Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

»Spakiram in grem plezat«

MAG 50, Ekstravju: Martina Čufar, devetkratna državna prvakinja, svetovna ...

MAG 50, sreda 13. decembra 2006
Ekstravju

Foto: Leon Vidic

»Spakiram in
grem plezat«


Kmalu tridesetletna Mojstrančan-ka, devetkratna državna prva-kinja in svetovna prvakinja v športnem plezanju, je letos sklenila sedemnajstletno tekmo-valno kariero.
Na mednarodnih članskih tekmah je kar 32-krat stala na stopničkah. Martina Čufar plezanje enači z življenjem, kar pojasnjuje njeno popolno predanost športu, ki seje začela pri dvanajstih letih, ko je prvič ugnala člansko konkurenco. Poleg plezanja v naravi lepoto išče tudi v svoji priljubljeni deželi Franciji in francoskem jeziku. Bistra, razgledana, uspešna in zaljubljena v plezanje.

Kdaj ste plezanje tako vzljubili, da je postalo vaš način življenja?
Pravzaprav mi je ta šport pokazal oče. Najprej sem seveda plezala po drevesih okrog domače hiše, pravo plezanje pa sem pri enajstih letih spoznala v nekem planinskem taboru v Avstriji. Tam so imeli umetno steno, kjer smo lahko vadili, v supergah, brez opreme. Po vrnitvi sem očeta ves čas prosila, naj mi zabije kak klin, da bi lahko plezala. Odtlej sem imela v mislih samo to. Plezalnih šol takrat še ni bilo. Vpisala sem se v alpinistični klub, čeprav sem bila daleč premlada, pri dvanajstih sem bila alpinistična pripravnica, ampak plezat smo le hodili. V osmem razredu pa sem začela vaditi tudi na umetni steni. Ker sem očitno res bila rojena za to, so rezultati kmalu prišli. Leta 1990 sem na svoji prvi tekmi dosegla tretje mesto v moški konkurenci.

Več uspešnih slovenskih športnih plezalcev se je po koncu tekmovalne poti poslovilo od plezanja in si ustvarilo življenje, nepodrejeno športu. Kaj boste zdaj počeli?
Zame je plezanje smisel življenja. Da neham tekmovati, sem se odločila samo zato, ker na tekmah nisem več uživala, po njih sem se počutila prazno. Zato želim vso svojo energijo vložiti v plezanje v naravni steni, kjer uživam in mnogo lažje dosegam vrhunske rezultate. Prav zdaj me telo sicer opozarja, da po sedemnajstih letih potrebujem počitek, toda če recimo mesec dni ne plezam, je potem neznansko težko spet doseči enako pripravljenost, tako da po malem še kar plezam.

Vendar se bo gotovo kaj spremenilo, bo vaš dan odslej drugačen?
Niti ne. Vadila bom tako kot prej, drugače bo samo to, da bom lahko spakirala svoje stvari in šla za dva meseca plezat v Ameriko, saj se mi ne bo treba ozirati na datume tekem. To si že dolgo želim. V skali sem bolj sproščena, plezam za svoj užitek, čeprav so smeri težke. Tekme so sčasoma postale zgolj psihičen in zato tudi fizičen napor. Sicer me čez lužo čaka prav poseben projekt, ki zahteva drugačno pripravljenost. Preplezala bi namreč rada katero od sten v kalifornijskem narodnem parku Yosemite, visokih tudi tisoč metrov. Tam je skala drugačna, pleza se po počeh, zato se bom takega plezanja morala šele navaditi. Potem pa si od štiri do sedem dni neprenehoma v gromozanski steni, tam spiš, ješ, piješ, izločaš.

V čem se razlikuje plezanje v umetni in naravni steni?
V skali moraš biti bolj iznajdljiv, bolje moraš oceniti položaj, potrebnih je več izkušenj, probleme je treba reševati sproti. Na umetni steni pa so oprimki priviti in jih vidiš vnaprej; če malo poenostavim, je najbolj pomembno, kakšen imaš občutek v telesu, v mišicah, ki ti morajo pomagati do vrha. Naravo imam nasploh nadvse rada, zato me je zadnje čase uničeval že sam prostor in neonske luči v njem.

Skupaj s sedanjim reprezentančnim selektorjem Alešem Jensterletom in reprezentančno kolegico Natalijo Gros ste napisali knjigo Z glavo in srcem do vrha. Verjetno je tudi pri plezanju telo precej odvisno od psihične pripravljenosti?
Seveda. Na tekmi v Kranju sem recimo pristala na šestnajstem mestu, čeprav vem, da v skali prehitim veliko tekmovalk, ki so bile takrat boljše. Začelo mi je pač zmanjkovati motivacije, nekatere pa muči trema. To zna biti huda težava. Tudi če je telo popolnoma pripravljeno, ne more biti rezultatov, če jih um ne dovoli. Sama s tremo nisem imela težav, prav nasprotno. Na tekmi sem bila tako motivirana, da se mi smer ni zdela težka, ko pa sem jo kak dan pozneje poskusila preplezati še enkrat, je bila mnogo trši oreh. Poleg tega sem se vedno psihično dobro pripravila. Šla sem v naravo, se usedla in si vso tekmo s potovanjem vred skušala naslikati, predvideti vse možne zaplete, tako da me ni moglo nič vreči iz tira. Zamišljala sem si, da sedim in čakam na finalno ali polfinalno smer, da so jo vse pred mano že preplezale, torej jo moram tudi sama. Vse takšne pritiske sem si ustvarila že prej, zato mi potem, ko je šlo zares, niso sprožili napada treme. Zadnje leto je bilo drugače. In ko pade motivacija, je zadnji čas, da se umakneš.

Pa vendar ste si letos na svetovnem pokalu v Kranju zelo želeli nastopiti v finalu?
Takrat je bila motivacija povsem drugačna. Na svoji zadnji tekmi sem si finala želela predvsem zaradi ljudi, ki so me vsa leta podpirali. Ko se je kak mesec prej začelo govoriti, da bo to moj zadnji nastop, sem dobila veliko klicev, telefonskih sporočil in pisem, ljudje so mi sporočali, da me bodo prišli gledat še na zadnjo tekmo in navijat zame. V finale sem si želela zaradi njih, a kaže, da to vendarle ni bila prava motivacija, in žal mi ni uspelo. Gre za zunanjo motivacijo, če notranje več ni.

Zato pa ste dobili novo poklicno priložnost kot športna komentatorka.
Res je. Namesto nastopa v finalu sem ga lahko komentirala v neposrednem prenosu na nacionalni televiziji. Tisto noč nisem prav dobro spala, razmišljala sem, kaj naj sploh povem, potem pa sem se skušala vživeti v nekoga, ki plezanje gleda prvič. Ta šport je pravzaprav malo znan. Škoda, da ni pri nas več tekem, saj bi z veseljem še kakšno komentirala in s tem plezanje približala ljudem.

Pravite, da je plezanje vaše življenje, toda kateri so še vaši cilji? Zaposlitev? Družina?
Trenutno sem zaposlena v Slovenski vojski, v športni četi. Pogodba se mi julija sicer izteče, vendar imam priznan tudi mednarodni razred za vzpone v skali, kjer lahko še veliko dosežem. To je moj kratkoročni načrt. Dolgoročne nerada delam. Morda bom kdaj trenirala mladince, kar sem že poskusila, in mislim, da jim lahko marsikaj pokažem, vendar imam še preveč lastnih ciljev, da bi že zdaj na primer odprla svojo plezalno šolo. Mogoče pozneje. Zdaj se predvsem veselim, da bom lahko obiskala vsa plezališča po svetu, ki sem jih doslej samo gledala v revijah.
Glede družine pa... Seveda si jo nekoč želim, vendar moram prej srečati pravega partnerja. Nekoga, s katerim bom lahko delila svoj način življenja.

Za marsikoga je življenje vrhunskega športnika eno samo veliko odrekanje. Čemu se mora odpovedati vrhunska športna plezalka?
Ne zdi se mi, da se čemu odrekam. Če ponočujem, vem, da naslednji dan ne bom mogla v skalo. In če si bolj kot družbe želim plezati, grem pač spat Spim veliko, veliko se razgibavam in sproščam, tudi z jogo. Čeprav vem, da bi bilo kak dan dobro počivati, vseeno kaj počnem, sicer se ne počutim dobro. Seveda si privoščim tudi masažo in obisk v savni. Tisti, ki so po koncu tekmovalne kariere plezanje povsem opustili, so radi tekmovali, vaditi pa se jim ni dalo. Zase pa lahko rečem, da sem prav zasvojena s športom, saj mi je sam trening v užitek.

Plezalke ste večinoma zelo suhe. Sami pazite na prehrano? Se vtem športu pojavljajo motnje prehranjevanja, na primer anoreksija?
Čim manj nosiš s sabo, tem lažje je plezati, je osnovno fizikalno načelo. Vendar vsekakor ni pravilo. Sploh ni rečeno, da moraš shirati, da boš dober plezalec. Veliko bolj pomembni so nadarjenost, moč ter prirojen občutek za gibanje in ravnotežje. Res pa je, da so nas v zadnjem času začeli tehtati pred tekmami. Kdor je prelahek, pač ne more tekmovati. Vendar so merila tako nizka, da tehtanje nima pravega smisla. Plezalka, ki tehta petdeset kilogramov, bi jih morala imeti 41, da bi jo diskvalificirali. Prehranjevalne motnje pa so se res pojavile tudi med našimi plezalkami. Moram priznati, da smo res precej obremenjene s hrano in težo. Vsaj jaz sem. Pazim, da jem zdrave jedi, nekalorične, pa se mi še vedno včasih zdi, da sem precej močnejša od drugih plezalk. Seveda tudi leta prinesejo svoje, čez dober mesec se mi jih bo nabralo že trideset, zato ne morem pričakovati, da bo telo v enaki formi kot pri dvajsetih.

Marsikomu ob pogledu na plezalce, ki visijo sredi stene, zaledeni kri. Kaj sevam zdi nemogoče, kaj vam požene adrenalin po žilah?
Čisto nemogoče se mi zdi, kako lahko telovadci na bradlji delajo premete nazaj. Sicer pa nimam kakšnih fobij. Precej napeto, celo adrenalinsko pa je zame gledati plezalca, ki solira, torej pleza brez varovanja. Takrat me je malo strah in živčno čakam na razplet. Sicer pa imam rada adrenalinske športe. Skočila sem že s padalom in z mostu, čeprav razen v vodo ne maram skakati z višine.

Plezati brez varovanja še niste poskusili?
Ne. Nikoli nisem začutila potrebe po tem. Vendar plezalci tega ne počnejo zaradi adrenalina, temveč zaradi zaupanja vase, v svoje sposobnosti. Kdor gre v neko smer solirat, pozna vsak njen centimeter, zato skoraj ni mogoče, da bi padel. Seveda pa se lahko zgodi.

Ko ste začeli tekmovalno pot, doma dolgo niste imeli prave ženske konkurence. Zdaj pa kar nekaj Slovenk kroji svetovni vrh. Kakšno prihodnost napovedujete slovenskemu športnemu plezanju?
Devet let so vsi govorili, da je dolgočasno gledati tekme, ker vedno poberem naslov državne prvakinje. Potem pa je prišla Natalija Gros, za njo Maja Vidmar, zadnje leto še Lučka Franko in Mina Markovič. Že leta 2004 sem bila deveta v svetovnem pokalu in četrta na državnem prvenstvu. Konkurence sem bila vesela, saj mi je dala zagon in novo spodbudo, kar se je obrestovalo tudi na mednarodnih tekmovanjih. Trenutno sta Maja in Natalija vrhunsko pripravljeni in sta po mojem šele začeli nizati odlične rezultate. Prav tako veliko obeta Mina, ki je močna in pleza brezkompromisno. Mislim, da bodo Slovenke prihodnjo sezono na tekmah svetovnega pokala redno stale na stopničkah.

BLAŽKA KOPAČ GROM
blazka.kopac.grom@mag.si

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti