Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nad meglo 26.12.06

torek, 26. december 2006, ob 17:00, Franci Savenc, ogledov: 2127

RadioDur – Dušan Škodič. 11. oddaja

RadioDur, torek ob 16. uri, ponovitev v petek ob 14.
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::

NAD MEGLO 10.


V visokogorju si je burja vzela čas in pometa s približno meter debelo snežno odejo, ki jo odlaga na primernih mestih, kjer nastajajo zameti. Med tem v nižinah preživljamo neugledne, zeleno-božične praznike, upajoč na zimsko idilo, ko bomo lahko s pridom uporabili kondicijo, ki smo si jo pridobili s tekanjem po nakupovalnih centrih. Če se ob tem stavku počutite nekoliko užaljene, vedite, da se uvrščate v le nekaj procentov naše populacije, ki tega ne počne iz nekih zgolj čudaških, nekonvencionalnih nagibov. Hodili smo na referendume o odpiralnem času trgovin ob nedeljah in celo praznikih, izvolili smo ne, dobili pa da. Uboge trgovke so sedaj za nedeljsko delo dodatno plačane, njihove stranke uživajo v nakupovanju, lepe in grde dneve, pa v trgovinah itak preživijo oboji. Upam, da je vsaj kdo od udeleženih pri tem tudi srečen.

Enajst let je minilo od prazničnih dni, ko sta se v gore podala Stane Belak - Šrauf in Jasna Bratanič. Ker se nista vrnila, so ju čez nekaj dni pričeli iskati. Razmere so bile bistveno slabše od današnjih, vendar to za legendarnega Šraufa ni bilo nikoli merodajno. Sneg, led, plazovi in ostale nemogoče razmere, so ga kalili v mečevo rezilo, ki so ga lahko nadloge še tako krivile, a z njimi je postajal le še bolj žilav in trden. Med alpinisti je bil znan kot nepopustljiv in neizprosen borec, in ljudje v njegovi bližini so imeli občutek varnosti, ki jo je širil s samozavestjo, tovarištvom in humorjem. V Himalaji so se jetiji pred njim skrivali v luknje in čakali, da bo odrobantil svojo pot. Kajti bil je samosvoj, in če ga je v neki situaciji kaj razkurilo, je to izrazil na najbolj nedvoumen način. Kdor ga je pri tem slišal, se menda ni mogel načuditi, saj tam, kjer je že vsakemu drugemu zmanjkalo štrene, je on šele pravzaprav začel in še stopnjeval. Bil je predstavnik tako imenovanega herojskega alpinizma, ki se je brez strahu podajal v brezkompromisen boj. Njegovo življenje v veliki meri odraža tudi naslov njegove monografije: Veliki dnevi.

Bilo je leta 1968, ko so se Šrauf, Aleš Kunaver in še edini danes živeči, Tone Sazonov, odpravili v prvo zimsko ponovitev Čopovega stebra v severni steni Triglava. Tedaj je šlo za tekmo, kdo bo to zmogel prvi, za stebrom so se namreč ozirali tudi tuji alpinisti. Vse dotedanje poskuse je Stena odbila že v začetni fazi, ali pa do njih zaradi konstantno slabih razmer sploh ni prišlo. Ja, zime so bile včasih, kako bi rekel, pač zime, kot je treba. Vstopili so v steno in kot se za tako junaško zgodbo spodobi, jih je v njej zajel dolgotrajen snežni vihar. V Julijcih je tiste dni zapadlo neverjetno veliko snega. Ko so priplezali na rob stene, so se v njem skoraj utopili, saj se jim je prediralo do ramen. Zaradi zmage so menda tako na glas vriskali, da je eden od reševalcev, ki so se med tem že zbirali v dolini, pripomnil: »Fantje, akcije ne bo. Ob takem tuljenju sta samo dve možnosti. Ali so izplezali, ali pa dol padli!« Boj neustrašne trojke se torej z izplezanjem še zdaleč ni končal, šele med Vodnikovo kočo in Doličem so se srečali s četo reševalcev, ki jim je z velikimi napori prihajala nasproti. Celo s smučmi se jim je prediralo več kot pol metra globoko, tako da si lahko samo predstavljamo prestane napore. Šele po osmih dneh, so jih reševalci nepoškodovane pospremili v dolino.

