Večer, 27.12.06 – Jože Praprotnik: Manj znane planinske poti in vrhovi
Večer, sreda, 27. decembra 2006
GORE
Manj znane planinske poti in vrhovi
Krožno iz Dragonje na Sv. Petra in nazaj
Kdor pozno jesen preživlja na naši Obali in se ne povzpne nekaj sto metrov višje na obronke hribovite dežele slovenske Istre, sploh ne doživi izjemne barvitosti, ki jo ponuja čarobni ruj v vseh svojih odtenkih od rumene do škrlatno rdeče
Če boste v turističnem uradu v Portorožu stikali za kartami, boste nemara še našli prospekt Piransko podeželje z opisom vasic Dragonje, Nove vasi, Padne, Sv. Petra in Sečovelj ter s kar dobro karto poti v razmerju 1:25.000. In tisto, kar je vrisano, najdete zanesljivo tudi v naravi, saj so poti resnično nazorno označene z ličnimi kažipoti. Človeku ne preostane drugega, kot da si oprta nahrbtnik in se poda na čudovito pot okoli oljčnih nasadov, ki jih prav zdaj natančno obirajo, saj je letošnja letina bolj skopa po količini, pa med pobočji ruja in orumenelih trat z večno zelenimi bori in brini. In nikar ne mislite, da bo na poti dren. Če boste sredi tedna srečali kakega kmetiča ali ženičko ali če vas bo oblajalo kakšno pseto, bodo to vse žive duše tistega dne, hoja pa samotna in tiha, prav idilična.
Zapeljimo se do vasi Dragonje in na odcepu, koder vodi cesta naravnost v dolino Dragonje, levo pa lepo označeno na Sv. Petra in Novo vas, torej po tej cesti še nekaj sto metrov do prvega ostrega ovinka v levo, kjer boste na desni strani opazili smerokaz Sv. Peter, Krkavče. Prav pred nosom na tistem ovinku boste opazili prav primeren prostor za avto ali dva.
Izlet za štiri ure
Oprtamo si nahrbtnik z malico in s kakšno pijačo, potem pa lepo po cesti navzgor, kjer bomo tudi opazili oznake, saj se bomo vračali po že omenjeni poti iz Sv. Petra ali Krkavč. Te ceste je le za nekaj korakov, saj je tu gor vodil nekdanji kolovoz. Dvakrat še pridemo do ceste, potem pa stari pot, še kar dober kolovoz zavije levo in preči z bornim gozdom poraslo severno pobočje tega hriba, na čigar temenu tiči vas Sv. Peter. Zdaj gremo v bistvu v smeri Šmarij, celo nekaj več navzdol kot navzgor, a naj nas to ne moti. V starih časih so že vedeli, zakaj so cestico tako speljali, nemara zaradi jas, ki so bile v starih časih bolj marljivo obdelane, ali zgolj zaradi terena, saj ga kmalu prekine pravcata hudourniška struga. Pomislim, da bi bilo tod zanimivo hoditi v kakšnem močnem deževju. Malo naprej se potem kolovoz pričenja vzpenjati bolj v desno, drevje postane redkejše, da pogledujemo po dolini spodaj in tja proti solinam ter na griče onkraj proti Kortam. Kmalu pridemo do kamnite ograje, onkraj katere so nasadi oljk, koder zavije kolovoz ostro levo, zdaj pa zagledamo že prve hiše Sv. Petra. Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo ostro levo in nadaljujemo skozi vas v smeri Nove vasi. Kmalu zatem smo pred izbiro: na prvem desnem lepo označenem odcepu vodi delno kolovoz, delno atraktivna planinska pot v Dragonjo k naši izhodiščni točki, če pa nadaljujemo po cesti, pa le malo naprej tudi na desno zavije pešpot v Novo vas oziroma v Krkavče ter od tam precej nizko v dolino Dragonje ter spet nazaj gor bolj pod Sv. Petra, kjer se združi s prvo omenjeno potjo. Slikovit ovinek čez Krkavče nam bo vzel najmanj dve do tri ure. Če se odločimo za prvo, krajšo pot v Dragonjo, bomo kmalu prišli do lepega borovega drevoreda, potem pa kolovoz zavije rahlo levo nad oljčnimi nasadi, nato pa v desno in polagoma navzdol, pa spet desno in še enkrat levo po lepo označenem kolovozu, dokler ne pridemo do označenega razcepa: levo Krkavče, desno Dragonja. Iz Krkavč bi prišli po tisti daljši poti, zato se tu spravimo v suho travo med preprogami ruja in na toplem soncu pomalicamo. Zdaj je pred nami najlepši, najslikovitejši in najčarobnejši del poti. Ozka planinska potka se med rujem in skrivenčenimi hrasti kar strmo spušča v globel, potem pa v kar ravni črti desno in preko skalne police na drugo stran grape. Tod ne hitimo, saj je vsak korak lepši in prav presneto bi se tolkli po glavi, če bi fotoaparat ostal doma. Onkraj slikovite grape, ki spominja na dele poti iz Krkavč v Puče, koder smo hodili lansko jesen, pridemo spet na slabšo makadamsko cesto, ki vodi levo navzdol, še vedno med rujem, potem pa skorajda v ravni črti, sicer ovinkasto (žal tudi nad odlagališčem odpadkov, levo spodaj, nad katerim kroži na stotine galebov) na desno med nasadi oljk na sončni strani doline Dragonje prav do avta. Malo pred tem bomo na levi strani nad oljčnim nasadom lepo na soncu ugledali vabljivo mizo in klopi, od koder je prelep pogled na dolino in Kras na hrvaški strani, skozi katerega smo pred nekaj leti hodili k slapovom Poganje pod gričem Finido.
JOŽE PRAPROTNIK