Delo, 28.12.06 - Peter Kolšek: iz knjige, ki ima preprost naslov Gora Oljka
Delo, četrtek, 28. decembra 2006
Kultura
Gora na robu spodnje doline
Kje je Gora Oljka? To ni vprašanje, ki bi ga večina Slovencev stresla iz rokava. Tudi če rečemo Oljska gora, kakor se je hrib v svoji romarski preteklosti že imenoval, k prepoznavanju ne primaknemo nič, kvečjemu ga še bolj zapletemo, saj se nevarno približamo svetopisemski toponimiki. Vse drugače pa je, če ime te malo znane, a na daleč vidne gore, povemo s sinonimom, namreč – savinjska Šmarna gora (da je ta hribček nad Ljubljano bolj slaven od Gore Oljke, je še ena od krivic, porojenih iz kranjskocentrične pameti). Gre torej za hrib, kraški osamelec, ki se dviga 733 metrov visoko na severovzhodnem robu Spodnje Savinjske doline (neposredno nad Šmartnim ob Paki) in je viden tako iz Spodnje kot Zgornje Savinjske doline, pa tudi iz nekaterih delov Šaleške doline. Da je tudi sam lepa razgledna točka, priča podatek, da je z njega ob lepem vremenu mogoče videti 64 (današnjih) okoliških cerkva. Nanj vodijo štiri planinske transverzale, dostop je mogoč tudi z avtomobilom (iz Polzele ali Andraža).
Nekatere od teh podatkov smo že prepisali iz knjige, ki ima preprost naslov Gora Oljka in ki bo poskrbela za to, da bo Gora Oljka odslej bolj »domača« med slovenskimi hribi. Domačinom, ki živijo z goro že nekaj stoletij, osnovnih dejstev seveda ni treba predstavljati, a tudi oni bodo iz kratke monografije izvedeli marsikaj, o čemer nezanesljivo še pripoveduje izročilo, in marsikaj, česar sploh niso vedeli (za domnevo, na primer, da je stal na gori križ že od 13. stoletja naprej). Za to je poskrbel založnik Popco, d. o. o., iz Velenja, zlasti pa avtorja strokovnih besedil Janko Germadnik in Rolanda Fugger Germadnik, prvi slovenist-germanist in zdaj bibliotekar, druga zgodovinarka in muzealka, oba pa živita ob vznožju gore, ki sta se ji posvetila. On je prispeval obsežni poglavji o časih množičnih romanj, po svetu in doma, ona pa je poskrbela za umetnostnozgodovinske in druge informacije o cerkvi Sv. Križa, ki je bila pozidana sredi 18. stoletja in bila nekaj naslednjih desetletij živahno romarsko središče. Na koncu je še pričevanjsko poglavje o tem, kako je Gora Oljka navdihovala nekatere znamenite občasne ali stalne prebivalce doline pod njo; na primer pisatelja Paula Parina ali pesnico Nežo Maurer, ki se je rodila na njeni južni vzpetini. Na fotografiji je razglednica, ki je nastala okoli leta 1928.
Peter Kolšek