večajo tudi nevarnosti. V ekstremnem alpinizmu je poleg vrhunskih sposobniti treba imeti včasih tudi srečo. Velikokrat so naši plezalci uspeli tam, kjer so bili drugi neuspešni. Na žalost je narava včasih močnejša. Takrat lahko rečemo, da bogovi niso bili milostni.
Boris Strmšek