Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Petrovo Brdo – Trtnik – Črna prst

Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Za danes sem si zadala cilj Črno prst. Po tihem pa upam na še več. Drugače bom pa vsaj videla ali je izvedljiva še Rodica ali ne.

Malo sem lena in se obiram doma. Pet čez pol pet pa se le odpravim. Tema in nikjer nikogar. Dolgo se vozim v temi in srečam se samo z dvema avtomobiloma. Povsod je smrtna tišina. V Goričanah je lepo osvetljen grad. V tej poltemi ima poseben čar. Izgleda kot da ima stebre in me spominja na kakšno starogrško ali rimsko arhitekturo. Tako podobo naredijo luči. Fotka mi ne uspe. Nič zato.

Ko se približujem Škofji Loki se pokažejo prvi obrisi Storžičeve skupine. Kočno in Grintovec pa prekriva meglica.

V Škofji Loki se že dani. Poslikam razsvetljen grad, a kasneje ugotovim, da je fotka prežgana. Škoda. Do avtobusne postaje se sliši neka jugo glasba z neke zabave. Cesta je še prazna. V športni dvorani plešejo veseli svatje, jaz pa grem k svojemu cilju. Letos je mišje leto in rada opazujem mačke na njivah in travnikih, ki prežijo na svoj plen. Ker je veliko miši delajo reve še nočno, pa nič ne protestirajo.
V Selci pa je že živahno. Ljudje hodijo k prvi nedeljski maši. Zapeljem se dalje, ko se pokaže meni zelo zanimiv Ratitovec, ki ga božajo prvi jutranji žarki. Seveda se je treba ustavit, nagledat in naredit fotko. Ko pridem iz Železnikov, ki so po poplavi oblečeni v nove obleke-fasade še lepši. Ogledala sem si jih po poplavi. V spominu so mi ostali avtomobili na enem travniku stisnjeni do koles. Kakšna moč vode je to bila in kakšen smet je bil človek zanjo. Ta mirna voda, ki je je ponavadi bolj malo v strugi se je tako razjezila.
Pridem iz Železnikov. Čaka me prvo presenečenje. Tokrat pozitivno. Na travniku zagledam dva gamsa. Pride še tretji in četrti in še in še. Potem jih je bilo osem. Zame se ne zmenijo. Gledam jih in uživam. Tudi mladič je bil z njimi. Mimo se pelje avtomobil in gledajo mene, gamsov pa ne vidijo. V kakšni prednosti sem. Kolesar, ki se je pripeljal mimo me je pozdravil, a mislim, da mu nisem odgovorila, ker sem preveč uživala v prizoru pred sabo. Težko sem se ločila od njih, a morala sem.
Na Jesenovcu je spet lep pogled Ratitovca v jutranjem soncu. Od tod sem enkrat šla nanj po eni poti, ki jo imajo domačini. Ne vem, ali sem jo potem izgubila ali se je končala. Šla sem kar po brezpotju na Povden in potem na vrh. V eni kotanji sem fotografirala rožice, naredila sem en gib in oglasil se je križ. Komaj sem se privlekla dol.

Peljem se mimo opuščenega rudniškega rova do mojega prvega postanka. To je klopca pri kapelici Svetih Treh kraljev. Tam sem pojedla sendvič, potem pa nadaljevala dalje. Zanimiv mi je napis na tabli v Suši pod Marijino cerkvijo. Pri cerkvi pomoli in se odpočij, pri kapelici pa z zdravilno vodo oči umij. Vse to sem že večkrat naredila, pa bom drugič še. Pred Zalim Logom pa spet tisti lep kozolec, ki še služi svojemu prvotnemu namenu. Dvignem se v Zali Log, ki ima še vedno tisto staro trgovino z železnimi polkni. Kako nostalgično izgleda. Malo naprej spet čudovit napolnjen kozolec osvetljen z jutranjimi žarki in izgleda, kot bi z njega visela zlata zavesa. Naprej spet kozolci. Kako rada jih imam, a kaj ko Slovencem nič ne pomenijo. Kdove koliko so jih že podrli. Tudi našega doma ni več. Avstrijci pa so vložili zahtevek za zaščito kot njihovo znamenitost, pa so samo po Koroški, kjer so Slovenci. Še ena sramota za nas.

Pridem do stare domačije Zgagovih, ki lepo skrbijo za stara poslopja. Ko sem začela hodit v ta predel sem veliko informacij dobila od gospoda. Najraje imam informacije okoliša, ki ga raziskujem od domačinov. Malo naprej pa se mi že pokažejo hribi nad Petrovim brdom. Tam sem malo čez osem.
Iz 804 metov se spustim v Podbrdo na 508 m. Sledil je dvig na Trtnik. Groza kakšen klanec. Gonim in gonim, občutek imam, da bom spustila dušo. Pa še en avto se pripelje ravno na ovinku. Moram se odpočit, da lahko nadaljujem. No, pa le prispem v vas, ki je na višini 656 m. Poiščem si skrivališče za kolo, potem pa je na vrsti hoja. Lepe stare obnovljene ali dozidane hiše, ki jih krasijo rože. Samo po takih gorskih vasicah še srečaš lepe stare hiše, ki jih domači čuvajo. Imajo zanimivo tablo z razporeditvijo hiš v vasi. Lepo.
Poženem se po strmi poti, ki me pripelje v gozd. Vroče je, zato mi hoja po gozdu odgovarja. Pridem do Kalarskega rovta. Ogledujem si table in računam. Vprašanje Rodica tudi ali ne? Še ne vem.

Srečam gospoda in se pozanimam. Zanj je bilo neizvedljivo. Kaj šele, če bi rekla, da imam v vasi kolo. Sem se že navadila, da imajo moški ženske za neke zasedene reve. Še ne ve, da tudi taka glista kot sem jaz nekam prileze. Sedaj sem v dvomih. Tuhtam in se odločim samo za Črno prst. Prehitim družino s tremi mladostniki, ki počasi lezejo naprej. Gospa mi da prostor naj grem naprej, ker grem kot gams. Prejšnji gospod tega ni opazil. Zanimivo kako različno me vidijo moške in ženske oči. Na poti naletim na zanimive možice postavljene v lepo obdelane stožce. Ko pridem iz gozda se začno razgledi, ki so pa zaradi vročine megleni. Že sem pri mojih rožicah, a sem jih žal zamudila. Najdem še klinčke, preobjede, bodeče neže, tu in tam je še kakšen rožnati kačnik, turški nagel … ko pogledam v zrak, pa so nad mano jadralni padalci. Moja velika želja. Več jih je v pisanih barvah. O, kako bi kakšnega sklatila dol in sama zajadrala. V otroštvu sem si želela imet krila in letet kot ptič. Tega se pač ne da. Sedaj pa lahko letiš, le če imaš denar. Jaz ga na žalost za vse svoje proti enim skromne želje nimam. Imam pa vseeno veliko. Hitim proti vrhu. Razgledi na vse strani so megleni. Pozdravlja me Triglav, a moje oči iščejo Rodico. Še ne vem katera je. Najdem eno meni nepoznano rožo. To moram raziskat. Tu najdem tudi moje stare prijateljice, ki me spremljajo povsod – kavke. Spet delimo mojo malico. Gledam tisto črto hiš na drugi strani. Gospa mi pove, da so to Zajamniki. Pogled se mi ustavi na Bohinjskem jezeru na katerem so se videle jadrnice. Kako lepo. Očitno sem bila zanimiva za enega gospoda in je prišel k meni. Seveda sem takoj začela o Rodici. Pokazal mi je katera je. Naj grem ali ne. Zame huda skušnjava. Ne, pa ne bom. Naj ostane za drugič. Z gospodom sva šla skupaj dol. Tudi njega zanima botanika. Veliko sva se pogovarjala o zanimivih stvareh, a kaj, ko sva prišla na to umazano politiko, ki mene zelo jezi. Uh! Pa zakaj bi si uničila dan s tako umazano stvarjo, ko pa je okoli mene vse tako lepo. Res škoda. Sedaj sem kot v raju in moram uživat.

Ko pridem v vas malo poklepetam z domačinom. To vedno rada naredim. Potem zajaham kolo in spust nazaj v Podbrdo. Kako bo pa vzpon nazaj na Petrovo brdo? Potrudit se moram, pa bo šlo. Med potjo vidim eno tablo Turški križ in sprehajalna pot. Meni še neznano. Moram enkrat tudi to raziskat. Joj, kaj še imam dela. Na Petrovem brdu se ustavim pri enem gospodu, ki je bil na sprehodu. Mislila sem, da je domačin in da bom kaj zanimivega izvedela. Bil pa je iz Doma upokojencev in je zmedeno govoril.

Sledil je spust domov. Pri Zgagu si natočim še vodo in potem do Železnikov, do plavža. V Srednji vasi poslikam staro obnovljeno hišo in se potem ustavim pri spomeniku, ki ga je naredil naš veliki genij Plečnik. Edinstven, domiseln, enkraten. Velikokrat se vprašam koliko izgubljajo tisti, ki vidijo samo cesto. Kako zelo lahko širim obzorje s pomočjo kolesa in radovednosti. Nadaljujem proti domu. Za konec me je čakalo še eno presenečenje. Tudi tokrat pozitivno. Čaplje na travniku. Njih je pa zelo težko ujet v objektiv. So zelo plašne. Nekaj časa sem se pripravljala, potem mi je pa le uspelo. Ponosno sem se potem peljala proti domu.
Domov sem prispela ob pol sedmih polna vtisov za premlevat pred spanjem.

Alenka Goričan

 

 

Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti