Alenka Goričan: ... Danes imam v planu Mrzlo goro. Vstanem že ob treh, da se najem in pripravim pijačo. Od doma krenem dvajset čez štiri.
Zjutraj se je že treba obleči, ker je hladno. Nikjer ni nikogar. Niti živali ni nobene. Pred Trbojami popravljajo cesto. Zapeljem se kar čez. Počasi se začenja danit. Konec Tupalič naredim posnetek komaj prebujajoče Storžičeve skupine. Ura je deset čez pet. Prvi hribovci so že na poti. Poženem dalje. Že sem v Kokri. Dobro mi gre. To cesto pa kar naprej nekaj popravljajo in obnavljajo. Pridem do prve zapore. Ko pridem mimo se mi zazdi, da mi kolo ne teče kot treba. Pogledam nazaj in vidim, da je zadnje kolo prazno. O vraga. Zapeljem se do prvega avtobusnega postajališča in se skrijem v uto. Postavim kolo na glavo in zamenjam zračnico. Bila sem skrita pred pogledi prvih hribovcev, ker bi se mi posmehovali, češ baba popravlja kolo. Tako sem pa imela mir. Kaj pa sedaj? Dalje. Nekaj časa sem izgubila ampak nekam bom že prišla. Pri Anclju me že pozdravijo pisane kure in petelin. Ko pridem do tovorne žičnice vidim, da sem samo dvajset minut počasnejša kot zadnjič.
Jasno mi je, da je tura izvedljiva. Preobujem se, vzamem stvari in se poženem po lovski proti Ledinam. Seveda si med potjo ogledujem Babe.
Prehitim mladino, ki je šla na Ledine. Dobro mi gre, če še mladino prehitevam. Kar naenkrat sem bila na Ledinah. Pokazalo se je lepo jutro. Poženem se proti Jezerskemu sedlu. Srečam dva upokojenca, ki sta počivala. Malo poklepetamo in takoj se vidi, da sta planinca stare šole. Aktivna človeka, čeprav nista več mlada. Drugi se pa tako izgovarjajo na starost.
Grem dalje. Oči se mi že pasejo po lepih rožicah. Pokaže se mi Ledinski vrh in lepi Storžek in že sem na sedlu. Gledam tri, ki plezajo po južnem robu Storžka navzdol. To še pa moram probat. Spustim se proti Savinskemu sedlu. Vmes pa cvetje. Retijski mak, pa Zoisove zvončice, pa Froelichov svišč … Fotografiram rože in hribe okoli. Srečam dva s fotoaparatom. Malo se pošalimo in gremo vsak v svojo smer. Srečam še en par, dam jim želene informacije in že me ni več.
Sem že na Savinskem sedlu. Do sem sem že bila, naprej bo pa vse novo. Oči mi iščejo Mrzlo goro in jo seveda najdem. Hitro se spustim po poti navzdol. Že sem pri odcepu za Mrzlo goro. Poženem se navzgor. Pot pelje v cik caku pod steno. Gledam nazaj na potko, ki pelje na Rinke. S te strani še nisem bila na njih. Se da tudi to v enem dnevu v kombinaciji s kolesom? Bom preštudirala.
Že sem pod steno. Palice sem pospravila v razpoko. Ovirale bi me. Gledam gor kje lezejo trije planinci. Pazim na vsak korak. Tudi fotoaparat sem morala pospravit. Oviral bi me. Srečamo se z onimi tremi. Malo dalje sestopa pet starejših tujcev, ki imajo nek dialekt nizozemščine ali nekaj takega. Ko že mislim, da vidim vrh, pa se motim. Preden pridem do tja se moram še spustit in spet dvignit. Ko končno prispem, vidim, da to še ni vrh. Še malo spusta in vzpon, pa malo ovinkov in zagledam ljudi na vrhu. O, samo še malo. Pospešim in že sem pri križu. Sedem jih je bilo gor. Gledam, kje je kaj prostora zame. Pogledam na uro in ne morem verjet, da sem porabila samo štiri ure. Presrečna sem. Malo pojem in dobim družbo kavk. Pa si mojo malico podelimo. Gospa me malo gleda in vpraša, če sem bila jaz na kolesu v Kokri. Povedala sem, da sem. Verjetno je videla, da imam oblečene kolesarke hlače. Oni so se peljali v Matkov kot z avtom in so prispeli samo malo pred mano. Vidim, da sem bila dobra. Vesela sem, da me defekt ni zmedel in sem šla naprej. Včasih bi besna obrnila in šla domov. No, to je pa duhovna rast.
Skupaj gremo dol. Takoj povedo, da je ta pot težja. Pogovarjamo se in smejemo. Povem, da sem palice dala v razpoko. Čez nekaj časa me gospod vpraša, kje imam palice. Rečem, da nižje. K sreči se obrnem nazaj in iz razpoke se zasveti rumena barva. Saj sem že mimo. Gospod je bil dober in je stopil nazaj ponje in mi jih prinesel. To pa bi bil hec, da bi morala nazaj po palice. Ko smo prišli iz skal sem se pognala spet proti Savinskemu sedlu. Pot se počasi dviga, meni pa pogled uhaja malo nazaj na Mrzlo goro in že po novem cilju – Rinkam. Srečna sem in kar nese me naprej. Pred Jezerskim sedlom srečam spet tisti par in malo poklepetamo. Pri GRS koči pojem sendvič in potem v dolino.
Sedaj že razmišljam o stanju kolesa. Če se mi je predrla še ta zračnica, bom pač flikala. Že se vidim kako sedim tam ob cesti in flikam.
Takoj, ko pridem do kolesa probam ali še drži. Še. Oddahnem si. Odklenem ključavnico, pa še na drugem kolesu probam, a ne gre. Zvlečem ga na cesto in se trudim in trudim. Ne in ne. Lani se mi je pa ključ zlomil. Takrat me je rešil Davo, ko mi je preščipal ključavnico. A naj grem spet k njemu po pomoč? Ne, saj bi bilo smešno. Nikjer drugje, samo na Jezerskem se mi to dogaja.
Prosim mimoidoče možke, če mi lahko pomagajo. Ni šlo. Dva sta rekla, da bosta pogledala, če imata kaj v avtu takega za pomoč. Starejši gospod poskuša in poskuša, potem se pa domisli. Vzame dva kamna, drugi gospod enega drži pod ključavnico, oni pa z drugim tolče po ključavnici. Ta se razleti in rešena sem. Potem se smejemo, da ni vedno potrebno orodje, ampak imet nekaj v glavi. Rekli so, da mojim ključavnicam pač jezerski zrak ne paše.
Tako sem rešila še drugo oviro na tej turi in še zabavo sem imela zraven. Zahvalila sem se za pomoč in razšli smo se vsi nasmejani. Jaz seveda še bolj.
Potem sem drvela proti Ljubljani presrečna in polna vtisov. Kot vedno pri povratku domov sem imela usta od ušesa do ušesa.
Domov sem prispela deset čez sedem.
Alenka Goričan