Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpski zid

Prekmandlc je vse to vedel, ni spregledal znamenja. Vedel pa je tudi, da je tekoča kovina srebro strupeno, in bal se je težav, ki jo lahko povzroči.



Verovati, ubogati, bojevati, je
zapovedoval Mussolini.

 

Prvi bunker z jekleno kupolo se
stiska v kot med cesto v Idrijsko
Belo in ključi, drugi je nad potjo
Ob Rakah. 


Glavna utrdba Podrotejo. (Obe
skici iz knjige A. J. Potočnika,
Rupnikova linija in Alpski zid,
2004. Meritve in načrt: V. Tonić)


Še vedno znak Fiamme gialle,
rumen plamen nad prekrižanima
puškama in poštnim rogom


Imenitna gradnja - okrašen tlak.
(glej komentar št. 1)


Ozek, visok in polkrožno obokan
hodnik graničarskih vojašnic, iz
katerega so vrata vodila v sobe na
zunanji strani.


Italijansko zajetje Prodovcove
grape na Vrsniku.


Predelana vojašnica fašistične
milice na Vrsniku leta 2010 ...


... zgodaj spomladi 2011 ...


... jeseni 2011.


Čez železno kupolo na Kovku nad
Žirovskimi Ravnami proti Vrhu
Sv. Treh Kraljev..

 
Neizgrajeni načrti utrdb Rupnikove
linije naVrhu Sv. Treh Kraljev.


Na temeljih vojašnice  Claudio
Riera na Govejku
je lep družinski
dom.


Nekoč Caserma Claudio Riera.


Na mestu, kjer naj bi že pred I. sv.
vojno osrednje SPD gradilo planinsko
kočo  na Črni prsti (načrte je
prekrižala vojna), je zrastla vojašnica
za stražarje rapalske meje. Danes
obnovljena spet gosti planince.
(Pogled s Porezna.)


Starodaven prehod med Primorsko
in Gorenjsko - Vrh Bače, okrašen z
(levo) ukopane bunkerje v naravno
skalo, (na sredini) lovsko kočo in
(desno) vojašnico za GAF-ovce.

Primorski domolubi pa niso mirovali.

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki


 

četrtek, 30. avgust 2012, ob 05:30, Anka Rudolf, ogledov: 10475

Na temeljih današnje trdnjave Kluže je bila utrdba že v rismkih časih. (Foto S. Obid s poti na Svinjak)Iskanje Prekmandlca: Alpski zid (it. Vallo Alpino) je utrdbeni sistem, ki so ga Italijani v pripravah na II. svetovno vojno gradili vzdolž celega alpskega loka, ob svojih kopenskih mejah s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo.

Burna trideseta leta 20. stoletja
Stare ozemeljske težnje evropskih držav, ki se niso izpolnile v prvi svetovni vojni, so desetletje po njenem koncu spet odkrito planile na dan. Evropa se je bližala novemu kaosu. Kljub finančni izčrpanosti zaradi gospodarske krize, začnejo države utrjevati svoje meje. Nihče še ni pozabil težkega rovovskega vojskovanja v prvi svetovni vojni. Preveč so bile še žive slike nečloveških razmer, v katerih so se bojevali izmučeni in slabo oskrbovani vojaki. To bedo so želeli množicam prihraniti. Tako so nastale znamenita Maginotova linija v Franciji, češke utrdbe v Sudetih in nemška Siegfriedova linija. Malo manj je bila znana Švicarska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem in linija med Grčijo in Bolgarijo, imenovana Metaxas.

Utrdbena linija pod Lajnarjem s pogledom na glavni mejnik rapalske meje številka 10 na vrhu Triglava

Italijanski Alpski zid je eden največjih evropskih utrdbenih sistemov. Najmogočnejši in svetu precej bolj znan del je varoval prehode dolin zahodnega alpskega loka (Colle di Tenda, Fenestrele, Bard, Exilles, Briancon, Colmers, Entrevaux, Brenner). Utrdbena linija od Genove do Reškega zaliva je bila dolga 1.850 kilometrov. Jugoslovanski (pretežno slovenski) del, imenovan tudi Vallo Littorio, pa je bil dolg 250 kilometrov in je segal od Jalovca do Reke. Do pred kratkim slabo znana vojaško-zgodovinska dediščina, je v javnosti velikokrat zamenjana z zahodneje ležečimi ostalinami prve svetovne vojne.
Dve liniji Alpskega zidu. (Iz knjige A. J. Potočnika)Italijani so imeli dolgo in bogato tradicijo utrdbovanja. Kljub takratnemu pionirstvu Francozov v tej panogi, so obdržali svoj, za takratni čas zelo moderen sistem gradnje. Prilagodili so ga terenu. Izkoristili so prednost težko prehodne naravne ločnice – Alpe. Mejo so utrjevali postopoma na celi črti, upoštevajoč ogroženost področja zaradi dostopnosti. Dograjevali in utrjevali so trdnjave, ki so varovale stare prehode že mnogo pred tem, ter izkoristili tudi njihove ostaline. Objekti tik meje sprva niso bili predvideni za dolgo bivanje vojske; le-ta bi bila razmeščena v vojašnicah v zaledju. A največkrat lahko razberemo le iz načrtov, da bi bili objekti zaradi vmesnih sprememb skoraj kot podzemni hoteli, z vso pripadajočo »udobnostjo«; s kuhinjami, sanitarijami, z zalogami pitne vode, elektriko, prezračevanjem ... Potek meja in utrdbenih linij.
Najprej so, že pred koncem dvajsetih let prejšnjega stoletja, začeli graditi mrežo obmejnih cest. Same utrdbe pa so začele rasti v začetku leta 1932. Zaradi strogega varovanja načrtov so jih gradili le preverjeni Italijani iz notranjosti države, gradbišča so bila zastražena in kamuflirana. Domačini so smeli pomagati le pri izgradnji cest, pa še to največkrat le, če so se priključili fašistom. Zametke obrambnega sistema lahko najdemo že v obstoječih zgradbah, v vojašnicah, poljskih utrdbah, strelskih jarkih in strojniških gnezdih, ki so jih za varovanje meje (vsaj nekatere), gradili že od njene določitve. Dopolnjevali in izpopolnjevali so jih še za obrambo in napad.
Načrte so med samo gradnjo zaradi pomanjkanja denarja ali preusmeritve na druga področja, tudi spreminjali. Dokončanje utrdbovanja vzhodnega dela je prekinil napad na Jugoslavijo, 6. aprila 1941. Razpoložljive vojaške enote so potrebovali na bojiščih. Objekti so ostali razoroženi in brez namembnosti. Okupatorji so jih velik del preventivno razstrelili iz strahu, da jih ne bi uporabili partizani ali angleški zavezniki. Po vojni so njihove uporabne dele, zaradi pomanjkanja materiala, porabilili tudi domačini.

Sistem utrdb
Utrdbeno linijo naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti:
Prva, varnostna cona (it. Zona di Sicurezza), je potekala tik ob rapalski meji. A so utrdbe, kjer je meja segla čez razvodnico, postavili za greben, zunaj dosega nasprotnikovega ognja. Črta je potekala od Vršiča, Lepene, Bogatina, Lajnarja, Porezna, po razvodnem grebenu do Dol, mimo Hrušice, Planine, Javornikov, Snežnika in prek Gomancev do Reke.
Prikaz utrdb Podrotejo pri Idriji ob sotočju Idrijce in Zale. (Avtor: A. J. Potočnik)Druga, cona za odpor (it. Zona di Resistenza) je bila tudi do nekaj kilometrov za prvo črto, odvisno od primernosti terena. Potekala je od Mangrta, Učje, po levih obronkih reke Idrijce do Idrije, skozi Godovič, Črni Vrh, Javornik, Nanos, Pivko, Milanjo, Jelšane in po obronkih Čičarije do Opatije.
Tema dvema so kasneje dodali še tretjo, razvrščevalno bojno cono (it. Zona di Schieramento). Bila je v zaledju za obema črtama, kjer je bilo zbirališče čet. Tu so bili razmeščeni protiletalski topovi in težko topništvo. Italijani so močno utrjevali glavne vrhove, v naši bližini sta to bila Porezen in Jelenk; z utrdbami so okrepili tudi položaje ob pomembnih prehodih, kot so Podkraj, Vrh Gore nad Črnim Vrhom, Godovič, Podroteja, Spodnja Idrija, Želin, Petrovo Brdo ...

Tipi utrdb
Trije tipi utrdb so bili poimenovani po številki okrožnice, kjer so bila objavljena navodila za gradnjo.
Utrdbe tipa 200 so bile vzdolž celotnega obrambnega pasu, namenjene varovanju prehodov in pomembnih strateških položajev. Glavna oborožitev so bile težke strojnice, na laže prehodnih točkah pa tudi protitankovski topovi.
Utrdbe tipa 7000 so krepile že obstoječe in zapolnjevale vrzeli med njimi. To so bili samostojni bunkerji, ponavadi z dvema strojničnima položajema ter zelo redko s protitankovskimi topovi (ognjeni položaj).
Utrdba na planini Polog v dolini Tolminke je najbolj znan objekt tipa 15.000. (Načrt iz knjige A.J.Potočnik Rupnikova linija 2009, meritve in izris: V. Tonić)Po navodilih okrožnice 15000 dobijo utrdbe tudi napadalno funkcijo. Utrdbam tipa 200 se povečuje ognjeno moč; dodajali so jim jeklene opazovalne kupole ter jih dopolnjevali z nastanitvenimi zmogljivostmi za vojsko. Primer take utrdbe so nedokončani bunkerji v Godoviču, kjer lahko vidimo načrtovano širitev. Obrambne linije so razširili še na tretjo linijo (po nekaterih podatkih tudi četrto), ki bi v zaledju zadostila potrebam po povečani nastanitvi vojakov in težke oborožitve.
Vse objekte, naj so bili vsekani v skalo ali zgrajeni iz betona, so izredno spretno kamuflirali. Materiali in oprema so predstavljali vrhunske tehnične dosežke. Sestavni del utrdb so bile tudi protitankovske ovire. Kot posebnost velja omeniti fotofoniko, komunikacijski sistem med objekti, ki je svetlobne signale spreminjal v zvočne.
V večjih krajih ob meji so gradili tudi celo vrsto vojašnic (Črni Vrh, Idrija, Spodnja Idrija Cerkno, Petrovo Brdo), ki so bile namenjene za nastanitev različnih rodov vojske, financarjev in policije. Nad Idrijo je bila v letih 1928 – 1932 zgrajena najmodernejša vojašnica – kompleks stavb Caserma di Fanteria Costantino Brighenti, imenovana po generalu, ki je padel v 1. sv. vojni.

Kompleks stavb Caserma di Fanteria Costantino Brighenti nad Idrijo je bila takrat najmodernejša kasarna Kraljevine Italije. Danes je v njej sodobna bolnišnica. (Vir: Mestni muzej Idrija)

Takrat je veljala za največjo italijansko kasarno, zgrajeno ob italijanski vzhodni meji. Namenjena je bila nastanitvi 4.000 italijanskih vojakov, kar bi presegalo število domačih prebivalcev. Idrija je v takratnem času veljala kot največje čisto slovensko mesto v italijanskem vzhodnem priključenem delu in kot taka italijanom povzročala nemalo skrbi. V mestu je delovala mešana skupina orožnikov, vojakov in kvesturinov (policistov) zloglasno premično jedro (it. Nucleo mobile).
Na Loncmanovi Sivki nad Vodičarjem in na Vrsniku so postavili vojašnici fašistične milice (it. MVSN – Milizia Volontaria per la sicurezza Nazionale, Prostovoljna milica državne varnosti). Mogočni zgradbi sta bili postavljeni tako, da se je iz njih dobro videlo na jugoslovansko stran. V njej so služili zelo zagrizeni in dobro plačani prostovoljci. V Govejku je vojašnica (Caserma Claudio Riera) gostila brigade finančne straže (it. Regia Guardia di Finanza). Financarji, ki so skrbeli za carinsko kontrolo, so bili važna vojaška kasta. Ponosno so se imenovali Fiamme gialle – rumeni plameni, po znaku z rumenimi plameni nad prekrižanima puškama in poštnim rogom, ki so ga nosili na klobukih in po rumenih našitkih na ovratnikih. Predvsem so se jih bali kontrabantarji. Podružnice te finančne utrdbe so bile v Ledinah, Osojnici in Žirovnici.

 Pobočna kasarna obmejne straže na Vrsniku.  Pobočna kasarna obmejne straže v Dolah, danes predelana v Lovski dom.  Pobočna kasarna obmejne straže nad Godovičem  Pobočna kasarna obmejne straže pod Sivko je še vedno naseljena.

V pobočja, nedosegljiva za sovražni topniški udar, so vkopali vojašnice za graničarje – gafovce (it. GAF Guarda alla Frontiera, obmejna straža). Nam bližnje so v Novaških Krnicah, Jaznah, pod Sivko, v Breznici, na Vrsniku, za Kovkom nad Žirovskimi Ravnami, v Dolah, nad Zavratcem (shramba radioaktivnih odpadkov), na Veharšu in pri Medvedjem Brdu. Najprej so v breg izkopali ozek, visok in polkrožno obokan hodnik, iz katerega so vrata vodila v sobe na zunanji strani. Notranja stena z vrati je bila višja kot okenska, strop je bil »klofnjen«. Ko je bila zgrajena (na Veharšu so uspeli zgraditi le notranji hodnik), so jo od vrha spet zasuli z zemljo in zatravili. Vidna je ostala le zunanja stena z okni. Bivanje v njih je bilo možno vse leto, saj so bile zelo dobro zaščitene pred vlago. Pod Sivko je naseljena še danes. Gafovci so bili razpoznavni po alpinskih uniformah, a za klobukom niso imeli peres.

