Boris Štupar 22.07.1939 01:12 1852 0

Na vrhu Tent Peaka

Glas naroda (1939): Tričlanska ekspedicija monakovskih plezalcev, inž. Ernest Grob, Herbert Paidar, in Ludvik Schenranderer je 20. maja srečno preplezala na vrh Tent Peaka v Sikkinskem pasu Himalaje, visok 7373 m.

Nemški plezalci so naskakovali goro sedem tednov. Tent Peak je najlepši med gorskimi velikani Himalaje in plezalci so ga naskočili drugič. Prvič so ga naskočili leta 1937, pa so se morali brez uspeha vrniti k strmemu ščitu od Nepalskega grebena, vprav ko so bili prekoračili mejo 7,000 m in sicer zaradi pretečega plazu. Enaka usoda je doletela že več plezalcev. Letos jim je tudi pretila nevarnost, da bodo morali svoje prizadevanje opustiti -zaradi monsuna sneg prinašajočega vetra. Zato se niso dolgo mudili v glavnem taborišču, postavljenem v višini 4800 m., kjer se ekspedicije navadno prilagodijo redkejšemu zraku. Tent Peak so naskočili takoj. Krenili so z nosači preko ledenika Nepal Gala proti vrhu. Na ledeniku so si uredili pomožno taborišče, in da bi si zavarovali povratek.
Tent Peak je devetnajsti izmed himalajskih gorskih velikanov, visokih nad 7.000 m, ki so ga drzni plezalci srečno premagali. Nemški plezalci so premagali šest himlajskih gorskih orjakov.

Uprava fonda za raziskovanje Himalaje je dobila prvo brzojavko od ekspedicije, ki je bila poslana, da prouči možnosti naskoka Prestola bogov, Nanga Parbata v Himalaji, od severne strani Diamirskega ledenika po poti, po kateri je poskušal svojo srečo pred 44 leti poleti 1895 angleški plezalec A. P. Mummery. Brzojavka, oddana 9. Junija v Chilasu v dolini Inda pravi: »Po raziskovanju nadaljujemo svojo pot s 40 nosači preko diamirske razpoke in 1. junija smo dosegli glavno taborišče na severnem robu Diamirskega ledenika.«
Ekspedicija, ki jo vodi Peter Aufschmaiter iz Kitzbuchla na Tirolskem, je stopila 4. maja na indijska tla v Karači. Od tistega dne ni poslala o sebi nobene vesti, in šele zdaj je brzojavno sporočila, da nadaljujejo svojo pot. Brzojavko je prinesel tekač od vznožja Nanga Parbata v Chilas v dolini Inda. Plezalci so se sestali v Rawalpindi s tremi šerpskimi nosači, ki jim jih je izbral angleški Himalajski klub v Darjeelingu in ki so preskrbeli ekspediciji še druge nosače. Iz Balakota v severozahodni obmejni provinci je krenila ekspedicija po dolini reke Kasuga proti prelazu Bejgusar in preko 4371 m visokega prelaza na drugo stran gorskih grebenov tri tisoč me¬trov nižje v dolino Inda pri Chilasu, odkoder je en dan ho¬je ob Inda do Bumara. Iz Bu¬mara je vodila pot po Bumarski dolini v Diamirsko dolino v ozko sotesko med gorskimi velikani, visokimi do 5,000 m. Divji Diamirski dolin!iso se prejšnj ekspedicije ognile tako, da so krenile po gorskih poteh. Aufschmaiterjevi ekspediciji se je pa posrečilo naj¬ti krajšo pot skozi sotesko.
Ob nevarnem robu Diamirskega ledenika je bilo zadnje dni maja postavljeno glavno taborišče in sicer ob vznožju glavnega grebena Nanga Parbata. Od te strani že nad 42 let nihče ni poskusil naskočiti Prestola bogov. Pred 42 leti se je moral angleški plezalec Mummery po brezuspešnem prizadevanju vrniti iz strmih pečin. Šele lani se je vračala po brezuspešnem naskakova¬nju vrha himalajskega velikana skupina nemških plezalcev po Diamirski dolini in ekpedicijo spremljajoče letalo je na dveh poletih iz zračnih višav preiskalo diamirsko steno vrha Nanga Parbata.
Plezanje v višini nad 5000 m je očividno težavno. Zato pa ne bo v zgornji tretjini razen zadnje pečine pred vrhom pomembnih plezalskih težkoč. Mož¬nost, da bi mogla ekspedicija naskočiti še vrh Nanpa Parbata je zelo majhna.

Glas naroda, 21. julij 1939

alpes-himalaya.com: Tharpu Chuli - Tent Peak (6501 m)

Kategorije:

Novosti SLO Himalaja Vse objave