Polet, Soba z razgledom - Janez Mihovec: Sedemdeset let po tem, ko so Elbrus osvojili nemški vojaki, se je na njem znašla tudi skupina Slovencev.
Dne 18. avgusta 1942 se je po pobočjih Elbrusa dvigala skupina nemških vojakov. Za njimi je bila dolga pot. Teklo je četrto leto 2. svetovne vojne in že drugo leto so bili v Sovjetski zvezi. Operacija Blau je bila v polnem teku. Nemška vojska je pregazila Ukrajino in vdrla na Kavkaz. Do naftnih polj v Čečeniji in Azerbajdžanu je bilo le še korak … Vojaki so splezali na zahodni vrh z višino 5642 metrov in sovjetsko zastavo zamenjali s tisto s kljukastim križem. Omenjeno dejanje je bilo eno izmed zadnjih nemških objestnosti v vojni. Le nekaj tednov po tistem se je začela bitka za Stalingrad. Po njej nikomur več ni bilo do smeha. Začel se je umik, ki se je tri leta pozneje končal v Berlinu.
Priti na vrh, pa če crknem
Skoraj točno sedemdeset let kasneje smo bili na Elbrusu tudi mi. Tudi nam ni bilo lahko. Vrh sega v tako imenovani jet stream, pas vetrov, ki zaradi vrtenja Zemlje stalno pihajo od zahoda proti vzhodu. Pljuča divje vlečejo sapo vase, možgani z glavobolom sporočajo, da kup stvari sploh ne »štima«. Ves obstoj se skrči na prestavljanje nog natančno na mesto, od koder je noge trenutek prej dvignil tvoj predhodnik. V glavi pa vseeno kljuje samo ena misel: priti na vrh, pa če crknem.
Vsekakor je zadeva stresna. Najprej je bilo treba priti na Kavkaz. Ruski piloti veljajo za najboljše, vendar zahodna antipropaganda vztrajno trobezlja, da letala Aeroflota niso varna. Statistika temu trobezljanju ne daje »štange«, vendar je hudič v podrobnostih. Namreč, nikdar ne veš vsega. To se je pokazalo tudi pri nas, ko smo na poti v Moskvo leteli skozi nevihto in je treslo ko hudič, na poplavljeni pristajalni stezi pa je letalo nekoliko zdrsnilo, dokler ga ni pilot ujel.
Vsi skregani z vsemi
Na Kavkazu pa je tako tako. Dokler je ravnina Ruskega ščita, so tam Rusi. V hribih pa imaš kup težav. V Karačajsko-Čerkeski republiki so skregani med seboj, v Kabardino-Balkarijski republiki tudi. Vsi štirje narodi pa so skregani z Rusi, Severna Osetija je skregana s vsemi okoliškimi muslimanskimi narodi, saj so oni pravoslavni kristjani. Za povrh so skregani zaradi Južne Osetije še z Gruzinci, ki paktirajo z Američani, posledično pa so zato seveda zavezniki z Rusi. Inguši so skregani z Osetinci in s Čečeni. O Čečenih ni treba izgubljati besed, ker so oni skregani sami s sabo in z vsem svetom. V Dagestanu gre vse po starem. V tej republiki Dagestanci za največji narod štejejo 17 odstotkov prebivalstva, preostanek pa je zilijon še drugih narodov. Za povrh so Gruzinci skregani še z Abhazijci, pa tudi zahodni Gruzinci z vzhodnimi, ker vzhodna Gruzija leži više kot zahodna in zato vzhodnjaki nalašč lulajo v reke, da bi škodovali zahodnim. Svoje dodajo še bližnji Armenci in Azerbajdžanci in Turki, ki so tako ali tako skregani s vsemi.
Tako je vsepovsod po cestah dosti vojske in oklepnikov. Povsod je polno betonskih blokov in je na očeh vojske treba izpeljati počasni slalom. Še bolj pa je človek nervozen pri specialcih. Da jih ne bi preveč zeblo, so sredi poletja oblečeni v neprebojne jopiče in podkape z nekakšnimi smučarskimi očali. Čez prsi jim visijo precej dolge ostrostrelske puške, v rokah pa detektor kovin. Načelno si precej upam, a si v teh primerih nisem upal dvigniti fotoaparata.
Bolje prijazen kot lačen
Pravzaprav smo imeli na Elbrus namen iti že lani. Pa so Čečeni lani marca čakali kombi, v katerem naj bi se na smučanje peljala sama hči namestnika zveznega notranjega ministra. Obveščevalni podatek je bil napačen. Da pa ne bi brez zveze hodili domov, so počakali na podoben kombi in vse skupaj pošteno prerešetali, da je bilo kar nekaj mrtvih.
Sočasno je druga skupina reševala v Terskolu nekakšen konkurenčni problem, ko so postavljali novo gondolsko vzpenjačo, ki je bila konkurenca stari. Tudi tu je bilo precej streljanja in molitev na grobovih padlih. Potem pa je posredovala vojska in po čisto nepreverjenih podatkih je izginilo v zaporih ali pa odšlo k Alahu na obisk za stalno kakih dvesto ljudi. Hja, imperija resnično ne gre dražiti z lokalnimi zdrahami.
Nič ni, a vse je
V Terskolu zdaj nova in stara vzpenjača delata druga ob drugi. Ker obema strankama manjka sredstev, so gondole kar pustili prerešetane in z razbitimi okni. To je konec koncev dobra odločitev. V prastari gondoli brez ventilacije bi bilo sicer čisto preveč vroče. Na 3600 metrov višine so legendarni sodčki. Obljubljali so nam elektriko, radiatorje, tekočo vodo in WC-je na štrbunk. Elektrika je bila blizu. Vsa infrastruktura je bila na razpolago. Edina podrobnost, ki je manjkala: v žicah daljnovodov ni bilo elektrike. Ker so bili naši bivaki na pobočju, smo imeli tekočo vodo, ki je tekla podnevi kar skozi bivak. Ni pa tekla ves čas, ker je ponoči zmrznila. Imeli smo tudi WC. Pogumno sem si ogledal njegove notranje barve, potem pa naravo raje opazoval iz skalovja v okolici. Bili smo prav solidna družba. Nihče se kaj dosti ni pritoževal in pogumno smo vlačili sem ter tja sode snega, ki smo ga potem topili za vodo. Torej tekoča voda je vsekakor bila.
Ko blizu ni blizu
Predvsem smo veliko hodili. Temu se je reklo aklimatizacija. Najprej smo šli na 3600 visok Šeget, potem do koče Prijut na 4200 m, pa do Pasjukovih skal na 4700 m. Samo ničesar nisi smel napraviti na hitro. Norost, kot je tek na 20 metrov, si plačal z desetminutnim lovljenjem sape. Jaz sem na goro vlekel še smučke. To se je vsekakor izkazalo kot pametna odločitev. Kolegi so nato krevsali navzdol, jaz pa sem se peljal. Na gori sem opravil za kakih 5000 višinskih metrov spustov.
No, po toliko klimatizacije smo jurišali na vrh. Imeli smo ves čas salamensko srečo z vremenom. Zadeva je videti tako, da se oblečeš in obuješ kot medved, nase spraviš kup nekega železja in začneš. Hodiš in hodiš. Do 5100 m rineš na vzhodni vrh, potem pa se lotiš orjaške prečke proti zahodu. Na 5300 m je čisto pravo široko sedlo med obema vulkanskima stožcema. Vrh je videti na dosegu roke, pa »krevsaš« še dve uri prek strme brežine in nato po obodu vulkana. Sam vrh ni čisto nič posebnega. Nekaj deset metrov višji kucelj od okolice.
Jagode na smetani
Tam smo imeli običajen teater: kup objemanja na najvišjem vrhu pogorja, razvijanja zastav in fotografiranja ... Kot da že ni bilo dovolj vzpona, se je bilo treba še spustiti. Čeprav sem ves čas pazil na sonce, se mi je kefija okoli vratu nekajkrat izmuznila, sam pa sem bil preveč utrujen, da bi jo postavil na pravo mesto. Posledice sem videl čez dva dni, ko smo se vrnili v dolino. Za povrh mi je malo pomrznila še konica nosu. Jagoda na smetanovi torti pa je bil vročinski herpes na ustih.
No, tako smo s Kavkazom opravili. Moskva podnevi je mesto 21. stoletja. Tako smo – preznojeni in umazani – delali na ultra modernem letališču predvsem slab vtis. Odleteli smo še domov in to je to. Na vrsti je bilo pranje umazanih cunj in urejanje fotografij.
Besedilo in foto Janez Mihovec