Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kaj pa tam cveti – Ordesa, Pireneji

Arhiv G-L: Gorski vrtovi



Torla, zadaj gora Mondarruego (2847 m)
na začetku kanjona.


Mondarruego, v skalah na njegovem pobočju poteka znamenita pot Faja de las Flores


Gora Tobacor (2779 m) na vzhodnem koncu doline Ordesa.


Tozal del Mallo (2254 m)


Slap Cascada del Estrecho


Večina doline je spodaj ozka, v obliki črke V, kar je posledica rečne erozije.


Del kaskad Las Gradas de Soaso


Šele na koncu se dolina razširi, da izgleda kot prava ledeniška dolina v obliki črke "U". Nad zatrepom Circo de Soaso vidimo vrhova Monte Perdido in Soum de Ramond oz. Añisclo.


Melišča prerašča trnata metla. Slapa Konjski rep ne vidimo do zadnjih 100 m.


Cola de Caballo (Konjski rep) v zatrepu Ordese.


Pogled od slapa nazaj po dolini.

 

 

sreda, 22. avgust 2012, ob 05:30, Alenka Mihorič, ogledov: 5195

Ramonda myconiGorski vrtovi: Pokukajmo v svet kanjonov s slapovi, v dolino sredi Pirenejev, ki skriva mnogo botaničnih raritet. 


Pireneji  so res precej oddaljeni od naših krajev,  a bi si zaradi svojih naravnih lepot in znamenitosti zaslužili več pozornosti. Zelo zanimivi so za planince,  smučarje,  geologe, botanike,  ljubitelje narave in kulturno-zgodovinskih znamenitosti nasploh. Mene so zamikali predvsem zaradi  rastlinstva, očarali pa s svojo neokrnjeno naravo, kjer se človek počuti majhen in nepomemben.

Namesto na morje sem se z možem odpravila na raziskovanje Pirenejev. Pot preko Italije in Francije je potekala nemoteno po avtocestah in drugi dan sva prečkala gorovje. Pri Bielsi na španski strani sva zavila v dolino Valle de Pineta in tretji dan opravila lep celodnevni pohod k jezeru Marboré. Četrti dan sva zaokrožila proti zahodu ob reki Ara ter se nastanila v avtokampu San Anton pri vasici Torla (1032 m, 233 prebivalcev), ob vhodu kanjona Ordesa, ki je zaščitena svetovna dediščina organizacije UNESCO. V Pirenejih je sicer več nacionalnih in naravnih parkov. Ordesa, ki leži v osrčju Centralnih Pirenejev, kjer se nahaja večina tritisočakov, pa je najbolj znamenita. Nahaja se v provinci Huesca, ki je del pokrajine Aragon.  Že od daleč sva zagledala mogočne stene kanjona in pobočja, porumenela od cvetoče grmovnice.

Pri vhodu v park se v levo, proti severovzhodu, odcepi kanjon reke Ara, Bujaruelo, z vzhoda pa se skozi ozko sotesko potoka Arazas odpira ledeniška dolina Ordesa. Po dolini in strminah na obeh straneh potekajo številne pešpoti različnih zahtevnosti, ki nudijo užitke ob razgledih in opazovanju narave. Da bi v čim večji meri ohranili vse te lepote, so Španci v poletni sezoni, ko je največ turistov, zaprli promet za osebna vozila do velikega parkirišča v sami dolini Ordesa. Tja pa avtobus iz Torle turiste pelje vsakih 15 minut. Od tam se lahko po želji odpravijo na različne sprehode ali pa resne gorniške podvige, kot je na primer 3355 m visoki Monte Perdido (Izgubljena gora) ali kateri od njegovih sosedov. Dolina je zelo dolga, avtobus pripelje okoli 5 km globoko, nato je do zatrepa doline (Circo de Soaso) 10 km hoje, pri čemer je pot zelo razgibana in se dvigne s 1300 m na 1800 m pri najlepšem slapu, Cola de caballo (Konjski rep). Od tam naprej vodi pot strmo navzgor proti koči Góriz.

Montpellierski osat (Cirsium monspessulanum) Prstasta kukavica (Dactylorhiza elata subsp. sesquipedalis) Pirenejska rapontika
(Leuzea centauroides)
Turška lilija
(Lilium martagon)
Rogata vijolica
(Viola cornuta)

Na pot sva se odpravila dokaj pozno, saj kar trije polni avtobusi  niso ustavili pri najinem kampu, nakar naju je uslužbenec kampa (ki je možu prodal vozovnice in zagotavljal, da avtobus ustavi) zapeljal do Torle, kjer sva se uspela vkrcati na avtobus. Na postaji je čakalo še več sto turistov. Po kratki vožnji v park sva se odpravila po dolini. Že na začetku sva občudovala špico Tozal del Mallo (2254 m), balkon pod Pico Mondarruegom (2847 m), ki je le od spodaj videti špičast. Pot je ob ponekod suhi strugi potoka Arazas vodila večinoma skozi bukov gozd. Vsake toliko časa naju je kakšen odcep pripeljal do kaskadnih slapov: Cascada de la Cueva, Cascada del Estrecho, Cascada Las Gradas de Soaso. Pri drugem slapu me je čakalo dvojno presenečenje: senčna previsna stena ob slapu je bila poraščena z dolgolistnimi mastnicami (Pinguicula longifolia), ki so še cvetele (drugod sem videla le še liste), ter nekaj primerkov rastline, ki je geološki relikt – Ramonda myconi. Prva je mesojedka, sorodnica naših navadne in alpske mastnice, le da je približno trikrat večja, cvetovi pa so lila barve z belo sredico. Raste le v Centralnih Pirenejih. Druga spominja na afriške vijolice, s katerimi je v bližnjem sorodstvu. Tukaj se je ohranila še iz časov, ko so bili kontinenti še združeni v pracelino. Tudi ramonda je endemit Pirenejev.

Pirenejsko kosteničevje (Lonicera pyrenaica)
plod in cvet
Pirenejska rapontika (Leuzea centauroides) Bourgatijeva možina (Eryngium bourgatii)

Pri slapovih Las Gradas se svet odpre, s tem pa imajo številne vrste cvetnic več možnosti za rast kot v gozdu. Na planem najprej opazimo nizke in košate bodeče grmičke metuljnice, ki cveti živo rumeno, Echinospartum horridum.  Je endemična rastlina Centralnih Pirenejev. Opazne so tudi modre širokolistne perunike (Iris latifolia), ki so jih vrtnarji kultivirali, tu pa je njihovo naravno nahajališče. Naši ametistasti možini je podobna bourgatijeva možina (Eryngium bourgatii). Ta bodeča lepotica je endemit nekaterih sredozemskih dežel, ima pa vsaj tri varietete, var. pyrenaicum je endemit Pirenejev.  Name je naredila velik vtis Leuzea (Stemmacantha) centauroides, pirenejska rapontika. Podobna je glavincem ali osatom, a doseže meter in več, njena socvetja pa so velika kot otroška pest. Na kamnitem travišču se je skrivala endemična prerast Bupleurum angulosum. V spodnjem delu doline sem naletela na grme kosteničevja z vodeno-oranžnimi plodovi, v zgornjem delu doline pa so bili grmi manjši in so še cveteli z belimi zvonastimi cvetovi. Ugotovila sem, da gre za pirenejsko kosteničevje Lonicera pyrenaica subsp. pyrenaica. Grm je doma v deželah zahodnega Mediterana, podvrsta je redka in na rdečem seznamu ogroženih rastlin.

Myconijeva ramonda (Ramonda myconi) Dolgolistna mastnica (Pinguicula longifolia) Trnata metla (Echinospartum horridum) Robata prerast (Bupleurum angulosum)

Pot je zavila okoli gore Tobacor proti severu in dolina se je močno razširila. Gozda tu ni bilo več, še bolj so do izraza prišle navpične stene in rumeno obarvana pobočja. Voda Arazasa je v tem času skrita očem tekla pod belim prodom, razgrnjenim po dnu doline. Samo po širini prodišč sva si lahko predstavljala, s kakšno močjo tukaj spomladi in ob jesenskem deževju dere voda in kako so takrat slapovi mogočni. Na robu jarka sem opazila grmiček smrdljivega teloha (Helleborus foetidus), ki je še cvetel, čeprav je tudi ta že kazal soplodja. Na kamniti ravnici pa sta me razveselili še dve lepi cvetlici: žlezasti čapljevec  Erodium glandulosum, endemit Pirenejev in Kantabrijskega gorstva, in siva krvomočnica Geranium cinereum, ki je doma v Pirenejih, vrtnarji pa so v zadnjem stoletju iz nje vzgojili več kultivarjev. Cvet je zelo podoben naši srebrni krvomočnici, ki pa ima liste belo-srebrno dlakave.

Po dobrih desetih kilometrih hoje sva za ovinkom končno zagledala slap oz. kaskado Konjski rep. Čeprav ni imel veliko vode, je izgledal mogočno. V njegovi okolici je rasel našemu trnatemu osatu podoben goli osat Cirsium glabrum, tudi pirenejski endemit, velecvetna mastnica (Pinguicula grandiflora), ki pa ni več cvetela, nekaj zvončic in endemična vrsta jetičnika,  Veronica ponae, ki domuje samo v Pirenejsko-Kantabrijskih gorah na severu Španije.

Smrdljivi teloh (Helleborus foetidus) Žlezasti čapljevec (Erodium glandulosum) Siva krvomočnica (Geranium cinereum) Širokolistna perunika (Iris latifolia)

Kolone sprehajalcev so se proti večeru vračale k izhodišču Pradera de Ordesa, tako tudi midva. Od dolge hoje že malce (beri: pošteno) naveličana sva sedla na avtobus. Skuhala sva si skromno večerjo. S spanjem ni bilo težav. Naslednji dan naju je čakalo spet več vožnje: zdravilišče Panticosa, prelaz El Portalet in nato po sledeh Tour de France čez francoski del Pirenejev, kar pa še ni bilo slovo od Španije …

Naj dodam še to, da na Pirenejih raste okoli 1500 vrst rastlin, od tega je okoli 80 endemičnih. Sama sem zabeležila 70 vrst, ki jih prej še nisem videla, in seveda veliko več vrst, ki rastejo tudi drugje v Alpah.


Alenka Mihorič


Uradna spletna stran Nacionalnega parka Ordesa in Monte Perdido (špansko):
http://reddeparquesnacionales.mma.es/parques/ordesa/index.htm

Wikipedia o parku in dolini Ordesa (angleško):
http://en.wikipedia.org/wiki/Ordesa_y_Monte_Perdido_National_Park
http://en.wikipedia.org/wiki/Ordesa_Valley

Več o bogati flori Pirenejev:
http://florasilvestre.es/mediterranea/pirineo.htm
http://www.pyreneanflowers.co.uk/Pyrenean%20Flowers/Flowers/flalpha1.htm
http://floradepirineos.blogspot.com/
http://es.scribd.com/doc/4232629/Esquema-de-la-vegetacion-del-Parque-Nacional-de-Ordesa-y-Monte-Perdido-mas-su-zona-periferica

 

eXTReMe Tracker