sva v zadnjih dneh leta preplezala Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič
Omega
Od 25. do 30.12. sva bila Tina Di Batista (AO Matica) in Tomaž Jakofčič (Promontana, oba Policija RS) v in nad Chamonixom. Ob čudovitem vremenu sva našla tudi dobre razmere v tamkajšnjih stenah in preplezala dve lepi smeri.
26.12.06 Seignourjev steber (III, 3, 1200 m) v Aig. du Midi.
Načrt sva imela sicer plezati smer
Eugster Direct a sva ponoči prekmalu zavila navzgor in vstopila v napačni ozebnik. Vseeno sva bila na vrhu zadovoljna saj je bila smer ob direktni liniji in dobrih razmerah zelo lepa. Zaradi pomanjkanja snega je bilo nekaj raztežajev precej težjih od ocene v vodniku. Ocena najtežjega raztežaja je zrasla za kaki dve stopnji.
29.12.06 Omega (IV, 5+, M6, 700 m) v Petites Jorasses
Za običajne stvari nimam dobrega spomina, redno pozabljam npr. rojstne dneve, obletnice itd. Zelo dobro pa memoriram podatke v zvezi z alpinizmom. Včasih je to slabo saj sem potem po nepotrebnem obremenjen z epskimi zgodbami. Spomnim se pisanja, da smeri v Petites Jorasses spadajo med najtežje ledne smeri v Alpah. Kmalu za tem, leta 1994 sta Patrick Gabbarou in Feran Lattore v dveh dneh in predhodnim opremljanjem spodnjega dela, v osrednjem delu zahodne stene Petites Jorrases preplezala smer
Omega, ji podala oceno IV, 6, 6a, A2-3 ob višini 700 metrov in dodala, da je to brez dvoma najtežja ledna smer v steni.
Šele deset let kasneje je prišlo do prve ponovitve. Leta 2004 je vanjo vstopil tudi Nick Bullock, znani angleški psiho mix master in poizkusil prosto preplezati smer. Nekje na sredini je padel in si zlomil gleženj, naslednjo zimo je prišel ponovno in v dveh dneh opravil prvo prosto in drugo ponovitev nasploh, če mu uspešen vzpon, končan dva, sicer nekoliko lažja (M4, 75 st.) raztežaja pod robom stene, lahko priznamo. Podal je škotsko oceno VIII, 8. O vzponu se je veliko pisalo in tudi sam je grozljivko opisal v reviji Climb. Dovolj podatkov, da naju je bilo s Tino pošteno strah kljub govoricam, da so razmere v smeri dobre. Od lokalca sva izvedela, da večina navez, ki je v zadnjem času ponovila smer, prespi v snežni votlini pod steno, večina tudi že popoldan prepleza spodnji del in fiksira vrvi za lažji nočni začetek. Pri nama je prevagalo udobno spanje v bivaku Leshaux od koder sva krenila ob 4.uri zjutraj. Do zore sva preplezala spodnja precej strma raztežaja in imela nato dovolj časa za preostali del smeri. Po manj strmi snežni grapi se je svet postavil pokonci in proti vrhu so prišli najtežji raztežaji. Razmere so bile dobre in tudi v natežjih raztežajih je bilo nekaj sicer zelo tankega ledu, ki je pomagal pri plezanju. Na vrhu sva bila po osmih urah uživaškega plezanja. Smer si v teh razmerah zasluži sigurno nižjo oceno, nekje IV, 5+, M6, 700 m. Poudarjanje, tudi nekaterih znanih alpinistov, da so smer preplezali all free in v enem dnevu se mi zdi nepotrebno saj bi moralo biti to samoumevno.
Sicer so razmere v gorah nad Chamonixom hecne; nekje super, drugje zanič. Ve se za odlične razmere v stenah Aig. du Midi, Mt. Blanc du Tacul, Petites Jorasses, Mt. Maudit. V Gr. piller du Angle in osrednjem delu Droatov je slabo z velikimi lisami črnega ledu. Gr. Jorasses so precej suhi vseeno pa so spodnja snežišča lepo bela in bi omogočila ugoden dostop do zgornjih delov npr. Crozovega stebra.
Tomaž Jakofčič