Šport mladih, januar 2007 – Mojca Stritar: pomeni tudi občutek popolne osamljenosti sredi narodnega parka Hardangervidda. Dobrih tisoč metrov ...
Špot mladih, januar 2007
FOTOPOGLED
Zakaj (ne) turno smučati na Norveškem?
Belina je popolna, toda navzgor ne gre več. Kruti veter v obraz potrjuje, da smo na vrhu. Tudi če bi poznala ime tisočtristotaka, na katerem smo, vam ga ne bi znala ponoviti, kajti norveška imena bi morala vsak dan pol ure vaditi pred spanjem, da bi si jih zapomnila. Končno se lahko mokri in premraženi lotimo spusta, med katerim bo zaradi nične vidljivosti v megli, vetru in sneženju edino količkaj koristno čutilo tip. To pomeni, da nam ne uide kak nenačrtovan padec v tej gosti novembrski belini. Hm, morda so ekstremne razmere razlog, zakaj jeseni v hribih ni tako na naravo mahnjenih Norvežanov in se dejansko pohodniško-smučarsko gomazenje začne šele z veliko nočjo?
Našo priložnostno, z vseh resničnih in virtualnih vetrov skupaj zbobnano srednjeevropsko odpravico poleg mene sestavljajo še Nemec Dominik ter Slovaka Marek in Suzana. Da smo vsi bolj ali manj skromno štipendirani študentje v eni od najbogatejših držav na svetu, priča naša nekoliko klovnovska oprema: Marek in Suzana imata izposojene tekaške smuči, podplat Marekovega čevlja bi rad ušel nekam po svoje in mu to preprečuje lepilni trak, podobno je z jezikom Dominikovega pancarja, lepilni trak pa krasi tudi Dominikove in moje turne smuči ... Nekateri sicer pravijo, da je najbolj vsestranski pripomoček švicarski nož, a če vprašate mene, največje čudeže dela lepilni trak!
Prva se v okornem plugu spustiva z Dominikom, v napol kotalečem se telemarku nama sledita Slovaka na tekaških smučeh. Vsak zavoj je poskus na srečo, ki se lahko dobro konča, lahko pa ... plop! Dominik izgine, in ko se spustim, vidim, da se je teren nenadoma prelomil. Dominik leži dva metra nižje tik ob nezaledenelem potočku ... in se reži kot pečen maček. Takšno je jesensko turno smučanje na Norveškem!
Ampak na srečo je veliko več kot to. Jesensko turno smučanje na Norveškem pomeni tudi vožnjo skozi fjorde. Ko zapustimo Bergen, prestolnico skandinavskih padavin, kjer se vreme opisuje v razponu od "skoraj nič dežja" do "skoraj samo dež" v kombinaciji z vetrom, ki neusmiljeno uničuje dežnike, se več tednov trajajoča deževna zavesa nenadoma razgrne v tisto, zaradi česar bi morali Norveško preprosto prepovedati, da se ne bi komu še kaj zgodilo zaradi vse lepote. Nad trajektom na zrcalni gladini fjorda so jesensko obarvani gozdnati bregovi in s prvim poprhom pobeljena pobočja, ki sramežljivo koketirajo s soncem. Ko sonce res posije, so to sanje vsakega, še tako amaterskega fotografa. Žarki ves dan padajo tako postrani, da se za uspešen ulov zlatih barv ni treba mučiti s sončnim vzhodom ali zahodom ...
Jesensko turno smučanje na Norveškem pomeni tudi občutek popolne osamljenosti sredi narodnega parka Hardangervidda. Dobrih tisoč metrov visoka planota je velika kot tretjina Slovenije in razen dveh ali treh cest in nekaj koč so v njej samo hribi, jezera in ledeniki. Valovita, neporaščena, pusta, prazna belina z velikimi razdaljami, a brez strmih vzponov in spoštljivih višinskih razlik, zato sta Marek in Suzana s tekaško opremo pravzaprav na boljšem kot midva s turnimi smučmi, na katere morava ves čas natikati kože, ki jih je komaj vredno snemati za tiste kratke spuste. Usmerjajo nas očem in fotoaparatu prijazni kamniti možici, ki jih skromna snežna odeja še ni uspavala v zimsko spanje. Čeprav je najbolj logična razlaga, da so te oznake postavili vrli novodobni planinci, je resnica precej slikovitejša: čez planoto potekajo starodavne trgovske poti med zahodno in vzhodno Norveško in morda so že prazgodovinski popotniki za lažjo orientacijo in več sreče zlagali skupaj granitne kamne. Toda čim se poslovimo od molčečih spremljevalcev, postane kompas edini zanesljivi vodnik. Zdaj samo upamo, da nas ne bo napadel kak "pižmon". Marekova zgodba o nekakšnih norveških jakih, ki živijo v enem od narodnih parkov in niso prav ljubeznivi do nič hudega slutečih pohodnikov, se je spremenila v šaljivo grožnjo izleta, naenkrat smo vsepovsod videli nevarne pižmone. Moja domišljija si je ob simpatično zveneči slovaški besedi bolj kot krave narisala nekakšne agresivne bobrčke z ostrimi zobmi, ampak na žalost se je strašni mit razblinil, ko je Marek privlekel angleški prevod pižmona. Eh, muškatno govedo pa res ne zveni niti razburljivo niti nevarno.
Jesensko turno smučanje na Norveškem pomeni tudi spanje v planinski koči – dan je relativno kratek in tako je to edina smiselna alternativa za raziskovanje Hardangervidde. Norveške koče so v glavnem samooskrbovane, ampak ne majhni bivaki z nekaj zatohlimi odejami, temveč resne stavbe z vsem mogočim udobjem od hrane naprej. Noben problem ni iti na izlet s praznim nahrbtnikom, saj se v shrambi najde skoraj vse, za moj ekološki čut pa je še bolj presenetljivo, da lahko tudi smeti mirne duše ostanejo v koči. Edina nevšečnost pri skoraj hotelskem sistemu je ličen nabiralnik pri vhodu, v katerem je treba v gotovini ali s pooblastilom za kreditno kartico pustiti plačilo za usluge. Cene so visoke, plačati je treba celo dnevni počitek. Sistem v celoti temelji na zaupanju in na Norveškem deluje, raje pa ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi ga skušali vpeljati kje južneje ...
Mi smo bili seveda pošteni, a smo v kočo Kjeldebu hrano vendarle raje prinesli s sabo. Zato pa smo z veseljem izkoristili pripravljena drva, prijeten kavč, družabne igre, tople in mehke postelje ter čista stranišča. Edino, kar bi lahko očitali opremljenosti koče, je, da nismo našli žoge in smo morali nočni nogomet v sneženju igrati z lavorjem. Na srečo je tek v pancarjih naporen, tako da smo hitro končali in je lavor preživel.
S kompasom, z nekaj padci, s premočenimi oblekami, a brez pižmonov smo preživeli tudi mi. Smuka po izvrstnem pršiču je bila vidljivosti primerno obupna, ampak biti ves konec tedna v hribih, stran od bergenskega dežja, je vredno nekaj slabega smučanja. Ali Norvežani sploh vedo, kaj zamujajo?
Besedilo in fotografije Mojca Stritar