Naslednja izmed največjih Šraufovih odisejad, se je dogajala dobro desetletje zatem. Tedaj smo Slovenci napravili še zadnje korake do najbližjih zvezd. Z Everestom in prvenstveno smerjo po zahodnem grebenu, so si naši kupili karto za vstop v elitni alpinistični klub. Tudi tokrat je narava kazala zobe z vetrom in snegom, zato so se po uspešnem a nekoliko poznem vzponu na vrh, odločili sestopati po Hornbeinovem ozebniku. To je bila še najlažja izbira za trojko, ki je med tem ostala tudi brez dodatnega kisika v jeklenkah, seveda s takratnim prepričanjem, da je človek na teh višinah brez njega praktično nesposoben za kakršnokoli resno dejanje in vnaprej obsojen na žalostni konec. Vremenska napoved za tisto noč je bila grozljiva, saj je pri 32 stopinjah pod ničlo pihal še veter s hitrostjo 70 kilometrov na uro. Po formuli Wind Chill, s katero se da izračunati občutek mraza na telo, ki je izpostavljeno vetru, bi bilo to ekvivalentno temperaturi kar -55 stopinj Celzija. Noč jih je ujela še v vršnem delu ozebnika, nad osem tisoč metri, kar v Himalaji imenujejo tudi cona smrti. Vse se je zarotilo proti njim, Šraufu je ob desetih zvečer mrknil še sprejemnik na radijski postaji, tako da ni mogel slišati nikogar, med tem, ko je njegov: »Baza, javi se!« odmeval po baznem taboru in vseh višinskih taborih. Iz njegovega pa ni prišel niti najmanjši šum. Verjetno bi se še stepel z goro, če se mu med sestopom ne bi zlomil tudi cepin. In v trenutku, ko so se končno prebili na varno, se jim je še Šerpa Ang Phu zaradi napačnega koraka odpeljal v večnost. Tudi to so bili: veliki dnevi.

Podobno kot mnoga druga slavna imena, tudi Šrauf svoje življenjske poti ni zaključil v neki težavni ali zloglasni steni, ampak je bilo to med nekim, lahko bi se reklo, rutinskim pristopom na goro. Skupaj z vrhunsko Celjsko alpinistko Jasno Bratanič, ju je na predbožični dan iz Male Mojstrovke nad Vršičem odnesel plaz. V njuno iskanje so se podale do tedaj najštevilnejše skupine reševalcev, iskali so znanci in prijatelji, prav tako radiestezisti in bajaličarji, a minilo je celih pet mesecev, preden so se plazovi dovolj stanjšali. Uspešno je bilo šele individualno iskanje z lavinskim psom, ki ga tedaj ni motila množica iskalcev. Dolgotrajno neuspešno iskanje je imelo tudi nekaj drugih posledic, saj ga ni tako žalostnega dogodka, da ga določeni ljudje ne bi uspeli spremeniti v bolj ali manj neokusno šalo. Spominjam se grafita, ki se je enkrat spomladi pojavil v centru Ljubljane na Čopovi, kjer je nekdo s sprejem napisal na zid: Šrauf, slovenski Ötzi. Štiri leta pred tem so namreč iz ledu v Ötztalskih Alpah izkopali pet tisoč let staro, najbolj znano evropsko človeško mumijo in jo tako poimenovali. Predvidevam pa, da bi se Šrauf kot Šrauf, temu celo prvi nasmejal.

Izlet, ki si ga lahko privoščimo te dni, naj ne bo prenaporen, saj so že dolgotrajni prazniki popolnoma dovolj. Odpravili se bomo na najvišji vrh polhograjskih Dolomitov, 1021 metrov visoki Tošč. Pasja Ravan, ki je v starejših virih še vedno zapisana kot najvišji vrh polhograjcev, je namreč primat izgubila že v sedemdesetih letih, ko je nekdanja vojska zaradi uravnavanja terena ta vrh znižala za približno deset metrov in znaša njena nova uradna višina meter manj od Toščeve. Tošč je sicer bistveno manj obiskani sosed polhograjske Grmade, nanj pa se bomo odpravili iz Polhovega Gradca. Po cesti proti Črnemu Vrhu se po približno petsto metrih odcepi označena pot, ki zavije v Mačkov graben. Vseskozi se bomo dvigali ob potočku, okrašenem z malimi slapovi in skočniki, ter po uri hoje dosegli sedlo Gonte s turistično kmetijo. Tošč je na levi, do njega je od tu še dobre pol ure, na vrhu pa bo v tem času verjetno presenetila okrašena jelka, kar spada že v tukajšnjo tradicijo. Za sestop lahko nazaj do sedla uporabimo isto pot, od tu pa je na Grmado le še kratek skok, vsekakor manj kot je videti na prvi pogled. Nazaj do izhodišča se da iz nje po dveh različicah, ki se končata vsaka na eni strani Polhovega Gradca, kjer si vsekakor vzemite še nekaj časa, za ogled Blagayeve graščine in renesančnega Neptunovega vodnjaka s štirimi nimfami.

eXTReMe Tracker