Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kjer ima burja mlade

petek, 29. december 2006, ob 05:26, Franci Savenc, ogledov: 2829

Polet, četrtek, 21.12.06 - Željko Kozinc: Rob Trnovske planote

Polet, četrtek, 21. decembra 2006
Na svoji zemlji

Rob Trnovske planote: označena pot nad Vipavsko dolino, ki pelje tudi mimo Kitajske.

Kjer ima burja mlade


Na robu Trnovske planote se prelamlja dvoje slovenskih svetov: dinarski in sredozemski. Divja gozdna planota se na tem svojem južnem robu odlomi in pada v Vipavsko dolino. Na njem se mešata dve popolnoma različni zračni gmoti, s primorske strani sredozemski ciklon, z idrijske celinski anticiklon. Ko sta Trnovski gozd in Zgornja Idrijca zavita v oblake, je v Vipavi pogostokrat jasno. Osrčje gozda je premaknjeno v uravnavo nad Ajdovščino, v valovit in prepišen, jamast, režast, sitast, pečeven, skratka razgiban, z neštetimi vrtačami preprežen svet okoli vasi Predmeja, Otlica, Kovk in Gozd, v svet, ki ima skupno ime Gora. Kadar čezenj zapiha mornik, viharni veter z morja, pade obilo dežja. Kljub temu je Gora brez vodotokov. Dokler ni bil speljan vodovod, je voda je bila zdaj obvladljiva, zdaj neobvladljiva usoda Gorjanov, njihov obstoj in njihova smrt.

Poleg vode velja vse to seveda tudi za burjo. Kmalu za Predmejo je pod robom znameniti Mačji kot, prepišen svet med stenami, kjer naj bi burja imela mlade. Pot se potem dvakrat prijazno spodvihne pod dva vršiča na robu planote – Štumbro (959 m) in Parkljevec (889 m) – in ju obide po južni strani. In že je tu Kitajska. Kako je kraj dobil ime najbolj obljudene države na svetu, ne ve nihče. Tistih petnajst prebivalcev sedanjega zaselka pa vendarle lahko reče: nas, ki živimo v Kitajski, je milijardo in tristo tisoč milijonov, morda tudi štiristo tisoč, milijon gor ali dol ... Trnovska Kitajska že sodi v vas Otlica, nekoč Votlica, imenovana po oknu, ki blizu vasi luknja in izvotljuje rob planote in je sploh največja naravna znamenitost daleč naokoli. Ta luknja, skozi katero se večkrat sliši peklenski piš burje, je v preteklosti služila Vipavcem in Gorjanom, da so se skoznjo lahko obiskovali, kupčevali med seboj in se ženili. In jim še danes služi v te namene; precej še za izletniške namene. Okno je nastalo z razpoko na stičišču dveh velikanskih prelomnih ploskev, ki sta začeli odrivati druga drugo in se dvigati. Zdrobljeno kamenje na stičišču je odpadalo in preperevalo, tako da ga je voda, ki se je stekala s planote, odnašala. Končno je voda vdrla tudi skozi steno, ki se je do danes razširila v 20 m visoko in 15 m široko okno.

Pogled na rob Trnovske planote in Vipavsko dolino

Na poti »Po robu« utegnete srečati kakšno redko preostalo družino gamsov, skoraj gotovo pa srnjad. V okolici Sinjega vrha bivajo uvoženi mufloni. Na bornih njivah, omejenih s suhozidci, po lehah na dnu vrtač, lahko opazujete razdejanje, ki so ga za seboj pustili divji prašiči. Sicer pa živijo tu tudi lisice in jazbeci, divje mačke, kune belice in zlatice, velike in male podlasice ter dihurji; torej pravo živalsko kraljestvo, kakor da bi ga vzeli iz kakšne pravljice. Dobro je s seboj imeti daljnogled za opazovanje ptic. Laže boste opazovali kragulje, kanje in skobce, morda celo divjega petelina. Bolj izvedeno oko bo v skalnatih bregovih opazilo skalne jerebe, duplarje, grivarje in skalne golobe, v gozdovih gozdne jerebe, po poljih poljske jerebice in prepelice. Mnogo je kajpak fazanov in gugutk, turških grlic. Sive vrane in šoje močno redčijo vrste ptic pevk, ki pa jih je še zmeraj obilo: slavcev in lastovk, kosov, ščinkavcev, liščkov, sinic, strnadov, penic, pastiričk in vodomcev.


Otliško okno

Sinji vrh se dviga približno na sredini poti »Po robu«, vendar se ga transverzala izogne, tako da je treba nanj narediti že poseben izletek; ki pa se splača. Ne le, da je razgled se te najvišje točke na robu tudi najlepši. Pod vrhom je znano gostišče, ki je leto za letom gostilo likovnike. Umetniška kolonija je v okolici gostišča pa tudi v njegovi notranjosti zapustila obilo zanimivih likovnih del. Lahko bi rekli, da se tu burja kosa s skalami in skrivenčenimi hrasti, a da znajo tudi kiparske umetnine, posejane po gorski gmajni, zanimivo, zdaj prepišno zdaj zvižgajoče igrati na njena vihrala.

Čaka pa vas še lep kos poti, čaka tista travna steza, ki se med Otlico in Podrto goro vije nad skalnimi prepadi, skoz kotlinice in kdaj tudi po gozdu, in je v zemljevidu označena kot Rob. Samotne kmetije minevajo za vami, greste mimo znamenj in starih poti, ki si iščejo strme useke proti Ajdovščini. Kmalu se znajdete na samem skalovju in nagrmadenem kamenju, ki se je ob nekem davnem potresu nasulo z gore, upravičeno imenovane Podrta. Na vrhu je spet lep pogled na vse strani. Za Podrto goro je na vrsti prav kakor Rob strma Reber. Stopate dovolj varno oddaljeni od prepadov, nekaj časa tudi po širokem travniku, vse dokler se ne znajdete na Sončnici, novi razgledni točki, ki je vipavsko kresišče in piknikišče.

Doslej vas je pot že tako utrdila, da se pred nobenim vzponom iz vas ne more več oteti sitni vzdih naveličanja, zato boste zlahka zmogli še položen vzpon na najvišjo točko pohoda, na Kovk. Če vas ne bo več navduševal pogled na Nanos, Vremščico in vzhodni del Krasa, ki ste jih imeli ves čas pred sabo, vas bo prevzel pogled nazaj, na dolgo pot s Predmeje, ki ste jo že prehodili. To bo eden zadnjih lepih pogledov. Naprej se boste le še spuščali, zavijali po gozdu in se na severni strani roba prebili na cesto, po kateri se da razdaljo, ki ste jo junaško prehodili, na hitro prevoziti. Še malo štorkljanja po asfaltu in že ste na Colu, starem mitniškem kraju, ki se je nekoč imenoval Podvelb, po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je bila in je še speljana cesta v Vipavsko dolino. Velb je bil nekakšen podaljšek človeške volje, da si utre prometno pot tudi skozi takšno oviro, kot je rob Trnovske planote. Ta pot je bila zgrajena v času, ko pot po robu še nikomur ni bila v užitek.

Besedilo in foto Željko Kozinc

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker