Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sedemdeset let Sandija Blažine

ponedeljek, 30. december 1996, ob 16:19, Franci Savenc, ogledov: 2054

Delo, AN 30.12.96 - Tine Mihelič: Neizprosni tok časa je tudi Sandija pripeljal do življenjskega jubileja

Sedemdeset let Sandija Blažine

Neizprosni tok časa je tudi Sandija pripeljal do življenjskega jubileja, ob katerem želimo osvetliti nekaj drobcev iz kar obširnega obdobja slovenske gorniške in plezalske preteklosti, ki jo je s svojo markantno osebnostjo sooblikoval naš slavljenec.

Sandi je kot odlični in vsestranski alpinist ter pasionirani ljubitelj gora kar "sramotnega" porekla. (Ne zameri nam, dobri prijatelj, te oznake, sposodili smo si jo pri Mauricu Herzogu, ko je portretiral Gastona Rebuffata!) S Sandijevega okna namreč ni videti bleščečih gorskih vršacev, temveč valove Koprskega zaliva. Včasih pa vendarle, kadar je čisto vreme in kadar spodaj v Kopru preveč ne packajo, zažare v dalji nad modro gladino trume Dolomitov. Takrat se Sandiju zagotovo na poseben način zasvetijo oči, saj je goram in stenam posvetil pomemben delež življenjske poti.

Pogled s sončne strani na Julijske Alpe je usodno vplival na življenjsko pot Kugyja, Tume, Juga, Comicija, Cozzolina in tudi Sandija, pa seveda še mnogih gornikov in plezalcev. Ti Primorci vidijo gore drugače kot robati prebivalci alpskih znožij. Sandi je izšel iz tržaškega plezalskega kroga in se naučil plezati v trdi šoli Glinščice in Dolomitov. Njegova kozmopolitska druščina ni poznala nacionalnih ali kakršnihkoli prepirov in v navezi s plezalci slovenskega ali italijanskega rodu se je Sandi že v štiridesetih letih spoprijemal z najtežjimi smermi tistega časa.

Ko je življenjska pot Sandija bolj približala slovenskim goram, se je znašel med nami plezalec nekje iz "velikega sveta", ki mu mi takrat nismo pripadali in smo ga lahko le skrivoma občudovali. Kako smo mu na primer zavidali njegove "scarponcine", na las podobne današnjim plezalnikom, s katerimi je plezal kot maček, mi pa smo lomastili v okornih gojzerjih, saj drugega pri nas tedaj ni bilo dobiti. Sandi se je sicer z dušo in srcem vpisal med "akademce", kar pa ga ni motilo, da se ne bi bil v slogu svojega kozmopolitizma navezal na vrv s komerkoli, ki ga je enaka strast vlekla v svet "osvajalcev nekoristnega". Vsi smo občudovali njegov elegantni slog plezanja, ki si ga je pridobil v krogu častilcev izročila velikega Comicija. Zgodnje ponovitve Ašenbrenerja, Čopovega stebra, Petersove smeri v Turnu Gamsove Matere ter takrat najtežjih smeri v stenah Šit, Ojstrice in Kogla, da omenimo samo najbolj znane, so Sandija uvrstile v ozek krog najboljših slovenskih plezalcev petdesetih in šestdesetih let. Z Alešem Kunaverjem sta bila prva, ki sta si upala otipati strašljive previse triglavske Sfinge, med Sandijevimi prvenstvenimi pa si je največjo popularnost pridobila smer, ki izpričuje njegovo poreklo: Tržaška v Triglavski steni. Popolno obvladanje gorskega sveta je Sandija seveda privedlo med alpinistične instruktorje, gorske vodnike in člane GRS. Strast in sposobnost pa sta mojstra potegnili tudi v gorstva, ki izdatno preraščajo rodne Alpe. Tako je Sandi splezal na pamirski sedemtisočak Pik Lenina, kot član odprave pa je bil udeležen tudi pri vzponu na hindukuškega velikana Istor-o-Nal.

Neizbrisna pa je predvsem Sandijeva vloga začetnika in pobudnika slovenskega andinizma. V zgodnjih šestdesetih letih je bila pomisel na odpravo v Ande nekaj tako iluzornega kot sedma stopnja v skali. No, prepričani smo, da je Sandi že takrat v Glinščici zmojstril kak plezalski detajl tudi s to tedaj še nedovoljeno oceno, pa se mu tudi ideja o Andih ni mogla zdeti povsem nemogoča. Tako nas je Sandi leta 1964 prvič peljal v Ande. Bilo je neznansko lepo. Skupaj smo splezali na prvi slovenski andski šesttisočak Huayna Potosi, pa na čudoviti Condoriri, ki je Sandija nedvomno spomnil na dolomitske campanile njegovega gorniškega otroštva. Doživeli smo slast prvopristopnikov in Sandijevo ime bo za vedno zabeleženo v zgodovini "osvajanja nekoristnega" z vzponoma na andska pettisočaka Ala Sur in Innominado. Sandijev zemljevid Kondorjevih gora, prelepe skupine Cordillere Real, ki smo jo obdelali tako, kot nekoč njegov veliki tržaški rojak Julius Kugy svoje Julijce, še danes nastopa v vseh vodnikih Kraljevskih gora.

Tudi drugo slovensko odpravo v Ande je vodil Sandi. Tokrat nas je peljal v Peru in doživeli smo sijaj Cordillere Blance. Žal je blesk Belih gora zasenčila tragedija, v kateri smo izgubili prijatelja Igorja Gollija. Sandijeva vloga v reševalni akciji je bila odločilna in Marjan Osterman, preživeli član nesrečne naveze, pač ne bo mogel pozabiti čvrstih nosil, ki jih je praktično iz nič ustvaril Sandi, in ki so mu rešila življenje. Da, tako je zaznamoval slovenski andinizem njegov neugnani pobudnik.

Naš jubilant seveda še ni sestopil z gora. Kako pa bi, če jih ima tako rad! Kdor jim je vtisnil sled trajne veljave, bo v gorah zapisan za vedno. Torej, Sandi, gore še stojijo (nemara so nekoliko višje kot nekdaj), mi pa se tudi še držimo in jih imamo radi. Tako kot ti!

Prijatelji z gora

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker