Alenka Goričan: V ožarjenem jutru s kolesom iz Vižmarij čez klance vse do Solčave, potem pa peš do Potočke zijalke, Obel kamna ... in nazaj spet čez Luče ...
Za danes sem si izbrala zelo naporno turo. Poskusila bom iti na Olševo. Dolga bo in težka. V upanju, da mi bo uspelo grem od doma deset do petih. Seveda je še tema. Ko se spustim po klancu na Brod se na stezi zasveti zdrobljeno steklo.
Hitro ustavim in pretipam, če se mi ni kaj zapičilo v gumo. Upam, da je vse v redo. Peljem se proti Skaručni. Med potjo gledam srne, ki so na jutranji paši. Za Skaručno se zapeljem na bližnjico in potem proti Kamniku. Med potjo doživim lepo jutranjo zarjo. Kar gledala bi, a kaj ko čas beži. Hitro sem v Kamniku in že hitim proti Stahovici. V Stranjah mi pogled vedno obstane na cerkvici, ki stoji na hribčku. Po vojni jo je obnovil genij Plečnik. Ima zanimivo zgodbo. Še vedno je nisem šla pogledat. V jeseni pa moram. Ko tako razmišljam sem kar naenkrat na odcepu Kamniška Bistrica – Črnivec. Zavijem desno. Vzpnem se do odcepa za Kranjski rak. Tam imam odmor, da nekaj pojem. Mimo se pripeljejo trije kolesarji, ki zavijejo proti Raku. Eden vpije kam grem pa danes, češ, da se že poznamo, da smo se že srečali na Stolu. Res ne vem, ko pa srečam toliko ljudi. Ljudje me že poznajo po torbi na kolesu in palicah, ki so pripete na torbo.
Zavijem za njimi s svojim tempom. Oni so seveda hitrejši, saj so moški in še specialke nimajo nenaložene tako kot jaz mojega gorca. Hitro sem na Raku. Spustim se v Podvolovjek. Kdove koliko krat sem že bila tu. Ustavim se pri Žagarskem mlinu. Lep mi je in rada ga pogledam.
Prispem v Luče in drvim proti Solčavi. Ustavim se, da naredim posnetek mogočne Raduhe. Lepi spomini nanjo in na Snežno jamo, kjer smo iskali novi vhod. Bila sem skoraj po celi. Enkrat smo minirali eno skalo, da bi lahko šli naprej po rovu. To je zabobnelo, karbidovke so ugasnile in ušesa, ušesa … Zelo zanimiva izkušnja. Že drvim mimo Igle. Velikanove žene, ki šiva velikanu srajco nisem videla. Verjetno se je prejšnji dan utrudila in je podaljšala spanec.
Tako prispem v Solčavo. Ob bifeju sedijo ljudje. Nekdo mi vpije, kje se vidimo. Nazaj zavpijem, da na Olševi. Bili so oni trije kolesarji. Ustavim se pri lepi spodaj kamniti, zgoraj leseni kašči, ki jo krasijo rože. Mimo take lepotice se pa res ne morem kar peljat. Zasluži si obisk. Že sem pri gostilni Firšt. Tam nekje bi morala it navzgor. Vprašam smetarje, ki so ravno bili tam. K sreči so bili domačini in sem dobila napotke. Rekli so, da lahko grem gor kar s kolesom, češ, da eni hodijo. Bom še videla. Zapeljem se navzgor. A, dalje pa ne grem s kolesom. Ne bom se tako mučila, me je škoda. Odložim kolo in se naprej poženem peš. En mladi par gre za mano. Pri skali sem v dvomih kam. Pa grem naravnost. Para ni za mano. To pomeni, da sem narobe. Zdrvim nazaj in tam zavijem levo. Hitro dohitim par. Bila sta domačina. Rekla sta, da gresta do Obel kamna, naprej pa ne, da se vleče in je premalo časa. Povem, da jaz pa nameravam iti in da sem se s kolesom pripeljala iz Ljubljane in grem tudi nazaj. Nastala je tišina, potem sta se čudila. Kar mladina ne zmore, pa zmoremo stari. Tako je to življenje.
Pridem na planino. Lep pogled na stare bajte. Že sem iz gozda. Pogled usmerim na Olševo. Cela je pred mano. Poskusim ugotovit, kje je kaj. Pridem do kmetije kjer gospodar nekaj brusi. Kar počakam, da neha. Kontakt z domačini pa moram imeti. Povprašam ga, če sem prav definirala kje je kaj na Olševi. Pritrdi mi. Poklepetava o življenju na tem območju in seveda zvem polno novega. Lep je pogled na cerkev Sv. Duha, ki jo še polepša stara kamnita hiša, ki je zraven. Pohitim v gozd. Do Potočke sem pred leti že hodila z enim lenuhom, ki je komaj pripihal do tja, naprej pa ni mogel, pa tudi zanimalo ga ni.
Prispem do tabel, ki te usmerijo na poti, ki pripeljejo gor iz Avstrije. Če bom pridna in nabrala kondicijo pridem drugo leto iz tiste strani. Ni problema, saj imam kolo. Malo naprej srečam družino z malimi otroki. Vedno jih pohvalim in če kaj imam, jim dam za nagrado. Kako jim od ponosa zažarijo male očke in potem gredo veselo naprej. Že sem pri Potočki zijalki. Tam najdem par iz Reke. Veliko planincev srečam od tam. Tam imam sošolko in cimro iz faksa. Zgubili sva se in nimava več kontakta. Mogoče mi jo pa kdaj uspe najt.
Zavijem ob zajli naprej gor in že sem ob Obel kamnu. Zanimiv mi je. Poslikam ga. Pot nadaljujem. Srečam gospoda, ki pravi, da je bil na vrhu Obel kamna. Zakaj ne bi šla še jaz. Zavijem tja. Človek je bil pravi čas na pravem mestu, da mi je dal idejo. Pa prilezem na vrh. Tu me pričaka miniaturni Aljažev stolp. Razgled je čudovit. Cerkvica, zadaj pa mogočni vršaci Kamniških v katere sem zelo zaljubljena. Poznam jih v detajle. Toliko zanimivosti imajo, toliko radosti in sreče sem doživela med njimi. Na drugem koncu je pa križ. Spustim se po stezi grebena. Malo gor, malo dol. Vmes opazujem zanimive skale, ki mi burijo domišljijo. Ena je kot rokavica na palec. Vmes seveda opazujem tudi moje ljube rožice. Veliko je Zoisovih zvončic, pa nasršenega kamnokreča, preobjede ... Spet prispem na vrh. Tam je skrinjica in žig. No, pa mi je uspelo spet nekaj kar sem še lani mislila, da se ne da speljat. Razgledam se naokoli. Naše hribe dobro poznam, mikata pa me Topica in Ojstra v Avstriji. Zadaj me vabi široka Peca, ki mislim, da mi je lažje dosegljiva z avstrijske strani. Glava mi je kot kompjuter. Računam, tuhtam bi šlo ali ne. Vse je odvisno od kondicije. Če mi je uspelo v enem dnevu prit na Obir in nazaj, bi mi tudi to. Malo težje bi pa vseeno bilo. Vse bo pokazal čas.
Pohitim v dolino. Nikjer ni nikogar. V daljavi vidim, da je nekdo s psom. Ko pridem do njih vidim, da sta mlada Čeha in pes. Čehe sem vedno srečala samo v opankah. Tudi ta dva sta bila. Deklica je bila celo v obleki in visoko noseča. Kaj naj si mislim?
Že sem spet v Podolševi. Spet poklepetam s tistim kmetom, ki gre velikokrat gor, pa tudi drugam. Pravi človek. Hitim h kolesu. Ustavim se pri pogledu na Strevčevo in Golarjevo peč. Mogoče se tudi tja da prit. Treba bo poskusit.
Kolo me čaka in hitim v Solčavo in proti Lučam. Ustavim se pri Presihajočem studencu. Vode ni, sta mi jo spila velikan in njegova žena. Ja, tudi legende imam zelo rada. Z nostalgijo se spomnim Rada Radeščka in jamarskih izletov polnih legend z njim. Uživala sem.
Kar naenkrat sem v Lučah. Zavijem v meni romantičen Podvolovjek in se začnem dvigat že drugič na tej turi na Raka. Gre mi počasi in proti vrhu se kar mučim. Letos pač nimam tiste energije in moči. Treba bo še delat. Ko prispem na vrh, sem rešena. V Kamniku sem kot bi pihnil. Vozim kar 27. Naenkrat sem doma. Ura je pet do osmih, za mano pa 130 km. Bravo, uspelo mi je. Zelo sem ponosna.
Alenka Goričan