Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trzinec v Hindikušu

petek, 22. december 1978, ob 20:51, Boris Štupar, ogledov: 1030

Odsev Trzin: Član našega uredništva (Miro Štebe) se je med počitnicami udeležil jugoslovansko-poljske alpinistične odprave v Hindukuš - pogorje pred Himalajo v Pakistanu. Uspelo mu je osvojiti peti najvišji vrh tega pogorja - 7707 m visoki Tirič Mir. Ker je s tem postavil trzinski višinski rekord, objavljamo nekaj njegovih spominov na ta podvig.

Miro Štebe: 18. julija smo pod Tirič Mirom na višini 4.000 m postavili 8 šotorov, razpeli naše zastave in vse skupaj imenovali bazno taborišče. Za nami je bilo skoraj 10.000 km potovanja. Iz Slovenije smo šli najprej na Poljsko, kjer smo se prvič sešli s poljskim delom odprave, spakirali pa smo tudi 4 tone opreme in hrane, ki smo jo rabili na odpravi. Z vlaki smo se nato več dni vozili čez SZ, ki nam je zares kazala svojo razprostranjenost in prav malo je manjkalo, da nas ni kar obdržala na svojih prostranih stepah. V termezu so nam namreč povedali, da je Ruska meja z Afganistanom za tujce zaprta. Po spretnih diplomatskih manevrih, pri katerih si je pomagal s poljsko vodko, je vodji odprave Stašku le uspelo, da so nam odprli mejo. Letos smo bili tako edina skupina tujcev, ki je prestopila sovjetsko mejo z Afganistanom. Pravzaprav je nismo prestopili ampak smo se čeznjo prepeljali z ladjo, kajti mejo predstavlja z ruske strani dobro zastražena reka Amu Darja. Afganistan nas je sprejel zelo toplo. No ja, vročina se je držala 50 °C v senci. Nismo si mogli pomagati drugače, kot da smo se, kadar smo le utegnili, kar v oblekah kopali v tej veliki hitri reki. S tem svojim početjem smo tako razveselili afganistanske graničarje, da so se tudi oni kljub prepovedim oficirjev začeli kopati z nami. Ker pa so sinovi puščave bolj slabi plavalci, bi dva kmalu utonila. Rešili smo ju in si tako pridobili zaupanje vojakov, vseeno pa je bilo bolje, da smo pohiteli naprej. Najeli smo lepo poslikan afganistanski tovornjak, ga naložili z vso našo opremo, na vrhu vsega pa smo sedeli. Pred vročino smo se zavarovali s skoraj 100 l vode, s katero smo se ves las polivali. Škoda le, da nam ni dosti pomagalo. Če si se še tako močil, si bil že čez slabih 5 minut spet popolnoma suh. Pomagali smo si tudi s tem, da smo se ustavljali v številnih obcestnih čajankah, kjer pa smo bili prisiljeni piti čaj, saj muslimani ne slišijo preveč radi za pivo ali vino, sami pa se ob pitju čaja izdatno opijanjajo s hašišem in podobnimi mamili.

Vožnja čez lepo Afganistansko pokrajino je bila kar zanimiva, le škoda, da smo imeli proti koncu kar dosti opravka z drisko, saj naši želodci niso dobro prenašali afganistanskih narodnih specialitet, izdatno zabeljenih z nečistočo. Doktor odprave nam je prepovedal vso afganistansko in pakistansko hrano. Začeli pa smo se mastiti s poljskimi konzervami.

V Pakistanu smo kaj hitro dobili dovoljenje za osvajanje Tirič Mira, nismo pa dobili letala, ki naj bi nas prepeljal do Čitrala, zadnjega večjega mesta pod gorami Hindukuša. Morali smo si pomagati z avtobusi in jeepi, ki pa so dostikrat odpovedali, saj so bile ceste zaradi deževja dostikrat uničene. Pomagali smo si z nosači, ki so za majhen denar prenašali našo opremo, včasih pa smo jo morali nositi kar sami. V 8 dneh smo le premagali razdaljo, ki smo jo nato nazaj grede z letalom preleteli v eni uri. V Nolu, zadnjem naselju, do katerega seže cesta, smo najeli 90 nosačev, ki so nam v treh dneh znosili opremo do mesta, kjer smo si postavili bazo. Vsak tovor je tehtal okrog 30 kg, da pa bi zaslužili več so nekateri nesli tudi po dva tovora naenkrat. Počutil sem se kot pravi izkoriščevalec, pa kaj, ko so bili nosači tako kar zadovoljni, saj je v njihovih krajih res težko priti do denarja. Poljaki pa na noben način ne bi dali več denarja.

Iz baznega taborišča smo začeli naskok na goro. Izbrali smo si smer po vzhodnem grebenu, ki ga do tedaj še ni preplezala človeška noga. V nižjih predelih smo imeli obilo težav s premagovanjem težavnih in zelo »odkritih« ledenikov, ki so neprestano spreminjali svojo podobo. Morali smo se izogibati ledenim stolpom, ki so grozili, da se bodo vsak čas podrli, prehode smo morali iskati med globokimi ledeniškimi razpokami, premagovati pa smo morali tudi strma pobočja ledu. Postavili smo štiri višinska taborišča, v katerih smo lahko prespali in v njih hranili opremo in hrano. Goro, ki je visoka, kot je bila naša, je treba dalj časa naskakovati, kajti v višini je zrak redkejši, pa tudi zračni pritisk je zelo zmanjšan. Človeško telo se mora temu privaditi, zato smo po večkrat hodili po naši poti na goro, in opravljali smer z vezmi in tabori, v bazo pa smo se vračali počivat in nabirat moči. Pri vsakem novem poizkusu smo šli lahko že više.

Čim više smo šli, tem bolj mraz je bilo, imeli pa smo že lažje in manj nevarno delo. Paziti smo morali na to, da smo bili prilagojeni višinskim pogojem in seveda da kdo ni padel, kajti marsikak padec na grebenu bi se lahko končal 1.000 m nižje. Poljaki, ki jih je bilo še enkrat več kot nas, se v višini, razen dveh najboljših niso več tako dobro držali. Bili so slabše pripravljeni kot mi. Na nas je tako padel težji del. Večkrat smo morali na hrib in težje tovore smo imeli. Kljub temu je Poljakom le uspelo z uspešnim taktičnim manevrom, da do 10. avgusta osvojili vrh. Naslednji dan pa sva na vrh prišla jaz in Veselko Matjaž. Vrh so čez dva dni osvojili še trije: dva Jugoslovana in en Poljak, smer po kateri smo plezali pa se sedaj imenuje Jugoslovansko-poljska smer na Tirič Mir. Ko so se vsi srečno vrnili z gore, se je začelo nepopisno slavje. Uspeha smo se res prisrčno veselili, misli pa so od časa do časa pobegnile tudi v domači kraj, ki sem si ga po tolikih dnevih in prigodah spet močno zaželel.

Vse, ki bi kaj več želeli slišati o tej odpravi, vabimo, da pridejo na predavanje o podvigu na Tirič Miru, ki bo spremljano z barvnimi diapozitivi. Predavanje bo v domu DPO v četrtek, 4. januarja 1979 ob 18. uri.
VABLJENI!

Odsev Trzin, december 1978 

Oznake: PrV, VTG
eXTReMe Tracker