Nekatere objekte je že skoraj skrila vegetacija. Bunker na Špičnoku pod Poreznom. Nedokončana pobočna kasarna na Veharšu. Izgradili so le notranji hodnik. Po Poreznovih pobočjih so posejani mnogi bunkerji. Mulatjero nad Baško grapo so gradili vojaki iz Feltra.

Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000. Enote so bile razdeljen na sektorje, ki so bili podrejeni trem poveljstvom armadnih zborov (V. Trst, VI. Trbiž in XI. Viden).

Utrdbe danes
Mejni svet med mejnima kamnoma 29 in 43 od Porezna do Trat pri Medvedjem Brdu je dodobra zaznamovan z ostanki Alpskega zidu. Nekatere bunkerje je zaraslo grmovje, a kar jih niso razstrelili, so po zaslugi imenitne gradnje, na ogled še danes. Kasarna v Idriji služi kot moderna bolnišnica, v Cerknem kot upravna stavba družbe Eta. Na Poreznu je predelana v planinski dom, na Črnem vrhu v gostinski objekt smučišča. »Casermi« na Loncmanovi Sivki (vidna le še izravnava) in v Ledinah (le še del zidu) sta bili porušeni. V Govejku, Vrsniku, Osojnici, Žirovnici, Sp, Idriji in v Črnem Vrhu so predelane v bivalne hiše. »Gafovske« pobočne kaverne se še vedno tiščijo razvodnice in so uporabljene priložnostno. V Idriji in Črnem Vrhu pa mnogim še vedno odlično služijo večstanovanjske »palacine« (palačice; it. palazzo – stavba).

Poreznova kasarna je predelana v planinski dom. V Žirovnici zid še vedno varuje stanovanjsko hišo. Na smučišču Cerkno na Črnem vrhu nad Novaki je kasarna vseskozi uporabna. Sedaj kot gostinski objekt smučišča. Čez razvodnico, na gorenjski strani Petrovega Brda, a še vedno v Italiji, je bila zgrajena kasarna finančne straže

V uporabi je ostala še vsa ostala infrastruktura. Po osemdesetih letih nam gosta mreža odlično grajenih cest skoraj brez adaptacij služi v enaki meri kot takrat. Vendar nobena, v gradnji pretočena kaplja znoja ni našla zadoščenja v njenem osnovnem namenu. Zaradi teh velikih investicij sta skoraj bankrotirali, že tako zaradi gospodarske krize izčrpani, obe sosednji kraljevini. Kljub velikim potrebam po delovni sili, je v žep prebivalcev ob meji kanila le redka lira. Nepriznavanje meje in vsakodnevno prenašanje njene krivičnosti, se je v rodoljubnem slovenskem prebivalstvu na zahodu nakopičilo v silno narodno zavedno moč. Na tlačeni strani meje se je kmalu po zasedbi rodilo odporniško gibanje TIGR. In Tigrovci so, po mnogih predvojnih akcijah, pričeli slovenski oborožen upor že dober mesec po napadu na kraljevino Jugoslavijo, 13. maja1941 na Mali gori nad Ribnico.


Anka Vončina

 

Viri:
  • Pavšič, T., Ob stari meji, pričevanja in spomini, Založba Bogataj, Idrija,1999, ponatis 2006,
  • Naglič, M., Dediščina rapalske meje; Rupnikova linija in Alpski zid, Življenje ob Rapalski meji v letih 1918-43(47), Muzejsko društvo Žiri, Žiri 2005,
  • Stanonik, M., Žiri na meji, Žiri 2007
  • Klemenčič, R. & Co., O rapalski meji; Zbornik mednarodnega simpozija ob 90 obletnici podpisa Rapallske pogodbe, Ad Pirium, Žiri, 2010
  • Potočnik J., A., Rupnikova linija in Alpski zid, Vrhnika 2004
  • Potočnik J., A., Rupnikova linija, odkrivanje utrdb ob rapalski meji, Ad Pirum, Logatec, 2009.
  • Lipušček, U., Sacro egoismo, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
  • Srednješolska eGradiva 


Članek s podobno vsebino je bil prvotno objavljen v štirinajstdnevniku Idrijske Novice, 22. junija 2012. 

Komentiraj (1):

Iztok Rutar, sobota, 1. september 2012, ob 15:45

Komentar sodi pod 5 sliko na desni 'imenitno okrašen tlak':

ta vzorec je odtis spodnje strani ploščic, katere so je po vojni nekdo previdno odstranil (da to niti ni tako težko bo znal potrditi vsak, ki je kdaj 'štemal' kopalnico iz časov ko so se polagale ploščice s cementno malto preden so jo izpodrinila lepila za ploščice) in si z njimi 'moderniziral' hišo skupaj še z čim uporabnim kar je ostalo za Italijani. Na sredini odtisa ploščice bi se dalo razbrati proizvajalca ploščic.

eXTReMe Tracker