Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Izjemni podvigi Zvonko Mezga

sobota, 30. december 2006, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 3248

NAŠ STIK, december 2006 - Brane Janjič: Čez Pohorje do kralja Matjaža

Izjemni podvigi Zvonko Mezga

Čez Pohorje do kralja Matjaža


0 Zvonku Mezgi iz Elektra Maribor smo doslej na naših straneh pisali že dvakrat, vsakič v povezavi z izjemnimi gorsko tekaškimi podvigi, s katerimi se je zagotovo zapisal med ekstremne športnike ne le pri nas, temveč tudi na svetovni ravni.

Tokrat smo ga obiskali še tretjič, ker nam je sporočil, da mu je po dveh letošnjih neuspelih poskusih vendarle uspelo izpeljati za nas navadne »smrtnike« praktično nemogoče. V samo 34 urah mu je namreč uspelo v kombinaciji hoje in teka premagati 135 kilometrov dolgo pot s skupno višinsko razliko 7.900 metrov iz Maribora čez Pohorje do Črne na Koroškem. Koroški planinci »častijo« svoje planine z znanim pohodom K-24 oziroma bolj znanim kot koroških 24 ur. V 24 urah je treba osvojiti 12 največjih koroških planinskih vrhov, med drugim Uršljo goro, Smrekovec, Krnes, Travnik, Jankovec, Raduho, Olšavo in Peco - če naštejemo le večje.

Dolžina poti je 80 kilometrov s skupno višinsko razliko 5500 metrov, začne in konča pa se v Črni na Koroškem. In Zvonko Mezga ne bi bil to, kar je, če se ne bi odločil, da jubilejni deseti naskok na K-24 (samo letos je to pot opravil že štirikrat) opravi nekoliko drugače in ob še večjem izzivu, tako da ga začne v Mariboru - čez Pohorje do Slovenj Gradca, potem na Uršljo goro in naprej po poti K-24 - Sleme, Smrekovško pogorje, Raduho, Olšavo, Peco in v Črno na Koroškem.

In kako mu je uspelo pot, za katero bi drugi potrebovali pet ali celo več dni, strniti v samo 34 urah. Kot je dejal, je bil tokratni recept kombinacija ugodne vremenske napovedi, lahkega nahrbtnika, pohodnih palic, tekaških copatov, čelne svetilke, dobrega poznavanja poti, dobre telesne in psihične pripravljenosti, izkušenj in veliko, res veliko, sreče. Kot že rečeno, je načrtovano pot začel v Mariboru, v petek, ob 12. uri. »Načrt je bil,« pravi Zvonko Mezga, »da čim manj utrujen in poškodovan pridem v Slovenj Gradec in da v soboto, še pred temo, čez Smrekovško pogorje, Raduho in Olšavo dosežem tudi Peco in nato Črno na Koroškem. Izšlo se mi je več kot idealno. Pot sem dobro poznal, tako da ni bilo »napačnih odločitev in nejevolje«. Čez meni dobro znano in priljubljeno Pohorje je šlo brez večjih težav. Noč me je ujela na Lovrenških jezerih. Čudovit sončni zahod in pogled na obrise Grintavcev mi je le pospešil korak. Nočni tek po grebenih Ribniškega Pohorja in Kop je, ob jasni noči, s pogledom v osvetljena naselja v dolini bil kot naročen za »dvig morale«. Nekoliko težji je bil zahteven spust s Kremžerjevega vrha v Slovenj Gradec. Pod listjem so se skrivale pasti in prsti so spoznali marsikateri kamen, korenino ali štor. V Slovenj Gradec (center) sem prišel ob 23. uri. Po polurnem počitku za prigrizek sem optimistično začel težji del poti: Koroških 24 ur. Pred mano je bila znana pot, ki sem jo doslej premagal že devetkrat. To je tako bila moja, deseta jubilejna izvedba, in »spodrsljaja« si nisem smel privoščiti. Nočna pot na Uršljo goro seje precej vlekla, a je bil toliko lažji potem spust proti Slemenu in vzpon na Smrekovec. Jutranji tek po grebenih Smrekovškega pogorja ob čudovitem pogledu na s soncem obsijane Grintavce, Julijce in ne nazadnje bližnje Raduho, Olšavo in Peco je bil en sam užitek, tako da sem, kar svež, presenetljivo hitro pritekel do koče na Loki. Sledil je prigrizek. Pred mano so ostali še trije največji - kraljevski vrhovi: Raduha, Olšava in Peca. Vzpon na Raduho mi ni delal težav. Pričakovan pogled z vrha me je vseskozi priganjal, veličastni pogled na vrhu Raduhe proti Grintovcem, Julijcem in bližnji Olšavi in Peci pa me je še dodatno motiviral. Takrat sem že bil prepričan o svoji zmagi, le poškodovati se nisem smel. Sledil je hiter spust po zavarovani poti proti Grohatu. Tam me je že čakal prijatelj Rudi in mi ponudil družbo. Tako sva jo skupaj mahnila na Olšavo. Strmina Olšave naju je nekoliko ustavila, spet toliko lažji je bil nato tek po grebenu proti vrhu. Kaj lepšega: levo Raduha in Grintavci, pred nama Julijci, desno mogočna Peca. Tako blizu, a tako daleč. Tu me je Rudi zapustil z obljubo, da me počaka pri Kumru in »pomaga še na Peco«. Tekaški spust in tek do Kumra sta minila mimogrede. Noge so me še vedno presenetljivo dobro ubogale. Pri Kumru me je že čakal Rudi. Bližala se je tema in ni bilo izbire: še pred temo na vrh Pece. Bal sem se megle in otežene orientacije na vrhu. Pred leti sem tam v temi in megli s kolegom izgubil več kot dve uri časa za par sto metrov poti. Na srečo megle tokrat ni bilo. Skoraj brez ustavljanja, v nekaj več kot v dveh urah, nama je uspelo doseči vrh.

Zdaj sem že lahko slavil zmago, saj je bil premagan zadnji vzpon, in spust v dolino se, kljub njegovi zahtevnosti, ni zdel več nikakršen problem. Tu se nam je pridružil še prijatelj Stanko, ki nam je prišel nasproti iz Črne. Zelo zahteven nočni tekaški spust z vrha Pece do Črne je bil v prijetni družbi pika na i celotnega podviga. V Črno smo prišli še pred 22. uro in zastavljeni cilj je bil dosežen. Kaj naj rečem po vsem? Vsekakor nepozabno. Upam, da bom še kdaj imel priložnost, da opravim s to prelepo in zahtevno potjo.«

Brane Janjič

Komentiraj (1):

Martin Bedrač, sreda, 3. januar 2007, ob 16:57

Čestitke! Zares izjemen podvig! Vabim g. Zvonka in ostale junake na Posavski K24, ki je nastal po koroškem vzoru. Doslej sta s posavskim krogom opravila šele dva junaka. Več na Pak.si.
LP

eXTReMe Tracker