Planet Siol.net - Manca Čujež: Po "stoterih" lestvah na Torre di Toblin in skozi vojaški rov na Monte Paterno, razgledna dvatisočaka Sekstenskih Dolomitov, ki se spogledujeta s Tremi Cinami, trojčkom veličastnih obeliskov.
Tri Cine – trojica fotogeničnih dolomitskih monolitov
Tri Cine, gorska skupina okamnelih velikanov v nedrju Sekstenskih Dolomitov, neustavljivo kot magnet privablja poglede in kot žlahtna kapljica omamlja korak obiskovalca, ki se znajde pred nezamenljivim simbolom Dolomitov. V nebo kipeče Mala, Velika in Zahodna Cina so se zasidrale na prestolu najpogosteje fotografiranih vrhov na svetu, mimo katerih ne more brez postanka za škljocanje niti najbolj vzdržno fotografsko oko. Krožna pot okrog trojčka monolitov kot na pladnju servira Tri Cine, ki si jih splača privoščiti tudi z višine – s sosednjih ostric Torre di Toblin in Monte Paterno.
Na Torre di Toblin s kančkom pajkovske akrobatike
Osamljeni skalni stolp Torre di Toblin se strumno dviguje severno od znamenitih monolitov. Bolj ko se približuješ 2617 metrov visokemu vrhu, bolj spoznavaš njegov pravi obraz – obraz, ki je doživel surovost prve svetovne vojne. Kot se lahko poučimo v knjigi Dolomiti, sanjske gore Andreja Mašere, je avstro-ogrska vojska brž opazila strateški pomen razglednika na italijanske položaje na sosednjem Monte Paternu in spomladi 1917 po kaminih v osrednjem delu severne stene nadelala skrajno drzno pot po lesenih lestvah, kjer je leta 1979 "zrasla" sodobna ferata s 17 lestvami, vrsto jeklenic in prgiščem klinov. Via ferrata delle Scalette je resda kratka, a adrenalinsko izjemno sladka ferata. Ko se stena brezkompromisno postavi navpično, je čas za "feratanje", vzpenjanje po zavarovani plezalni poti. Kakšna raztegovalna ura joge in raztegljive hlače nikakor ne bodo odveč, saj vzpon zahteva kanček pajkovske akrobatike ter predvsem suveren korak in trezno glavo, ki ji je vrtoglavica neznanka.
Tako hitro, kot se navpičnica pojavi, je v dobro premišljenem sosledju jeklenic, lestev in skalne zračnosti tudi zmanjka – in kar naenkrat se znajdeš na vrhu, ki mu je gora le skopo odmerila uravnavo za počitek in odkrito občudovanje ošiljenega dolomitskega prostranstva, v osrčju katerega gnezdi travnata preproga z očarljivim dvojcem gorskih jezerc Laghi dei Piani.
Po vojaškem rovu v drobovje Monte Paterna
Monte Paterno se je pognal v nebo le streljaj stran, tik nad planinsko postojanko Locatelli oziroma Dreizinnenhütte, in se v gorskem navalu ustavil pri 2744 metrih. Kot znova izvemo od dolomitskega poznavalca Mašere, je tudi ta nazobčani vršac na lastnih plečih občutil tragiko prve svetovne vojne, neusmiljene razdiralke prijateljstev med lokalnimi gorskimi vodniki, ki so se v vojni vihri znašli na različnih bregovih. V spomin na padla prijatelja, poveljnika avstrijske vojske Seppa Innerkoflerja in italijanskega gorskega vodnika Rena De Luco, ki ju je nesmiselna vojna tragično povezala, je plezalna pot po severnem grebenu Monte Paterna dobila ime Sentiero De Luca-Innerkofler.
Notranjost krepkega dvatisočaka prepreda znameniti 600 metrov dolg vojaški rov Galleria Paterna. Njegovi stranski rokavi se v začetnem delu pogosto pregrizejo do svetlobe in očarajo z dolomitskim razkošjem, ujetim v nazobčan skalni okvir, v zgornjem, od naravne luči pozabljenem delu pa kot kresničke zaplešejo čelne svetilke, ki urno nabirajo višinske metre po nadelanih stopnicah v drobovju gore. Znova na soncu in nova priložnost za razgledno "feratanje", saj je tudi Monte Paterno bruhnil v višino skoraj navpično. Jeklena "nit" je več kot dobrodošlo varovalo med izpostavljenim vzponom po severnem grebenu, ki na vršnem odseku zahteva še nekaj nezavarovanega poplesavanja, ups, poplezavanja. Na kroni Monte Paterna pa ob razkošnem razgledu s Tremi Cinami na zahodu in neskončno zbirko drugih priostrenih vrhov, dvigajočih se v oblake, za katere se je kar težko odločiti, kateri je najveličastnejši, spodnja čeljust potrebuje dodatno oporo, da ne ostane zagozdena nekje pri trebuhu. Zasanjana lepota Dolomitov pač zahteva svoj davek …
Besedilo in fotografije Manca Čujež