Polet, 28.12.06 – Gregor Šket: Raj za smučarske »freeriderje«
Polet, četrtek, 28. decembra 2006
Gladiator
Švicarski Verbier je raj za smučarske »freeriderje«. Vrhunec sezone je letni O’Neill Xtreme
Akcija brez kaskaderjev
Velikanska gondola iz La Chauxa proti Col des Gentianes. Skoraj tisoč metrov višinske razlike. Smuči tipov, ki so se na tisto kristalno jutro zbrali v kabini, so nemoderno dolge, široke in ravne. Dynastar, Rossignol, K2 ... Vsi gledajo desno od »zajle«. Bec des Rosses, alpska piramida, ki je zrasla do 3222 metrov. Tja gor ni ne gondole ne sedežnice. Na vrhu ni dovolj prostora. Sicer pa, kdo bi sploh lezel tja gor?
No, ja, večina fantov je namenjenih prav ... tja gor. Navadni smrtniki se zadovoljimo s čajem. S približno petstometrske razdalje se zdi Bec des Rosses kot ogromno filmsko platno, največji kino na prostem. Na njem vsako leto marca v živo vrtijo adrenalinske dokumentarce. Filme, v katerih gravitacija izgubi pomen. Filme, v katerih ni ne stranskih igralcev ne statistov. Vsi so glavni. Besede strah nihče nima v slovarju. 007, ki sicer rad vijuga, je v primerjavi z njimi Šiki Miki. Van Damm, Stallone, Schwarzenegger in celo največji filmski mačo Connery so »pičkice«, ki najnevarnejše prizore prepuščajo kaskaderjem. Steven Klassen, Xavier De Le Rue, Mitch Tolderer, Cyril Neri ... niso tako poznane starlete. Tudi njihove plače se ne merijo v milijonih dolarjev. V globino se mečejo za dva jurja evrov in pol. Ampak užitku najbolj vratolomnih trikov se ne odpovejo. Nikoli! »Je m’ appelle De Le Rue, Xavier De Le Rue!«
In da ne bo pomote – tekmovanje O’Neill Xtreme niso skoki v vodo. Prej butnskala! Če ne paziš, se po skoraj navpičnem hribu kotališ več sto metrov, vmes se s hrbtom odbiješ od kakšne skale, po možnosti sprožiš plaz. Skratka, vsak napačen gib je resnično nevaren, smrtno nevaren! Priložene fotke povedo več kot tisoč besed.
Koliko je 55 stopinj?
Ko razmišljam o stopinjah, se spomnim tistega vica iz »jugo armije«. Narednik predava: »Voda ključa kod devetdeset stepeni!«
»Izvinite, druže naredniče, a meni se čini, da voda ključa kod sto stepeni?« se iz klopi ojunači eden od vojakov.
»Razmutriću ja to, vojniče. I kazat ću vam nakon pauze.«
Po odmoru: »Bio si u pravu, vojniče. Voda stvarno ključa kod sto stepeni, a devetdeset stepeni je pravi ugao!«
Tudi ob pogledu na Bec des Rosses človek izgubi občutek za stopinje. Čeprav je ves čas jasno, da gre za kotne stopinje, je vendarle nepredstavljivo, po kakšni strmini se spuščajo ti norci. Tam, kjer večina niti stati ne more, če pa že, se jim resno vrti v glavi, nekateri smučajo!?
»Tekmovalci vsako leto znova dokazujejo, da je Bec des Rosses tako rekoč neusahljiv vir navdiha,« razlaga legendarni Nicolas Hale-Woods, ki je pred leti s Philippom Buttetom prvi tekoče presmučal to goro in se domislil, da bi tam organiziral najbolj vratolomno smučarsko dirko. »Naklon je ponekod večji od petinpetdesetih stopinj, skoraj nikjer pa ni manjši od petinštiridesetih. V praksi to pomeni, da smučarji ali deskarji sploh ne vidijo, kam smučajo, ker enostavno ne vidijo dna. Pogled pa jim zastira še sneg, ki se kruši s pobočja,« še dodaja Hale-Woods.
Avdicija
Razmere na tem hribu so res peklenske. Zato organizatorji skrbijo, da se nanj povzpnejo res samo najbolj tehnično podkovani tekmovalci. Pogum, ki ni opremljen s popolnim znanjem in trezno glavo, je na takšnih območjih lahko izrazito kontraproduktiven. Ker je med številnimi smučarji »freeriderji« veliko takšnih, ki jim v glavi manjka kakšen kolešček, zaradi katerega pomanjkanje tehnike brezskrbno zamenjajo z junaško neustrašnostjo, za nastop na tem tekmovanju veljajo zelo stroga kvalifikacijska merila.
Izbor poteka približno tako: od septembra do decembra se smučarji in deskarji z vseh koncev sveta lahko prijavijo na razpis, ki je objavljen na uradni spletni strani. Organizatorji na podlagi njihovih fotografij in videoposnetkov izberejo po sedemindvajset tekmovalcev v obeh kategorijah, ki so povabljeni na »Freeride Quest« v avstrijskem Schrunsu. Izmed teh štiriinpetdesetih junakov sodniki in nekateri nekdanji tekmovalci izberejo osemindvajset srečnežev, ki se imajo še z dvaindvajsetimi nekdanjimi udeleženci O’Neill Xtrema priložnost pomeriti na zadnji stopnji kvalifikacij v francoskem Flainu. Izbirajo, kot se jim zdi. Ničesar jim ni treba pojasnjevati. Najboljših pet moških in dve najboljši ženski v vsaki disciplini za nagrado dobi pravico do udeležbe na tekmovanju v Verbieru, kjer se pomerijo s tekmovalci, ki so na Bec des Rosses pred dvanajstimi meseci zasedli prvih šest mest v moški konkurenci oziroma prvi dve mesti pri ženskah.
Povedati velja, da je bil pravkar objavljen tudi seznam organizatorjev kvalifikacijskih tekem za O’Neill Extreme 2008, na katerem je tudi letošnji »O’Neill Freeride Battle«, ki bo februarja že drugo leto zapored potekal na Voglu.
Tekma
Tekmovanje, kot je O’Neill Xtreme, je povsem odvisno od snežnih in nasploh vremenskih razmer. Temu je podrejeno vse, tudi urnik dirke. Lani so na primer tekmovanje zaradi slabe napovedi priredili en dan prej, kot je bilo uradno predvideno. Ker se fantje zavedajo, da narave kljub predrznemu izzivanju ne morejo premagati.
Zato se tekmovalci v Verbieru zberejo že en teden pred uradnim datumom tekmovanja. Ta čas izrabijo za proučevanje strmine. Prav smešno jih je opazovati, kako s teleskopi secirajo pobočje in iščejo svojo linijo. Na dan tekmovanja se peš povzpnejo proti zasilnemu šotoru, ki je tudi nekakšna startna hišica. Vendar na poti proti dolini ni nobenih vratc. Vse je ena sama improvizacija, domišljija, znanje, pogum, akrobacija ... Tekmovalci so nekakšni križanci med smučarji in cirkuškimi artisti na trapezu. Kot ptiči letijo čez tridesetmetrske pečine. Prosti pad jim želodce potiska proti ustom. Pogosto letijo z glavo naprej. Delajo salte in druge večstostopinjske obrate ...
Sodniki
Ocenjevanje prostega smučanja, pri katerem tekmovalci niso omejeni s časom in vnaprej določeno progo, je vse prej kot lahka naloga. Tekmovalci se zavedajo, da bo pri sodnikih vedno obstajalo nekaj subjektivnosti. Za začetek sodniki izhajajo iz težavnosti izbrane linije, potem ocenijo, kako tekoča je bila vožnja. Poleg tega upoštevajo tudi težavnost ovir, izvedbo skokov in njihovo izvirnost, padce, slog in tehnično znanje, lepoto vožnje. »Med dirkači pa je vendarle bolj cenjena nagrada, ki si jo sami podelijo. Ob koncu dneva si namreč skupaj ogledamo posnetke naših nastopov in ocenimo drug drugega. ‘Riders Award’ je tisto, kar res šteje,« je razložil lanski zmagovalec Xavier De Le Rue, ki je bil po oceni sodnikov šele četrti, sotekmovalci pa so ga razglasili za zmagovalca. Domov se je odpeljal z glavno nagrado – nissanom navaro.
Velika gora
Prav zaradi subjektivnosti ocenjevanja, ki se mu je praktično nemogoče izogniti, se nekateri najboljši »freeriderji«, smučarji in deskarji, ne udeležujejo organiziranih tekmovanj in raje tekmujejo sami s sabo, iščejo najbolj nevarne strmine na svetu in poskušajo priti v dolino v enem kosu, še prej pa čim večkrat občutiti kršenje fizikalnih zakonov. Ker so njihovi triki večinoma neponovljive umetnine, jih, razumljivo, hočejo ovekovečiti na filmskem platnu. In tako je nastala ideja o »O’Neill Big Mountain Pro«, ki se rojeva letošnjo zimo. To je akcija najbolj navdušenih »freeriderjev«, ki bodo imeli vse do maja na voljo tri helikopterje, s katerimi bodo odleteli tja, kjer bo največ suhega pršiča, kjer se bodo po možnosti šli »snorkel skiing«. Njihova doživetja in avanture bodo ob koncu sezone prestavili v seriji filmov.
Štiri doline
Verbier leži 1500 metrov nad morjem, v francosko govorečem delu kantona Valais, nedaleč od Martignyja, Siona in prelaza Grand St. Bernard, kjer je Napoleon pred dvema stoletjema prečkal Alpe.
To je ogromen sistem, imenovan Les Quatres Vallées. Poleg Verbiera ga sestavljajo še La Tzoumaz, Nendaz in Veysonnaz. Slednji pogosto gosti tekme svetovnega pokala alpskih smučarjev. Z Etherolle je osupljiv pogled na ogromen jez Grande Dixence, kjer so posneli nekaj prizorov enega od filmov o Jamesu Bondu. Najvišja točka smučišča je 3330 visoki Mont Fort, s katerega se vidi vse do Mont Blanca na zahodu in do Matterhorna na vzhodu ... Običajna proga pod gondolo ima milijona grbin, spust z Mont Forta po zadnji strani, stran od gondolske žičnice, pa pripelje prav do Grand Dixence. Ni povsem enostaven, a je eden najbolj zanimivih, tako rekoč turnosmučarskih izletov zunaj označenih prog. Tam »kliente« po različnih poteh pogosto vozijo lokalni vodniki, ki nimajo radi, da jim na varni razdalji sledi zastonjkarska množica ljudi. Iskanje poti po njihovih smučinah je včasih zelo enostavno, lahko pa se tudi zelo zaplete.
Štiri doline so lahko idealen kraj za družinske smučarske počitnice. Celodnevno potovanje od Verbiera do Veysonnaza je nepozabno doživetje. Vseeno je Verbier raj predvsem za tiste adrenalinske odvisneže, ki iščejo brezmejna smučarska brezpotja. Če so La Grave, Chamonix, St. Anton in Verbier »freeriderski grand slam«, potem je zadnji prav gotovo Wimbledon.